Starec in njegove hruške

 V svojih 64 letih sem veliko doživel. Veliko zgodb vam imam za povedat. Če bi lahko izbral eno, bi vam verjetno najprej brez premisleka takoj začel pripovedovat o tem, kako sem spoznal svojo ženo. Ampak, tako kot sem rekel, to bi bilo, če ne bi dobro premislil. Dobro sem premislil, temeljito. In povedal vam bom o starem pijancu in njegovih hruškah.

Ko sem bil še mlad, močan in še ne tako vsega naveličan, sem pogosto obiskoval soseda Mahirja.

Pogosto sem zahajal k njemu na pijačo. Živel je kake pol kilometra stan, v stari zidanici, ki niti ni spominjala na neko bivalno poslopje. V pritličju sta bila vinska klet in dnevni prostor brez okna z malo pečko na drva, kamnitimi tlemi, kuhinji podobnim pohištvom in leseno mizo, polno vinskih madežev. Nad temi prostori, je starec spal v prašni spalnici. Imela je dve okni, prvo je gledalo nekam v gozd, drugo v starčev nasad dreves. Ob posteljnem okvirju je bilo nekaj knjig, napisanih v enem od jugoslovanskih jezikov. Nobenih slik ni imel, nobenih zaves. Samo še staro, na pol prazno vitrino.

Pa saj ni pomembno. Njegovo življenje je bilo verjetno kot ta njegova zidanica. Pusto, dolgočasno, zanemarjeno. Redko sva se zares pogovarjala, z leti čedalje manj. Proti koncu sem govoril samo še jaz, on pa je zraven pil in včasih malo pokimal.

Sem in tja je izustil kak nesmisel, pa še takrat je govoril bolj svojemu nasadu dreves, kot meni. Na neki točki je zelo shujšal, pa sem mu začel nosit ženina kosila. Sprva občasno, nato skoraj vsak dan. Zdel se mi je hvaležen, vsakič se je med jedjo smehljal proti nasadu dreves.

Skrbelo me je zanj, prav zares. V nekem poletju se je njegovo zdravje hudo poslabšalo. Smrdel je, shujšal, postal najbolj pozabljen in zmeden starec. Prvič, ko sem spoznal, da mu verjetno ne more zares nihče več pomagati, je bil trenutek, ko sem ga prvič ujel govoriti z eno od starih hrušk. Pogovor z lubjem je pri njem postala stalnica. Pogosto je hruškam govoril o svojem vinogradu in delu, ki ga v njem čaka.

Toda že dolgo ni imel več vinograda. Skupaj sva ga pred leti sesekala in na kup zmetala posušene trte, ki so dolgo grele njegovo zidanico. Teden po sečnji sva skupaj požgala breg in tako sva storila še nekajkrat, vsakič pred začetkom pomladi, vsakič v čisti tišini. Z leti mu ni bilo nič manj hudo, ko sva lazila po zemlji, na kateri si je nekoč v zameno za svoje vino prislužil toliko žuljev in bolečin v križu.

Mislil sem si, večkrat, tako je sam! Nori starec, ki se pogovarja z drevjem. Že zdavnaj zrel za kako ustanovo. Poskušal sem ga prepričat, da bi mi razkril karkoli o svoji družini, pa je vprašanjem vedno sledilo le brundanje v brado, včasih solze.

Tri hruške je imel nasajene pred zidanico. Pa grme leske, nekaj češpelj. Suhe so bile videti, slabo so obrodile, nikoli jih ni obiral. Sadje je na jesen gnilo po tleh in bilo hrana mrčesu. Osam. Ni se zmenil zanje, kadar je taval med hruškami in jih ogovarjal. Včasih je govoril Emini, včasih Azri, včasih se je prepiral z Ifeto. Ne vem, kako je bilo ime kateri izmed njih. Njegovim pogovorom nisem posvečal preveč pozornosti.

Si pa danes želim, da bi.

Samo enkrat sem srečal njegovega nečaka. Samo enkrat, ko sem se še zadnjič s kosilom v košari odpravil v njegov konec z namenom, da ga obiščem.

Bil je maj, naredilo se je sonce. Že od daleč sem zagledal, kako čez sprednje okno starčeve zidanice nekdo spušča lesene deske. Možakarji so si podajali razbit posteljni okvir, vitrina je bila že razstavljena in zložena na tleh. Leske so požagali, eno od starih hrušk prav tako. Grd, star, gnil les.

