sreda, 19. april 2017

Le uči se, da ne boš slučajno opazila, da se staraš! (muj dnevnik izpred parih dni)

Naposlušala sem se ljudi, ki me stalno opominjajo, da ne znam pisat. Da so moje misli zmedene in nedodelane. Tako v šoli kot v zasebnem življenju. Zato me ni več na bloggerju, veste. Ah .. Preveč govoriš, Alja in itak te nihče ne posluša, ker je tvoj glas sila nadležen vsem. Pa še kar tolčeš v tri krasne in upaš, da te bo kdo slišal. Koga briga tvoja filozofija, daleč si od filozofa in ne skladaš se s pričakovanim, ker je tvoje znanje zgodovine pomankljivo. To je dejstvo. 
    "Zakaj ne pišeš več?" Toliko tvoje ljubezni je umrlo tekom šolanja na tvoji gimnaziji in kdo ti je kriv? In danes je tvoje razmišljanje omejeno na rezultat mature, tega ali onega preizkusa znanja. Omejena si, morala pa bi se učiti o življenju, brati, se otresati strahu pred človeško zlobo in sem ter tja napisati kakšno klobaso, samo za to, da brcneš pod koleno vse tiste, ki ob tvojih besedah vzdihujejo od dolgčasa in pri "prijateljih" iščejo potrdilo o tem, kako grozno zabavno in prav je grdo govoriti o človeku, s katerim si deliš zemljo in drevesa. 
   Drevesa so ozelenela in tebe ni bilo zraven. Učila si se in vse seveda samo v dobro tvoje prihodnosti! In prihodnosti tvojih otrok, ki jih sploh še ni, morda jih nikoli ne bo, včasih upaš na to! Tako pa ... Da bodo imeli tvoji otroci srečno otroštvo, boš prodala svojo mladost, čeprav eno ni pogojeno z drugim. Življenje bo šlo mimo nas, kot je šlo mimo jutro zelenih dreves in dopoldan letošnje pomladi. Le uči se, da slučajno ne boš opazila, da se staraš! 
      Farmacija niti ni tako slaba izbira, zapomni si vendar to. Računanje in bele halje, pa dobra plača in delovna mesta po vsem svetu. Da bodo tvoji otroci imeli kaj jesti, danes se nihče več ne preživlja z akrilnimi barvami pod nohti, ki jih voda ne odstrani in zato hodiš po svetu tako poklapano.
     Nauči se vendar pisat, da te bodo ljudje lažje razumeli in se bodo tvoja dela lažje skrila v kopici normalnih del, še bolje, kar sama jih še naprej skrivaj na dno omare z oblačili in počakaj, da še sama pozabiš nanje, rezultat bo isti. Ljudje ne rabijo več umetnikov, brez njih pa ne morejo. Bela halja bo zate dovolj, čopiči slonijo v kozarcu in ti si sama od ponedeljka, do petka.
      Od ponedeljka, do petka.
      Od ponedeljka, do petka.
      Tik tak in odpisala si maturitetno polo iz matematike.
      Tik
      Tak
    
     
      
      

nedelja, 20. november 2016

Dekle s cvetjem

Gozdno cvetje raste pod hrastom. Ob hrastu stoji klopi podobna lesena tvorba, ob klopi je potok izdolbel velik, globok bazen. Ribe ne plavajo, ne kačji pastirji ne obletavajo vodne gladine. In ptic petja ni slišati. Zaznal bi lahko samo šum vode in piš hladnega vetra, ki pomaga cvetju, da se  medlo pozibava ob hrastu.
Hrast spusti vejo nižje k cvetju in prisluhne, o čem cvetje šušlja. Pogovor je tako tih, da ga človeško uho ne bi moglo zaznati, pa če bi leglo med barvne rastline in se povsem osredotočilo na zvok okrog sebe. Hrast pa jih sliši in pripovedujejo zgodbo o srebrnih laseh in črnih očeh in malih zelenih čeveljcih, ki so leto poprej poplesavali po njih. Ne zdi se, da bi se na njih jezile, ker so jim ubile prijatelje. Smehljajo se ob spominjanju na pretekle čase. Hrast posluša.

