sreda, 18. februar 2015

Po horoskopu sem kozorog

     Sedim v čakalnici, čakam, da medicinska sestra končno pokliče moje ime. Končno iz ambulante pokuka svetlolasa gospa, katere gube pod očmi izdajajo njeno starost. Proti petdesetim se odpravlja, se odločim.
     Ne pokliče mojega imena, ne priimka, raje pokliče nekega fanta, ki je v čakalnico sedel po tem, ko sem jaz predala kartico sestri. Morda sem jezna, morda mi je vseeno, fant mi v opravičilo pokima, jaz pa se pretvarjam, da ga ne vidim.
     Ne ker bi bila jezna nanj. Ker ne bi znala reagirati. Tako dolgo bi se odločala med tem, ali naj mu pokimam nazaj, se nasmehnem, ali ga grdo pogledam, da ne bi storila ničesar in se še enkrat v očeh tujca izkazala za izjemno nerodno bitje.
     Nerodna sem, ja. In včasih malo zmedena, malo prestrašena. Malo sramežljiva, malo nesramna. 
     Kakorkoli, pozabim na fanta, se predam čakanju in pograbim roki najbližjo revijo, ki leži na mizici. 
     Revije vedno berem od zadnje strani proti prvi. Trapasta navada, ki jo po svoje sovražim, a se je ne morem znebiti. Ne gre mi na živce, ni mi v nadlego, zdi se mi le, da je med ljudmi slabše sprejemljiva in se v njihovih očeh s takim početjem predstavim kot še večje čudo modernega sveta, nerodno čudo. 
     Na zadnji strani je spisan horoskop. 
   Ne verjamem v horoskope in podobne metode napovedovanja prihodnosti na podlagi datuma rojstva, najljubše številke ali črt na rokah. Ne verjamem v napovedovanje prihodnosti sploh. V predvidevanje usode glede na vzorce dogodkov in izkušnje, ki so jih imeli drugi. Kar je moje in kar se bo zgodilo meni, s kom bom jaz in kako se bo razmerje izšlo, koliko denarja bom imela in kaj bom z njim storila, je odvisno samo od mene in ne od položaja velikih gmot plinov v vesolju. 
     Vsaj ne direktno.
     Izjemno, kako profesionalen, genialen je vzorec horoskopa, vedno je napisan tako, da verjamemo, da napoveduje prihodnost.
     "V prihodnjem mesecu boste spoznali za vas zelo zanimivo osebo."
   O tem ne dvomim. Kdo je tak, da en mesec ne naleti na nepoznanega človeka? Če pa to ne vžge, bo pa slavni "pazite na finance,". Vsako jutro mi lahko rečeš, naj pazim na finance, pa bom ob koncu dneva sama sebi žalostno kimala in si rekla, da si imel prav, da bi se morala ustaviti po prvi kavi ali preden sem zavila v trgovino s čevlji.
      
     Sedim v čakalnici in moj horoskop napoveduje, da bom spoznala moškega svojih sanj. 
    Silly horoskop, vržem revijo na mizo in se smejim, kako sem tokrat jaz tista manjšina, za katero ti, ki spišejo horoskop ne morejo izogniti napačni napovedi.
     Jaz nikoli ne sanjam. In če sem kdaj sanjala, so sanje že dolgo uresničene. 

     Medicinska sestra pokliče moje ime in zapustim čakalnico ter nevedni horoskop za sabo.
     
     

torek, 10. februar 2015

Nepomembno razmišljanje

    Včasih v vsej urejenosti sive rutine in njenih premnogih odtenkov pozabim na stvari, ki si jih v resnici želim. Uspe mi, da pozabim na sanje in želje in se prepustim pravilom, da me požrejo. Pustim, da krivi dogodki in padci preusmerijo mojo pot in me vržejo iz tira.
    Taki ne bomo nikoli srečni. Tavali bomo, dokler nas ne bo zaneslo v eno izmed sivih pisarn, kjer bomo skrivaj brali romantične romane in sanjali romantične scenarije, na pol napisali kakšno slabo knjigo in v starosti pozabili, da smo živeli.
   
    Namesto, da bi plesali po odru, bomo prepisovali izračune, urejali finančne zadeve in se z debelimi stegni smilili sami sebi. Z mislijo, da smo izpustili največjo priložnost v življenju, zapravili mladost in pozabili sanje, bomo reševali težave od nas srečnejših ljudi in prevzemali njihovo negativno energijo.

     Ne na AGRFT, na pravo se vpišem.

   

 

sreda, 4. februar 2015

Iz gimnazijskega hodnika

    Včasih, ko po hodnikih naše gimnazije potujem od učilnice do učilnice in nekje med ramo in zapestjem nosim breme nerodne črne torbice, ki prej spominja na veliko zdravniško potovalko, kot na eleganten modni dodatek gimnazijke... Si v vsej gneči ne morem pomagati in za sekundo svoje zmedene oči ustavim na kakšnem bolj ali manj znanem mimoidočem obrazu. 
    Neverjetno, kako me še vedno zmede, ko naletim na takega, ki očitno izstopa. Kako so redki ti, ki me presenetijo. Taki, ki namenoma, z nekim ravnanjem, z neko podrobnostjo, barvo las, bolečo kombinacijo vzorcev na oblačilih ali živo barvo senčila za oči v ljudeh izzovejo pozornost. Izzovejo odziv. Ali izrazijo počutje, ki ni skladno z navideznim počutjem večine. Morda z rdečo ruto, zavezano tesno okrog vratu, ali s širokimi hlačami potiskanimi z živobarvnimi geometrijskimi vzorci, ki kar režejo skozi morje črnih kavbojk.

    Ali preprosto z outstanding attitude in/ali izjemno elegantno hojo.
  
    In veste kaj si mislim?
    Če bi imela dovolj poguma, da bi to storila in neko super idejo, kako pristopiti do človeka ter mu na čelo prisloniti en velik "like" z moje strani, potem bi to počela dnevno. Hodila od enega do drugega ter jim ploskala v dlani. Biti to kar si in se izražati na načine, ki jih drugi ne uporabljajo, ki te ločijo od črede je za moje pojmovanje presneto težka stvar. Najti nekaj, kar te loči od ostalih, je težko. Izraziti nekaj, kar čutiš in ne izraža nihče drug, je težko. Biti pisana, črna, rumena ali kakršna koli nebela ovca je težko. 

    Te sekunde odobravanja hitro minejo in se zamaknejo nekam v kotiček misli, ko moram zaviti s hodnika, s svojo dohtarsko torbico, ki ima na gimnaziji še najmanj dvajset klonov. V svojem belem puloverju, ki je enak ducatu drugih, ki si jih lastijo ostale gimnazijke.

     In tako danes namesto nerodnega ploska v dlan vsem tistim, ki si upate tako ali drugače, z besedo ali planinskim nahrbtnikom izstopati... Čestitam s tem zapisom. Way to go!