Mahir je šel v oskrbo, tako mi je rekel eden izmed delavnih možakarjev. Čokat gospod, ki se je kasneje predstavil kot njegov nečak. Končno, sem pomislil. Res sem bil zelo hvaležen, olajšan, ko sem to slišal! »Malo pospravljamo, preden se bajta proda.«

Zelo malo svojih stvari je imel, skromni starec. Nametali ali zložili so jih v gajbe za krompir, na tleh je ležalo nekaj njegovih knjig. Spomnil sem se jih. Zasmilile so se mi.

»A jih češ?« mi je rekel ne vem kdo, ko sem jih tako gledal. »Drugače grejo stran. Bral jih ne bo več.«

Nisem prav nič razmišljal. Nisem si prav veliko mislil o brezsrčnem vedenju njegovih sorodnikov. Pogledal sem hruško na tleh. Pogledal sem razstavljen okvir v lesene zaboje nametana oblačila. Smilile so se mi stvari, kot bi se mi smililo zapuščeno mlado mače, odvrženo za cesto. No, ko jih je nekdo le pobral in mi jih ponudil v roke, sem jih vzel. Nekaj besed sem še spregovoril z nečakom, potem pa sem se odmajal domov.

Bistvo do te točke povedane zgodbe nastopi šele nekaj let po tem, ko sem tiste stare knjige prinesel domov in jih pospravil v enega izmed predalov v dnevni sobi. Nikoli nisem zares pomislil, da bi jih prebral, bile so samo v spomin. Verjetno je bilo to do danes vse, kar je ostalo od pozabljenega, zgubljenega starca. Pozabljeni spomini v predalu pivskega prijatelja.

Nekoč jih je žena po naključju le prelistala. 

»Marjan lej, kaj sem našla!«

V roke mi je položila fotografijo. Štiri osebe, pred lepo hišo s špičasto streho. Resni, ostri pogledi dveh deklet, starih nekje dvajset let, ženske in možakarja, najverjetneje njuna starša. V možakarju sem v nekaj trenutkih prepoznal preminulega soseda. Fotografijo sem zasukal in na hrbtni strani prebral:

Emina, Azra, Ifeta, Mahir

Lukavica, 1990

V svojih 64 letih sem veliko doživel. Veliko zgodb vam imam za povedat. Če bi lahko izbral eno, bi vam verjetno najprej brez premisleka takoj začel pripovedovat o tem, kako sem spoznal svojo ženo. Ampak, tako kot sem rekel, to bi bilo, če ne bi dobro premislil. Če bi znal, bi vam torej povedal o starcu, njegovi, naši vojni, revščini, osamljenosti, smrti, ki starcu potuhnjeno sledi.

Če bi jo le zares slišal.

Mladost in vijolice

včasih se mi zdi

da je svet znorel

znorela sem z njim, že dolgo nazaj

ko sem pozabila na svoje sanje

ko sem vedela, da ne delam prav

pa sem vseeno delala po svoje 

delati po svoje je luksuz

je kot bi izbirala knjigo v knjižnici

luksuz tak, ki ga vsak lahko uživa

in vsak čisto po svoje svobodno ceni

sam ali skupaj, kakor želi

moje življenje je šopek rož

poln marjetic, vijolic in orhidej,

vsega kar si želim.

in lahko ti je žal, da nisi del njega

vsak dan druga barva, drug vzorec,

vonj po novem letnem času

prav zares, vsak dan

vsak dan delam po svoje

sprehajam se med knjigami in sanjam nove svetove

včasih sanjam sama, včasih v dvoje

v sivino vsakdana med temne pramene las polagam cvetove

kot jih polagam med besede tega besedila

vsak dan je drugačen in svoj

lahko bi bil zraven in vem, da ti je danes žal

in morda je tudi meni,

da sem izgubljala čas s teboj

pozdrav

rada verjamem, da se bova spet srečala

tako se tolažim, da v to močno verjamem

nekako kot vem, da bo konec te zime

in zagotovo konec pomladi

da pride za njo poletje

in nato jesen, kot ponavadi

najraje si imel pomlad, se mi zdi

pa tudi jesen sva imela rada

imela sva rada čebele in lepe pesmi

naučil si me peti, kako lepa navada

ni te več in vse te pesmi me žalostijo

kadar jih slišim, preberem, kot burja bolijo

in ti če me paziš potem me vidiš

in prav gotovo ti je hudo

če me čakaš, potem me slišiš

in tudi ti mene pogrešaš, zelo

in če te več ni, pa čeprav tega ne verjamem

mi je žal, večno, iz dna duše

za vsakič ko me ni bilo zraven

Nikoli ne nehajmo obsojati!

