četrtek, 30. oktober 2014

Če imajo v Ameriki, imejmo še mi!

 
     Začelo se je z izrezovanjem buč, nadaljevalo s filmi, igricami in samo nekaj let je potreboval haloween, da se danes že slovenski otroci po zgledu ameriških vrstnikov našemljeni namesto februarja že oktobra sprehajajo po ulicah.
     Moja mama ne pomni halouina. Kaj šele moj oče. Ja noč čarovnic, haloweena pa ne. Težko razložim, kako zmedena, morda malo nezadovoljna sta bila, ko sta se nekega oktobrskega večera vrnila domov iz nakupovalnega centra, ki je bil poln pajkov, pustnih mask in strašljivih igrač. Zakaj bi se kdo šemil za noč čarovnic? Čemu? Za kam? Poznala sta koncept izrezanih buč in njihovo umestitev v zgodovino. Ampak čemu toliko plastičnih replik buče, toliko lučk, toliko okraskov za hišo? Zakaj bi kdo krasil hišo za dan mrtvih?
     Dobesedni prevod "Haloween-a" bi bil večer vseh svetih oziroma Večer pred vsemi svetimi.
     Zakaj torej ogromne plastične kače. In od kod sladkarije?
     Praznik, ki ustreza našemu prazniku vseh svetih, je pod težo barvitih okraskov in sladkarij videti kot nek mutant, hibrid božiča in pusta.
     Nek ameriški bratranec božiča.

     Nič ni narobe s tem, da se navdušujemo nad navadami drugih ljudstev. Toda, če si haloween pogledaš od blizu, analiziraš izvor in namen... Z malo mero razuma kmalu zaključiš, da gre za samo še eno marketniško potezo, način, s katerim prodajo čim več odpadne plastike in poceni in neuporabne krame. Izgovor za poceni filme in novo embalažo sladkorja in konzervansov.
     Dobili so nas z božičem. S filmi in risankami so nas naučili božičnega razpoloženja, v otroke vsadili izjemno pričakovanje, navdušenje in nas prepričali, da je najboljši način praznovanja ravno razobešanje lučk, čimvečje plastično božično drevce, čimveč daril.
     Čimveč kupljene pisane, svetleče plastike.
     In dobili nas bodo, če nas niso že, s haloweenom. S filmi in spletno promocijo, s ponudbo v trgovinah so nas naučili, kaj ta praznik je, kaj se to noč počne in kaj vse za primerno izvedbo potrebujemo. Plastične pajke, seveda. Ki jih pri zdravi pameti zagotovo ne bi kupili kakšen drug dan v letu.
      Ali pač.
      Mamljiva je izbira na policah tujih trgovin posajenih v slovenska mesta, izjemna izbira filmov, grozljivk in sladkarij. Dobili nas bodo, otroke sploh, oni so že njihovi, vsi dovzetni za novosti, če le te prinašajo "dobro za njih", oziroma vrečo gumastih bombonov. Še en dan v letu, ko se lahko našemijo v princeske in spidermane ter zmedene starejše sosede fehtarijo za sladkarije.
     Starši pa, po zgledu ameriških roditeljev, upoštevajo in sledijo vsem novim trendom in otročku kupijo in omogočijo tisto, za kar menijo, da bo njihove srčke osrečilo. Četudi jim bo pokvarilo zobe, morda preobremenilo pankreas...
     Ali razvadilo, kakor želite.

     Slovenskih navad in običajev se spomnijo le še redki. Nanje nihče in nič ne opozarja, razen morda naši starši, dedki in babice. Mediji nam ponujajo sladke novosti. Boljše. Edini "stranski učinek" je morda, da Slovenija s svojim obnašanjem čedalje bolj spominja na ameriški film.
   
     Nič ni narobe s prevzemom kakšne navade ali morda izkoriščanje tujega praznika za zabavo. Haloween party, kdo izpustil kaj takega?!

     Narobe je, da Slovenija in vse kar je slovenskega bledi v senci bleščečega ameriškega marketinga.