Zeleni čeveljci so poplesavali po cvetju in ga mečkali, ubijali cvet za cvetom. Blede popraskane ročice so trgale bele in modre cvetove in jih vsak dan povezale v lep šopek, kupček uvelih trupelc. Dolgo so se črne oči smehljale svetu in hrastu in cvetju, nekoč pa se je iz njih ulila voda in nikoli ni prenehala teči. Ne kadar so srebrni lasje prišli pod veje starega hrasta, ne ko so nabrali cvetja in odšli. Kam so ga zeleni čeveljci ob vsakem soncu odnesli, hrast ni vedel.

In menda so nekega dneva ti mali zeleni čeveljci bolj počasi poplesavali in mečkali vse pod seboj. Srebrni lasje so še vedno vihrali in cvetje je mirno čakalo na svojo smrt. Eden za drugim so končali v zbirki mrtvih in niso se bali smrti, ker je niso poznali in še nikoli doživeli. 
Hrast se dobro spomni srebrnih las, a zelenih čeveljcev bolj slabo, ko so se vedno tako skrivnostno skrivali pod gmoto srebrnih nitk. Spomni se, kako so le-ti nekoč obletavali zdaj ta kup belih cvetov, zdaj oni kup modrih. In kako je bitje vedno odneslo s seboj nekaj njegovih prijateljev, ki so morda po življenju doživeli nekaj lepega.
Spomni se glasu in časa, ko so okrog njega še pele ptice in so letele žuželke. Ko je imela deklica še glas. Kako škoda, da bitja ne pridejo več blizu. Kako škoda, da se bojijo deklice iz bazena in njenih tankih, hladnih ročic. Raztrganih čeveljcev, ki so nekoč skočili v vodo. Mar se boje, da bo tudi njih, kot cvetje odnesla s seboj nazaj v globine?


Iztegne vejo. Glejte gladino! Srebro se lesketa!


četrtek, 10. november 2016

ZWEI JAHRE (pesmica)

že dve leti
moje misli več ne spijo same
in Luna več ne čaka name
da bi z mano na balkon
se v večerni osami skrila

že dve leti
južni veter več ne pazi name
drug je ta. ki skrbi ga zame
ki mi razmrši lase
kot v poletju veter zlato klasje

in ne vem
kaj sem v življenju dobrega storila
da sem danes kot travnik
polna cvetja in življenja
in da vsakič,
kadar moja roka s tvojo se stakne
jutranje sonce drevje premakne
in kamenje v potoku ni več težko
in odplavi ga tok nekam z zemljo
in vse kar mi ostane, ko sem tu s teboj
je pisano listje in večni nocoj

ponedeljek, 31. oktober 2016

Katja Štefanič in Alja Suljič: Kako sem ubil protagonista

25. 11. 2016 ste si lahko v KCJT ogledali malo drugačno gledališko predstavo. Če ste svojo priložnost ogleda zamudili, pa vas vljudno vabim na ponovitev, katere datum in lokacijo še dopišem. Enkrat kmalu.

O dogodku:
 http://www.dolenjskilist.si/2016/10/26/164329/novice/dolenjska/Kako_sem_ubil_protagonista/




foto: DOLENJSKI LIST

nedelja, 29. november 2015

pesm #60

ali je sploh lahko kaj večje
od teh majhnih radosti
majhnih šal in majhnih zbadljivk
večje od sanj ki jih pletem o tebi
večje od sreče, ko ti si ob meni

ali je lahko kaj večje
kot kakav za zajtrk
pa tri verze pesmica dolga
večje od v celem tednu prvega poljuba
večje, kot katerakoli mala obljuba

večje
od trenutka ko manjša roka 
končno tvojo večjo prime
in tvoja bližina
ko spet kratki
tisti prekratki vikend pride

in na koncu
vsaka minuta...
zlata, ko sem s teboj 
in vsak večer,
ko te ni

samoten
kot jutri,

nocoj


nedelja, 25. oktober 2015

#65

rotim te, nikdar ne zabredi
kamor treba tebi ni
ne v temo, ne v žalost
ne kamor srce ne želi

kar težko je, in boleče
kar se nemogoče zdi
vendar nujno in moreče
nekoč premagaš tudi ti

nikar ne pusti, da ves črn
bi postal tvoj rožnat svet
ni ne služba niti šola
vredna tvojih mladih let 

naj počaka za sekundo
kruti, smoga poln svet
poln trenja in preizkušenj
poln resnic in laži splet
z mano stopi pa pojdiva
tja na klopico sedet
morda lučko si prižgiva
pa bo svet ves miren spet
dva poljuba, slaba šala
daj me primi za roko
jaz obljubim ti, prisežem
nekoč obema lažje bo.