 Mislila sem, da je moj čas pisanja že daleč za menoj.

Da mi »vem, da nič ne vem« pri teh letih ne pristaja več. Z maturo in preobleko iz gimnazijskega v študentski plašč sem v gimnaziji v žepu prvega pozabila tudi vsak interes ter pogum za javno debato, javno glasno razmišljanje in verjetno tudi kar nekaj znanja iz slovnice, ki so ga v vseh teh letih študija prerisale in »pošvedrale« kemijske enačbe. Sprejela sem, da pri svoji starosti nisem več dovolj močan in z razgledanostjo o aktualnem stanju v družbi dovolj podkovan člen družbe, da bi lahko javno govorila in razpravljala o situaciji, ki je iz dneva v dan za vse nas kot narod in tudi vrsto, čedalje resnejša in meni osebno – grozljiva. Menim, da ste zunaj uspešni, aktivni posamezniki, ki se za to izobražujete iz dneva v dan ter to nalogo opravljate veliko bolje od mene. Za to sem vam vsem nadvse hvaležna.

Toda včasih je za moč sporočila ob kvaliteti glasu potrebna tudi kvantiteta. In s tem namenom pristavljam svoj pisker.

Še preden pa preidem k bistvu, se skromno v opravičilo priklonim tudi vsem tistim, ki boste v mojih vrsticah uspešno našli vse boleče slovnične napake, ki jih sama pogosto spregledam. Oprostite mi to balo čačk.

Kakorkoli, kljub vsem strahovom pred javnim izpostavljanjem se torej v moji duši zadnjih nekaj dni prebuja tisti ogenj besa in strahu, ki me je v najstniških letih motiviral za vsak zalet na oder, med strani časopisov in tudi, sem pa tja, v zrak izza gimnazijske klopi.

2020 je družbi prinesel in še prinaša veliko slabega. Temu ni kaj dodati. Niti ne čutim potrebe, da bi ta stavek poskusila razložiti, ker prav vsak izmed vas ve, o čem govorim. Vidite vsakodnevno dogajanje pred lastnimi očmi. Nekateri ga z zadnjimi zalogami energije opisujejo kot vojno stanje. Jaz v sebi in v drugih vidim negotovost, strah pred boleznijo, strah pred odločitvami oblasti, strah pred odločitvami sokrajanov, strah pred resnico in strah pred lažmi. Pred tako bližino kot samoto. Verjamem, da si prav vsak od vas lahko pripiše vsaj enega, marsikdo pa še kakšnega več. In prav vsak izmed strahov, s katerimi se srečujemo, je upravičen in menim, da je o njem vredno in celo nujno spregovoriti.

Nujno se mi zdi spregovoriti o enem izmed največjih strahov, ki se me lotevajo te dni. Ni mi težko priznati. Seveda me je strah kaj bo jutri, pojutrišnjem, v naslednjem letu in tudi, katera izmed današnjih odločitev vodilnih bo najbolj vplivala na prihodnost tistih, ki pridejo za nami, tistih, ki bodo o letu 2020 mislili, kot mi danes mislimo o letu 1933. Daleč za nami in definicija katastrofe.

Nujno se mi zdi spregovoriti o na žalost v senci epidemije pozabljenem strahu, ki se je v teh dneh med mnoge izmed nas prikradel, vrnil nepričakovano. O problematičnem dogodku se ne govori veliko, vsaj ne toliko, kot bi si sama želela. Sama sem pa tja naletim na kakšno objavo na socialnih omrežjih, v televizijskih medijih pa sem žal zadevo zasledila samo enkrat.  Hočem, da je na zadevo opozorjenih čim več ljudi in zato sem se danes odločila, da po kar nekaj letih takole malce nerodno, toda javno spregovorim. Kdor ne bo prepoznal problematike iz konteksta, si lahko na koncu objave prebere zapis, ki je bil 3. decembra objavljen v reviji Demokracija. 