    Trick or treat.




torek, 28. oktober 2014

Emina zima

    Nikoli ni zares imela razloga, da bi se česarkoli bala. V vsem njenem kratkem življenju ni pomnila stvari, ki bi jo prizadela, ali dogodka, v katerem bi se poškodovala. Nikoli nič tragičnega, nikoli je ni bilo ničesar strah. Ne pošasti pod posteljo, ali zobozdravnika, niti ocen. Medtem, ko so se njeni vrstniki tresli za mizami, razglabljali o grozljivki ali preprosto o nogometni tekmi... Je ona sproščena sedela v kotu. Sama. Nezainteresirana za to ali ono, vse je jemala z lahkoto, brez strahu in brez zanosa.
    Ni se učila, ni pisala v šoli. Ni se premikala, kljub temu, da je vedela, da bi se morala. Da bi morala delati za svojo prihodnost, a kaj ko ji ni bilo mar.
    Iskala je stvari, ki bi jo premaknile. Ki bi jo osrečile, zadale zadoščanje. Počutila se je ujeto v svoji praznini, v praznini ni moč najti vrat. V množici potencialnih ciljev, ki bi si jih lahko zadala, ni našla niti enega, ki bi jo vznemeril. Čeprav je poskušala. Vse je bilo suho in prazno in po vsakem iskanju je ostala praznih rok.
    A bila je neustrašna in nepremična.
    Pogumna, a utrujena.
 
    Sedela je ob oknu. Zadnji listi so zapuščali drevje, rahlo legli na mrzla tla in živali že davno ni bilo več videti. Nekaj ptic je še zbegano letalo mimo njenega okna in zdelo se je, da vedo, da je Ema tam. Da jih gleda. Pa se niso ozrle proti njej. Pustile so jo za sabo, kot da je ni, kot je ona pustila vse naloge in vse prijatelje in vse cilje in znance. Nič jim ni pomenila. In to ni nič pomenilo njej.
    Ni bila užaljena ali žalostna.
    Prazna.
    Prislonila je svoj nosek na hladno okensko steklo. Dahnila je vanj, bolj iz obupa, dolgčasa kot namerno in pred njenimi očmi se je zameglilo. Nekako prijetno se ji je zazdelo, ko na drugi strani stekla ni ničesar več videla. Tako prijetno, da je na hladnem, zarošenem steklu slonela še nekaj minut. Lahko se je posvetila teži svojih misli in pomislila je, da bi ji bilo lažje, če bi potočila kako solzo. Morda bi njene misli izgubile gram ali dva.
    Pa ni mogla. Ni našla razloga, da bi jokala. In ni našla razloga da bi se dvignila stran od okna. Ali da bi ostala pri oknu.
    Zaspala je v tem položaju.

   Ste kdaj lovili snežinke? Kot to počnejo v filmih. Tudi če vam je kakšno uspelo ujeti, se je le-ta stopila še preden si lahko začutil, da je tam, v ustih.
   Tako je bilo z Eminimi željami. Lovila jih je. Mučila se je z vsakim korakom, a še vedno počasi plesala med padajočimi snežinkami. Utrujena je bila.

   Na koncu bo obupala in sedla v sneg. Da jo bo zeblo, ji premočilo obleko.
   Prehladila se bo.
   A zdelo se ji je lažje sesti v sneg, kot loviti neulovljivo.
   In lažje se ji je zdelo najti stvari, ki ji bodo zadale strah in bolečino, mraz... Kot srečo in veselje.
   Ki ga ona tako ali drugače ob zarošenem, depresivnem oknu, napol v spanju...
   Ne more začutiti.





sobota, 25. oktober 2014

Pisal je pesmi (pesmica)

Pisal je pesmi
besede, saj veste
in ona je ljubila
romantične geste
dok mislila, znala
"saj piše le meni",
bila je vesela,
ne dvori nobeni!