Ne drugega, vojne me je strah!

    V tem zapisu ne bom pisala nič o tem, kaj bi morali storiti z migranti. Begunci. Kakorkoli imenujete velike skupine ljudi, ki zadnje čase polnijo novice. V zapisu ne ponujam rešitve, ne mnenja o že podanih predlogih, kako bi trenutno situacijo razrešili.    
    V petek sem čakala na prehodu za pešce, ob meni pa je stala mlada družinica. Mama, oče, mali sinček, 4 leta. Mama je sinčku nekaj razlagala. Nisem še slišala njihovega jezika. Bili so oblečeni v dražja oblačila, umazani, deček je komaj hodil ob mamici. Oblečen je bil v debele dekliške žabice, obut v športne sandale in oblečen v nike športno jopico.
     Ozrl se je k meni. 
     Vedno se nasmiham otrokom. Mislim, da nas večina to počne. Mali se mi je nasmehnil nazaj in za menoj se je obračal še potem, ko je bilo treba čez cesto. 
     Žal mi je bilo fantka. Male družinice. Mlade mamice in misel, da bi to nekoč lahko doživela tudi sama, me je razžalostila. Kaj ko bi nekoč morala sama z možem in otrokom razcapana iskati nov dom. 
     Menda VEM, da je večina teh, ki prihajajo v Evropo ekonomskih migrantov. In menda VEM, da je takih malih družinic v primerjavi z njimi izjemno malo. Videla sem sto in sto videoposnetkov, na katerih črne zastave plapolajo v rokah "beguncev", ki se že zbirajo v večjih mestih evrope. Brala sem o posilstvih novinark. O nasilju nad policisti. O izkoriščanju malih otrok. 
     Berem o tem, kako bodo pripadniki druge vere med nas naselili kaos. Nas vsepovprek posilili, mučili, nam pobrali otroke, nas izgnali iz domov, postrelili v hrbet. Berem iz medijev, blogov in postane me strah. Strah me je, da bom jaz, da bo moja družina in vsi, ki jih imam rada samo še številka v učbeniku zgodovine.
    Posledica še ene svetovne vojne.
    Med tem in tem letom jih je umrlo toliko in toliko.
    Nič drugega nimam povedati. Imam 17 let in končan drugi letnik gimnazije. Ne vem, kaj naj z begunci. Ne vem, kakšni so njihovi nameni. Ne vem, kaj je prav, kaj ni, naj se zapro meje, naj se ne. Kako bi izločili pomoči potrebne od potencialnih teroristov, o katerih pišejo. Jaz nisem dolžna odgovarjati na ta vprašanja, ko ne vem nič o tem, kaj se zares dogaja. Vem le tisto, o čemer ljudje pišejo, govorijo po televiziji. In temu ne verjamem. Nič ne vem.
   Nekaj znanja zgodovine pa imam. In današnja situacija smrdi po mnogih svetovnih uvodih v vojne. Nemir, ki vlada med ljudmi, med begunci, ekonomskimi migranti, med "domačini". Prostovoljci.
   Baje bo počilo, tudi to lahko preberem na raznih forumih. Zapisi domnevnih poznavalcev situacije.
   Postane me strah, da imajo prav.
  Vse, kar si želim je to, da še naprej, kljub kaosu, ki sledi v prihodnje, v mirnem okolju preživim. Da končam šolanje. Gimnazijo. Da si ustvarim miren dom. Da mojega kratkega življenja ne zmoti vojna. 
    Ne vem, koga naj nagovorim. Medije? Najraje politike. Za nič drugega jih ne prosim, kot da enkrat za spremembo v svoje izračune vključijo svoje ljudstvo. Mene, moje sosede, moje sošolce, moje ljubljene in moj dom. Ne denar, ne profit, ne plačo, ne zakone... Temveč ljudi, ki so jih izbrali, izvolili za njihov položaj. Na vodilnih je odgovornost, da nas zaščitijo v primeru vojne. Karkoli se nam zgodi, je na njihovih plečih. 
     Zato močno upam, da delajo na tem, da se bo kriza končala z rezultatom najboljšim za vse. Zame in za malega fantka, ki je v petek prečkal cesto.
    Nič ne vem o tem, kaj se zares dogaja tam zunaj Novega mesta. Medijem ne verjamem. Toda, če bi samo za čas krize tako parlament kot televizijska hiša odmislila kapital in večjo pozornost posvetila reševanju zadeve, kot razpihovanju nemira... Morda je potem še čas, da se situacija razreši. 
      Nekaj velikega se dogaja. In nekaj še večjega se bo zgodilo.
      Ni vse v sendvičih in šotorih, ki jih postavljate ob meji. Ti ne bodo ničesar rešili. 
      Ne drugega, vojne me je strah.
      Da bom kot tisti mali fantek, nekoč prisiljena bežati.