Groza me je dejstva, da so danes med nami še vedno, tako po svetu kot pri nas, skriti posamezniki, ki verjamejo v večvrednost ene rase nad ostalimi. TREPETAM pred dejstvom, da so nekateri izmed njih pripravljeni o tem, le nekaj generacij po drugi svetovni vojni, javno in celo v imenu Boga, vere in lažnih zgodovinskih dejstev nagovoriti in poskusiti prepričati množico. Ne glede na velikost občinstva takega posameznika. Ne glede na namen (za katerega osebno ne verjamem, da je bil karkoli drugega, kot namiguje besedilo) mora biti avtor odgovoren za vse interpretacije, ki jih tak zapis lahko obrodi.

Groza me je očitnega dejstva, da so danes med nami ljudje, ki so tak nagovor, take grozote pripravljeni ne le odobriti za predajo v javnost, ampak o njem tudi javno, v prid avtorja, razpravljati. Dejstvo, da se tako mišljenje prebuja, obuja ali le razkriva v času krize kot poskus opravičevanja dogajanja, zakamuflirano v tančico utehe vsem, ki le-to obupano iščejo na vsakem vogalu, se mi zdi ogabno.

GROZA me je ob misli, da bi lahko nekoč delež takih ljudi postal dovolj velik, da bi formiral maso, ki bo ponovila, obudila vsaj najmanjši delček zgodovine.

Vsi moramo opozarjati na take poskuse širjenja sovraštva. Na vse poskuse širjenja sovraštva. Tudi takrat, ko se zdi, da nam istočasno preti velika večja nevarnost, kot pa nekaj besed na papirju. Vsi bi morali to obsojati. In srečna sem, ko vidim kogarkoli, ki se javno izpostavi, da to stori. In srečna sem, ko vidim koliko ljudi podpira tovrstno obsojanje. In pozivam vas vse, da tako ravnate. Opozarjate in obsojate. Težko obsojamo odločitve, besede, dejanja s katerimi se v zgodovini še nismo srečali. Toda s tistimi, ki so v preteklosti človeštvu zadale največje rane, ne bi smeli imeti težav.

Nikoli ne nehajmo obsojati. Za tiste, ki jih lahko tovrstno mišljenje življenjsko ogroža in za vse tiste, ki jih je pred »davnimi« časi nedolžne pokopalo. Desetletja in stoletja nazaj.

Bodimo »mikroorganizem«, ki ne bo prenašal takega bullshita. Ciljna eliminacija rasizma.

 

Veselo valentinovo ljudi moji

Sedim za mizo v semi pospravljeni kuhinji našega najemniškega stanovanja in jem šest ur star pad thai, ki sem si ga za južno privoščila na študentski bon. Zrem pred sebe v šalco, prebiram vn večje kose zelenjave in razmišljam, kako velik nateg je tale danes. Namreč, med študijem, ki je od literature in umetnosti bolj oddaljen, kot jaz od svojih bratrancev v Bosni, delam preko napotnice v eni najlepših trgovinic v Ljubljani. Tako sem danes dopoldne deklinam in predvsem dečkom zamudnikom z velikim nasmehom predala kar nekaj lično pripravljenih vrečic, polnih čudovitih roza in rumenih in modrih in celo zlatih izdelkov, ki so jih ti, po njihovih besedah polnih navdušenja, popoldne predali svojim partnerjem in partnericam. Mogoče sem bila v teh šestih urah vse skupaj 15 minut zafrustrirana, ker nisem čutila nobene potrebe po tem, da bi današnji dan okrasila s pentljo, ali posebno pozornostjo in se tudi sama pridružila srčkastemu vlaku. Igrala sem se z mislijo, da bi morala tudi sama nekako ekstra pokazati svojemu dedcu, da midva sva pa res zaljubljena. Ampak teh 15 minut hitro mine in spet si mislim, da je tale Valentinov god samo še ena nepotrebna stopinja v kapitalistični sneg in z nasmehom predam še 43 vrečic s pentljami. Nekatere so roza, nekatere modre, nekatere vrečice pa bodo del aranžmaja in me lik opozori, da pentljic ne potrebuje. Privoščim jim, res, nekateri so res videti veseli, ker bodo nekoga razveselili. Spomni me na božič, ampak ena plus ena ni tri in božič nima ničesar skupnega z valentinovim. Ali pač?

