sobota, 22. november 2014

Doma

Daleč stoji moj stari dom
predaleč da nocoj bi se vrnila
nazaj med drevesa previsoka
tja v kraj kjer sem se rodila

in daleč so prijatelji mi stari
ki danes tam brez mene se igrajo
ki danes so še tam kjer so bili
le mene nič več ne poznajo.

daleč stara sobica je mala
polna knjigic in pesmic je otroka
risbice in čopiči so tam ostali
in dnevnik nepopisan, še leži
na postelji tisočkrat prepostlani

vse kar bilo je sem tam pustila
tisoče sanj in neskončno vprašanj
skupaj z željo da bi vsega se naučila
in ves smisel življenja sanj

predaleč je moj stari dom
predaleč da bi danes se vrnila
k potoku in nazaj v zeleni gozd
nazaj, kjer sem vsega se naučila



sobota, 15. november 2014

Toliko mladih odhaja

      Vedno zopet poslušam.
      Še vedno, po nekaj mesecih obstoja, ob vsakem tretjem komentarju, ki mi ga nameni nek bralec tega "bloga", stoji opazka, da bi z večjim številom postov v angleščini dosegla večjo številko ogledov. To bi bil hit, je rekel prijatelj. Pa ne bom, ponovim vedno znova. Naj bo slovensko. In ravno tem opazkam v čast, posvečam še en post o narodnozavednih načelih, ki jih je, očitno, med Slovenci vse manj.

      Toliko mladih odhaja. Toliko, skoraj več, kot jih Slovenija sploh premore. Širi se beseda, misel, že skoraj stereotip, da za domačim pragom ne bomo imeli kje delati. Otroci v osnovnih šolah v svojo izbiro srednje šole vključujejo vprašanje o tem, kateri poklici so zaželjeni v svetu, ne doma, pri nas. Vsi sanjarijo o Londonu. Ameriki. A o Ljubljani? Ne poznam ga, falota.
       Ker je samoumevna. Je največ kar naj bi naša Slovenija premogla, lahko pokazala svetu. Kaj imamo več od kremšnit in Tromostovja? Po merilih večjih držav ima Slovenija (govorimo o številu prebivalcev) eno samo mesto. Prebivalcev premore toliko, kolikor jih ima mesto prestolnice povprečno velike evropske države. Pa sploh ne govorijo vsi slovensko. Slovenščina ni materni jezik dveh milijonov ljudi. Ta številka je veliko manjša.
       In vendar imamo toliko naših knjig! Filmov. Revij. Glejte, celo blogov. Spletnih strani. Koliko velikih mest ima tako bogato zgodovino, toliko materiala, na katerega se lahko oprime, ko pride do zagovarjanja samostojnosti? Mar je res vse v velikosti? Številčnosti? Mar moramo res zato, ker nismo za dvajset tisoč kvadratnih kilometrov večji, prodati vsa podjetja, ki so nekaj let uspešno rasla na naših tleh? Ne verjamem. 
       Tako pa, bolj ali manj zadovoljni Kranjci, krademo sami sebi.
      Ozek je naš pogled na vse skupaj, a vendar dovolj dolg, da seže preko meje naše državice. Da vidi blišč in odprtost tujih mest in prijazne nasmehe tujih ljudi. Tujih simbolov, pop ikone nas vabijo drugam. Posameznik čuti pripadnost do britanske zastave, ker je pač moderna. V Sloveniji jo vidim pogosteje, kot vidim naše slovenske barve. Nobenega Triglava. Samo united jack, man. Na šalih, čevljih in šolskih torbah dijakov. Pa saj.
        Da smo Slovenci izražamo k večjemu takrat, ko pridemo v stik z nekom, ki to ni. Z Bosanci. Hrvati. Srbi, ki živijo med nami, ki so se preselili med nas, v upanju za svetlejšo prihodnost. Kar je izjemno žalostno. Sami ne želimo biti Slovenci, hkrati pa ne pustimo tujcem, da bi to bili.
       Sami sanjamo o domu v državah severno od nas. In od njihovih prebivalcev pričakujemo, da nas bodo sprejeli z odprtimi rokami.
       Marsikaj moramo razjasniti. O marsičem premisliti. In ko končno pridemo do ugotovitev, te deliti z ostalimi. Sem ter tja napisati kakšen zapis.

       Vse imamo. Vse slovensko nas prepričuje, da smo uspešni. Povsod po svetu so naše stopinje. Naši dosežki. Toliko umetnosti, poezije in pesmi.
       Potencialni smo, Slovenci. Pa čakamo, da nas bodo pojedle angleške zastave.    

       Nič slabši ali boljši od ostalih. Namen zapisa ni disanje britanske zastave. Sploh ne, lepa je :). Je samo še eno dramilo, opozorilo, Slovenci imamo ime in imamo dom.
       Prav tu, kjer smo zdaj in ne na drugi strani velike vode.



Za male stvari

     Morda smisel ni v iskanju večjih ciljev. In uresničevanju le-teh. Morda bistvo niso samo dosežki, zaslužek, veliki premiki, prehojeni kilometri skozi puščave dela. Morda ne živimo zato, da se bomo nekega jutra dvignili iz postelje in se spomnili na to, kako smo pred 26 leti osvojili zlato priznanje iz kemije in kako pomembni bomo nekoč zaradi tega.
     Morda živimo za male stvari. Za tiste male iskrene nasmehe, ki ti jih privošči stara prijateljica vsakič, ko greš mimo njene hiše. Za tista jabolka, ki jih babica naloži v naročje, ko se odpravljaš od nje. Ali za tisti trenutek, ko ti sošolec pobere svinčnik, po tem, ko si ga ti štorasto potisnil z roba mize. Za tistikrat, ko te je na vlaku možakar z vozovnicami z nasmehom namenoma spregledal, ker se je spomnil, da si mu zadnjič pustil dvajset centov drobiža.
     Za drobiž. Za mandarino, ki ti jo je dala sošolka, ko ji je ostala samo še ena. Ne za trenutek, ko bo tvoj uspeh na testu matematike višji od njenega.
     Ne za nesramne opazke, ki ti dajo občutek, da si pametnejši od ostalih. In ne za vsak čigumi, ki ga izsiliš od sestre. 
     Morda ti v življenju sreče ne da nič drugega, kot majhne podrobnosti, ki slikajo lepoto celote. Malenkosti delajo celoto, celota pa ni malenkost, je rekel Leonardo Da Vinci. 
     In vsi so mislili, da govori o slikah.



Mogoče ja, mogoče ne.

mogoče ja
mogoče ne
in vsakič drugače
obrne se
levo in desno
in vedno nazaj
na kraj kjer se srečava
le vprašanje je kdaj

in ko bo minilo
morda ja
morda ne
takrat prelepo
ti stisnem roko
te peljem nazaj
s širokim nasmehom
pa jutri za naju
bo danes, sedaj