      Žal mi je za vse slovnične nepravilnosti.
  

torek, 06. oktober 2015

Kmetija išče talent Big Brotherja

    Ne gledam teh pizdarij. Navadno ugasnem televizor, ampak vseeno ne morem, da ne bi izrazila svojega mnenja. Nesmisel, slaba igra, dobesedno žretje časa. Že otrok spregleda, da je za večino slovenskih resničnostnih šovov (ali s katero besedno zvezo bi lahko poenotila vse te pizdarije) sicer zelo dobro zapisan scenarij, ki se v praksi prepogosto izkaže za totalen podn. Namesto, da bi se država trudila postati enakovredna višje razvitim državam na kakšnem drugem, uporabnejšem področju, to počne z izvajanjem, predvajanjem teh neuporabnih, cele ure dolgih "reklam zavitih v dogajanje", ker jih slučajno tudi vse druge "fensi" države. Zavedam se, da tv program niti ni toliko v rokah države, ampak sem prepričana, da sem in tja pa tudi ona pristavi svoj pisker.
    Ko rečem neuporabne, mislim za nas, navadne ljudi, ki sedimo pred televizijskimi zasloni in verjamemo vsemu kar vidimo. Za tiste, ki profitirajo od vseh skritih reklam za razne kuharske pripomočke, šampone, deodorante... Te bale bedarij najbrž niso tako nesmiselne. Da ne govorim o vseh tistih reklamah, ki se med oddajo vrtijo tam okrog 6, 7 minut, če ne dlje, pa o "glasovih", ki seveda niso zastonj, koliko pa pripomorejo h končnemu rezultatu, pa nimam poguma ugibat. 
    Več se seksa, krega, več je zarot in opravljanja, bolj je zanimivo, več je ogledov. Več denarja za režiserje. Obstaja kup teorij, da so vsi sodelujoči v kmetiji "kupljeni". Da recimo na talentih največ štejejo veze in da se trudijo, da v oddajo vključijo čim več takih, za katere vedo, da bodo po nastopu deležni posmeha. Da je oddaja seveda bolj zanimiva. Kar se meni zdi naravnost zlobno. Že res, da si je posameznik deloma sam kriv, da se je sploh prijavil, šel na tisto avdicijo... Ampak, da ga željnega uspeha, polnega sanj, namenoma pošlješ pred kamero, kjer ga nato popljuvajo... Za vas ne vem, meni so se, ko sem še poskušala gledat oddajo, taki reveži v večini precej smilili.
    Kakorkoli, neuporabne vsebine.
    Če povzamem, jezna sem, ker te bedarije lahko gledajo otroci. 

    Vem, da je moja slovenščina, pravopis v tem postu za gimnazijsko 3 ali morda slabo 4, če te uči Noel (profesor, ki uči na moji gimnaziji, prihaja z Irske). Sorč. Ampak je še vedno bolje od tistega, kar nam strežejo v Kmetiji.