Ampak zdaj sedim za semi pobrisano mizo v našem najemniškem stanovanju, pred mano je pad thai in za mano valentinovo. Moj dečko bo valentine in valentinčke stregel do enajstih zvečer, potem pa se še eno uro vozil do mene, jaz pa se bom učila za star izpit, potem pa zaspala. Mogoče bi bilo res lepo, če bi ga lahko nekam peljala danes. Ali pa mu kupila kak parfum, čokolado. Če bi bil ta moj danes kateri koli drug dan, bi ga v miru, brez žalostnega priokusa pri večerji, počakala in z njim pogledala še kak film. Tako pa se mi zdi, da bom zamudila valentinovo. Največji amerikanski ljubezenski praznik bom zamudila. Zamudila bom posebna čustva, ki pridejo samo enkrat na leto. Zdi se vam smešno, ampak res se mi na trenutke zazdi, da nekaj zamujava.

Kljub temu, da nekje globoko pod kožo razumem, da je valentinosov dan največji kapitalistični nateg takoj za kokakolinim božičkom, si želim, da bi bila lahko danes samo skupaj. Da bi današnji dan tudi midva preživela skupaj ob čokoladi, v kateri je več cukra kot kakava. In zdaj, sekunde preden sem odprla word sem se spomnila, da tudi vas večina bodisi danes ne bo videla partnerja, ker dela, je na izmenjavi, ste samski, ali pa ga morda več ni in da vam, tako kot meni, valentinovo (vsaj letos) ni najlepši praznik na svetu.

Zato naj bo ta kup smetk besedk opomnik in voščilnica vsem, ki danes niste podarili ali prejeli valentinkota. In čokolad. Ali zlate škatlice. Ali Pandore. Morda danes ni vaš (naš) Dan ljubezni, bo pa eden izmed mnogih, ki prihajajo. Danes je nateg, tak lep, romantičen nateg. Ničesar ne zamujate ne vi, ne jaz. Veselo valentinovo, komrads. Dober tek.

Pa ne me preganjat zaradi vejic pa tega. Poskušam študirat farmacijo in že dve leti nisem pisala nič, razen formul in maturitetnega spisa. Ajd pol.

Le uči se, da ne boš slučajno opazila, da se staraš! (muj dnevnik izpred parih dni)

Naposlušala sem se ljudi, ki me stalno opominjajo, da ne znam pisat. Da so moje misli zmedene in nedodelane. Tako v šoli kot v zasebnem življenju. Zato me ni več na bloggerju, veste. Ah .. Preveč govoriš, Alja in itak te nihče ne posluša, ker je tvoj glas sila nadležen vsem. Pa še kar tolčeš v tri krasne in upaš, da te bo kdo slišal. Koga briga tvoja filozofija, daleč si od filozofa in ne skladaš se s pričakovanim, ker je tvoje znanje zgodovine pomankljivo. To je dejstvo. 

    "Zakaj ne pišeš več?" Toliko tvoje ljubezni je umrlo tekom šolanja na tvoji gimnaziji in kdo ti je kriv? In danes je tvoje razmišljanje omejeno na rezultat mature, tega ali onega preizkusa znanja. Omejena si, morala pa bi se učiti o življenju, brati, se otresati strahu pred človeško zlobo in sem ter tja napisati kakšno klobaso, samo za to, da brcneš pod koleno vse tiste, ki ob tvojih besedah vzdihujejo od dolgčasa in pri "prijateljih" iščejo potrdilo o tem, kako grozno zabavno in prav je grdo govoriti o človeku, s katerim si deliš zemljo in drevesa. 

   Drevesa so ozelenela in tebe ni bilo zraven. Učila si se in vse seveda samo v dobro tvoje prihodnosti! In prihodnosti tvojih otrok, ki jih sploh še ni, morda jih nikoli ne bo, včasih upaš na to! Tako pa ... Da bodo imeli tvoji otroci srečno otroštvo, boš prodala svojo mladost, čeprav eno ni pogojeno z drugim. Življenje bo šlo mimo nas, kot je šlo mimo jutro zelenih dreves in dopoldan letošnje pomladi. Le uči se, da slučajno ne boš opazila, da se staraš! 