Al takih je malo
da bi eno ljubili
in eni le sami
pesmi pesnili
za kaj pak ko trem
lahko dneve polepša
in ne more se odločit
katera njih je najlepša

naj pesmice piše
zdaj več ga ne mara
zdaj ko njegove je
fore spoznala
saj ljubše od laži
in ljubezenske zablode
so ji zgodbe spisane
in samske metode

sobota, 18. oktober 2014

Preprosta, tiha sreča dveh ljudi

    Če imaš nekoga, ki se zjutraj zbudi prej, kot bi mu bilo treba, samo zato, da bi bil s teboj. Če imaš nekoga, ki zate odpove svoje načrte, ker imaš ti ravno takrat čas in si ga zaželiš videti. Nekoga, ki se v tistem trenutku odreče vsem drugim, vrže telefon na silent mode samo zato, da ima možnost zreti tebi v oči... Potem, dragi moj, imaš srečo. Vse. Vse in več, kot bi si lahko želel.
    Vse osebe, vse stvari in vsi zmenki, ki si jih kdaj imel, postanejo povsem nepomembni. Pozabiš nanje, na vse kar si nekoč imel in ne misliš na to, kaj in koliko bi še vedno lahko imel, v primeru, da bi bil v tistem trenutku z nekom drugim. Z neko drugo osebo, ki bi se ti zdela v tistem trenutku ravno tako potencialni date.
    Če imaš srečo, nekdo razmišlja podobno kot ti. Nekdo o ljubezni komplicira, kot kompliciraš sam in nič več in nič manj. Potem lahko skupaj pleteta romantične in srce drhteče govore o usojenosti in ne ti ne on ali ona ne začutita pridiha posladkanosti, ker vse kar napleteta mislita resno in na podoben način.
    Lahko je posladkano toliko, kolikor sladkorja preneseta skupaj. Dokler se le eden izmed vaju ne prestraši lastnih besed in si reče, da bi moral malo zavirati. Takrat utihne. In takrat tišina ni neprijetna.
    Prijetna tišina je neposladkan način, s katerim pleteš dolge spise o zaljubljenosti. Način, s katerim brez besed poveš, da se ne rabi več truditi za tvojo naklonjenost. Da si njegov ali njen in nobena beseda tega ne bi mogla spremeniti.
    Sediš lahko uro. Brez sladke besede, pa vseeno ne bi raje sedel nikjer drugje. Tako lepa postane, tišina, da se ti ne zdi smiselno, da bi jo uničil z za lase privlečeno in prisiljeno besedo.
    Če imaš srečo, je tudi tišina z nekom prijetna.

    In če nimaš sreče, potem ne veš, kaj bi.

sobota, 04. oktober 2014

Matej

     Sonce je pripekalo tisti dan. Temperature po celi državi so se dvigale daleč nad povprečje, ki je bilo v tistih krajih značilno za poletne dni. Matej se je ta dan odločil, da bo nevzdržno vreme izkoristil za dodatno reševanje težav v službi, dodatno raziskovanje stanja v njegovem podjetju.
      Ja. Matej je imel podjetje. Pravzaprav precej veliko in temu primerno uspešno podjetje. V svojih štiridesetih letih je zgradil pravo "cesarstvo" na področju podjetništva. Temu je sledil precej zajeten finančni dohodek, ki je bogatil njegov bančni račun, leto za letom. Ne njemu, njegovim sinovom, ali štirim ženam, od katerih se je v vsem tem času ločil, ni manjkalo denarja.
      Matej je imel vse. In kadar je začutil, da mu nekaj manjka, pa karkoli je že to bilo, je to luknjo precej hitro zapolnil s kakšno novo igračko ali z zelo drago zabavo, na katero so bili povabljeni predvsem vplivni možakarji in večje potencialne stranke.
       Naneslo je, da si je Matej nekaj tednov pred tem dnevom zamislil nakup novega avtomobila. Na svoj novi rdeč ferari je bil zelo ponosen. V očeh so mu svetile podobne iskre kot takrat, ko je prvič videl svojega otroka nastopati na odru, pred celo šolo.
       Samo, da ga je tokrat vir njegovega veselja stal malo premoženje. Vendar je bil po njegovem mnenju občutek vseeno primerljiv s kakšno izmed njegovih porok.
       Stalno je govoril o njem. Svojem novem konjičku. Pazil je nanj in skrbel, kot da bi bil avtomobil živo bitje. S srcem in čustvi. 
      