      Farmacija niti ni tako slaba izbira, zapomni si vendar to. Računanje in bele halje, pa dobra plača in delovna mesta po vsem svetu. Da bodo tvoji otroci imeli kaj jesti, danes se nihče več ne preživlja z akrilnimi barvami pod nohti, ki jih voda ne odstrani in zato hodiš po svetu tako poklapano.

     Nauči se vendar pisat, da te bodo ljudje lažje razumeli in se bodo tvoja dela lažje skrila v kopici normalnih del, še bolje, kar sama jih še naprej skrivaj na dno omare z oblačili in počakaj, da še sama pozabiš nanje, rezultat bo isti. Ljudje ne rabijo več umetnikov, brez njih pa ne morejo. Bela halja bo zate dovolj, čopiči slonijo v kozarcu in ti si sama od ponedeljka, do petka.

      Od ponedeljka, do petka.

      Od ponedeljka, do petka.

      Tik tak in odpisala si maturitetno polo iz matematike.

      Tik

      Tak

    

     

      

      

Dekle s cvetjem

Gozdno cvetje raste pod hrastom. Ob hrastu stoji klopi podobna lesena tvorba, ob klopi je potok izdolbel velik, globok bazen. Ribe ne plavajo, ne kačji pastirji ne obletavajo vodne gladine. In ptic petja ni slišati. Zaznal bi lahko samo šum vode in piš hladnega vetra, ki pomaga cvetju, da se  medlo pozibava ob hrastu.

Hrast spusti vejo nižje k cvetju in prisluhne, o čem cvetje šušlja. Pogovor je tako tih, da ga človeško uho ne bi moglo zaznati, pa če bi leglo med barvne rastline in se povsem osredotočilo na zvok okrog sebe. Hrast pa jih sliši in pripovedujejo zgodbo o srebrnih laseh in črnih očeh in malih zelenih čeveljcih, ki so leto poprej poplesavali po njih. Ne zdi se, da bi se na njih jezile, ker so jim ubile prijatelje. Smehljajo se ob spominjanju na pretekle čase. Hrast posluša.

Zeleni čeveljci so poplesavali po cvetju in ga mečkali, ubijali cvet za cvetom. Blede popraskane ročice so trgale bele in modre cvetove in jih vsak dan povezale v lep šopek, kupček uvelih trupelc. Dolgo so se črne oči smehljale svetu in hrastu in cvetju, nekoč pa se je iz njih ulila voda in nikoli ni prenehala teči. Ne kadar so srebrni lasje prišli pod veje starega hrasta, ne ko so nabrali cvetja in odšli. Kam so ga zeleni čeveljci ob vsakem soncu odnesli, hrast ni vedel.

In menda so nekega dneva ti mali zeleni čeveljci bolj počasi poplesavali in mečkali vse pod seboj. Srebrni lasje so še vedno vihrali in cvetje je mirno čakalo na svojo smrt. Eden za drugim so končali v zbirki mrtvih in niso se bali smrti, ker je niso poznali in še nikoli doživeli. 

Hrast se dobro spomni srebrnih las, a zelenih čeveljcev bolj slabo, ko so se vedno tako skrivnostno skrivali pod gmoto srebrnih nitk. Spomni se, kako so le-ti nekoč obletavali zdaj ta kup belih cvetov, zdaj oni kup modrih. In kako je bitje vedno odneslo s seboj nekaj njegovih prijateljev, ki so morda po življenju doživeli nekaj lepega.

Spomni se glasu in časa, ko so okrog njega še pele ptice in so letele žuželke. Ko je imela deklica še glas. Kako škoda, da bitja ne pridejo več blizu. Kako škoda, da se bojijo deklice iz bazena in njenih tankih, hladnih ročic. Raztrganih čeveljcev, ki so nekoč skočili v vodo. Mar se boje, da bo tudi njih, kot cvetje odnesla s seboj nazaj v globine?

Iztegne vejo. Glejte gladino! Srebro se lesketa!

Katja Štefanič in Alja Suljič: Kako sem ubil protagonista

25. 11. 2016 ste si lahko v KCJT ogledali malo drugačno gledališko predstavo. Če ste svojo priložnost ogleda zamudili, pa vas vljudno vabim na ponovitev, katere datum in lokacijo še dopišem. Enkrat kmalu.

O dogodku:
 http://www.dolenjskilist.si/2016/10/26/164329/novice/dolenjska/Kako_sem_ubil_protagonista/

foto: DOLENJSKI LIST