      Sonce je pripekalo tisti dan. Matej pa tega v svojem predragem ferrariju ni čutil. Razmišljal je o prihodnosti delnic svojega podjetja, ko je njegovo elegantno vožnjo nekje na robu mesta, na že skoraj čisto osamljeni cesti, zmotil glasen pok. Matej je takoj pritisnil na zavoro in ko je uspel razmisliti o tem, kaj se dogaja, je ugotovil, da je nekaj priletelo v njegov avtomobil. Hitro je skočil iz svojega sedeža, se ozrl naokrog in nekaj metrov stran zagledal majhnega, suhljatega fantka. Ni mogel imeti več kot sedem let. Njegova koža je bila nenavadno temna, njegovi lasje pa črni kot oglje. V levi roki je držal polovico opeke, katere druga polovica je zadela vrata njegovega avtomobila. Pogled, ki so ga vrata nudila, ga je zgrozil. 
       V njih je zijala ogromna udrtina. Ob avtomobilu pa je ležala polovica opeke, za katero bi Matej v tistem trenutku stavil vse premoženje, da je priletela iz dečkovih rok.
       Razjezil se je, kot že dolgo ne. Pograbil je fantka, ga stisnil za ramena in lajal nad njim.
       "Kaj si storil? Zakaj? Kaj ti je, mar si znorel?!" 
       Ko ga je tako držal, ga je večkrat stresel in deček je začel jokati. Sklenil je svoje ročice in ga pogledal naravnost v obraz.
       "Vem gospod, vem! Nisem imel druge izbire!"
       "Kako nisi imel druge izbire? Se delaš norca iz mene?!" Matejeva jeza se je samo še stopnjevala. Grmel je nad objokanim dečkom in ni se zmenil za njegovo ihtenje.
       "Gospod! Nihče ni hotel ustaviti! Moral sem nekoga ustaviti!"
       S temi nenavadnimi besedami si je pridobil kanček Matejeve pozornosti, vendar so ga njegove oči še vedno prebadale.
       "Pomagajte mi, prosim! Tam!" Pokazal je s prstom.
       Matej je končno dvignil pogled nad dečkovo glavo. Kjer se je nahajal ni bilo nikogar, le fantek je stal in v solzah in obupu s prstom kazal nekam med drevesa. Matej se je potrudil, pogledal malo bolj natančno in med drevesi zagledal obris. Obris ležečega človeka. 
        "Moj dedek," je deček prestrašeno hlipal. Potegnil je Mateja za rokav. "Kar zgrudil se je! Šla sva na sprehod... Zdaj pa leži na tleh! Morate mi pomagati! Nikogar drugega ne najdem! Dedi je pretežak zame, da bi ga lahko dvignil, domov pa ne znam!"
         Matej se je po slednjih besedah hitro ohladil. Stekel je med drevesa in tam je res na tleh ležal nemočni starec. Bil je priseben, vendar ni mogel vstati. Trudil se je govoriti, pa iz njegovih ust ni bilo glasu. Samo glasno dihanje. Matej ga je prijel ga je pod roko, okrog pasu, ga dvignil in ga odnesel v svoj avtomobil. Pozabil je na udrtino v vratih. Dedka je z njegovim vnukom odpeljal naravnost v najbližjo bolnišnico.

         Ko je kasneje korakal iz bolnišnice, proti svojemu poškodovanemu ferariju, ga je stiskalo v prsih. Bolj, kot vsaka luknja, ki jo je kadarkoli izkusil. Najprej je pomislil, da je to obžalovanje, ker je dedku rekel, da naj ne skrbi zaradi poškodovanega avtomobila, da bo denar za popravilo šel iz lastnega žepa in ne iz žepa njegove družine. Pa je kmalu ugotovil, da to ni pravi razlog za stisko. Vprašal se je, kdo bi v takem primeru zanj vrgel opeko v avtomobil tujca. Odgovor ga je samo še bolj zabolel. Spoznanje, da je kljub vsemu premoženju sam, ga je podrlo. Koraki so bili z vsako mislijo težji in ko mu je končno uspelo priti do avtomobila, se je zgrudil na sedež in tam sedel še nekaj dolgih minut. V tišini, sam. Sam v svojem ferrariju.