nedelja, 25. oktober 2015

#65

rotim te, nikdar ne zabredi
kamor treba tebi ni
ne v temo, ne v žalost
ne kamor srce ne želi

kar težko je, in boleče
kar se nemogoče zdi
vendar nujno in moreče
nekoč premagaš tudi ti

nikar ne pusti, da ves črn
bi postal tvoj rožnat svet
ni ne služba niti šola
vredna tvojih mladih let 

naj počaka za sekundo
kruti, smoga poln svet
poln trenja in preizkušenj
poln resnic in laži splet
z mano stopi pa pojdiva
tja na klopico sedet
morda lučko si prižgiva
pa bo svet ves miren spet
dva poljuba, slaba šala
daj me primi za roko
jaz obljubim ti, prisežem
nekoč obema lažje bo.


Ne drugega, vojne me je strah!

    V tem zapisu ne bom pisala nič o tem, kaj bi morali storiti z migranti. Begunci. Kakorkoli imenujete velike skupine ljudi, ki zadnje čase polnijo novice. V zapisu ne ponujam rešitve, ne mnenja o že podanih predlogih, kako bi trenutno situacijo razrešili.    
    V petek sem čakala na prehodu za pešce, ob meni pa je stala mlada družinica. Mama, oče, mali sinček, 4 leta. Mama je sinčku nekaj razlagala. Nisem še slišala njihovega jezika. Bili so oblečeni v dražja oblačila, umazani, deček je komaj hodil ob mamici. Oblečen je bil v debele dekliške žabice, obut v športne sandale in oblečen v nike športno jopico.
     Ozrl se je k meni. 
     Vedno se nasmiham otrokom. Mislim, da nas večina to počne. Mali se mi je nasmehnil nazaj in za menoj se je obračal še potem, ko je bilo treba čez cesto. 
     Žal mi je bilo fantka. Male družinice. Mlade mamice in misel, da bi to nekoč lahko doživela tudi sama, me je razžalostila. Kaj ko bi nekoč morala sama z možem in otrokom razcapana iskati nov dom. 
     Menda VEM, da je večina teh, ki prihajajo v Evropo ekonomskih migrantov. In menda VEM, da je takih malih družinic v primerjavi z njimi izjemno malo. Videla sem sto in sto videoposnetkov, na katerih črne zastave plapolajo v rokah "beguncev", ki se že zbirajo v večjih mestih evrope. Brala sem o posilstvih novinark. O nasilju nad policisti. O izkoriščanju malih otrok. 
     Berem o tem, kako bodo pripadniki druge vere med nas naselili kaos. Nas vsepovprek posilili, mučili, nam pobrali otroke, nas izgnali iz domov, postrelili v hrbet. Berem iz medijev, blogov in postane me strah. Strah me je, da bom jaz, da bo moja družina in vsi, ki jih imam rada samo še številka v učbeniku zgodovine.
    Posledica še ene svetovne vojne.
    Med tem in tem letom jih je umrlo toliko in toliko.
    Nič drugega nimam povedati. Imam 17 let in končan drugi letnik gimnazije. Ne vem, kaj naj z begunci. Ne vem, kakšni so njihovi nameni. Ne vem, kaj je prav, kaj ni, naj se zapro meje, naj se ne. Kako bi izločili pomoči potrebne od potencialnih teroristov, o katerih pišejo. Jaz nisem dolžna odgovarjati na ta vprašanja, ko ne vem nič o tem, kaj se zares dogaja. Vem le tisto, o čemer ljudje pišejo, govorijo po televiziji. In temu ne verjamem. Nič ne vem.
   Nekaj znanja zgodovine pa imam. In današnja situacija smrdi po mnogih svetovnih uvodih v vojne. Nemir, ki vlada med ljudmi, med begunci, ekonomskimi migranti, med "domačini". Prostovoljci.
   Baje bo počilo, tudi to lahko preberem na raznih forumih. Zapisi domnevnih poznavalcev situacije.
   Postane me strah, da imajo prav.
  Vse, kar si želim je to, da še naprej, kljub kaosu, ki sledi v prihodnje, v mirnem okolju preživim. Da končam šolanje. Gimnazijo. Da si ustvarim miren dom. Da mojega kratkega življenja ne zmoti vojna. 
    Ne vem, koga naj nagovorim. Medije? Najraje politike. Za nič drugega jih ne prosim, kot da enkrat za spremembo v svoje izračune vključijo svoje ljudstvo. Mene, moje sosede, moje sošolce, moje ljubljene in moj dom. Ne denar, ne profit, ne plačo, ne zakone... Temveč ljudi, ki so jih izbrali, izvolili za njihov položaj. Na vodilnih je odgovornost, da nas zaščitijo v primeru vojne. Karkoli se nam zgodi, je na njihovih plečih. 
     Zato močno upam, da delajo na tem, da se bo kriza končala z rezultatom najboljšim za vse. Zame in za malega fantka, ki je v petek prečkal cesto.
    Nič ne vem o tem, kaj se zares dogaja tam zunaj Novega mesta. Medijem ne verjamem. Toda, če bi samo za čas krize tako parlament kot televizijska hiša odmislila kapital in večjo pozornost posvetila reševanju zadeve, kot razpihovanju nemira... Morda je potem še čas, da se situacija razreši. 
      Nekaj velikega se dogaja. In nekaj še večjega se bo zgodilo.
      Ni vse v sendvičih in šotorih, ki jih postavljate ob meji. Ti ne bodo ničesar rešili. 
      Ne drugega, vojne me je strah.
      Da bom kot tisti mali fantek, nekoč prisiljena bežati.



      Žal mi je za vse slovnične nepravilnosti.
  

torek, 06. oktober 2015

Kmetija išče talent Big Brotherja

    Ne gledam teh pizdarij. Navadno ugasnem televizor, ampak vseeno ne morem, da ne bi izrazila svojega mnenja. Nesmisel, slaba igra, dobesedno žretje časa. Že otrok spregleda, da je za večino slovenskih resničnostnih šovov (ali s katero besedno zvezo bi lahko poenotila vse te pizdarije) sicer zelo dobro zapisan scenarij, ki se v praksi prepogosto izkaže za totalen podn. Namesto, da bi se država trudila postati enakovredna višje razvitim državam na kakšnem drugem, uporabnejšem področju, to počne z izvajanjem, predvajanjem teh neuporabnih, cele ure dolgih "reklam zavitih v dogajanje", ker jih slučajno tudi vse druge "fensi" države. Zavedam se, da tv program niti ni toliko v rokah države, ampak sem prepričana, da sem in tja pa tudi ona pristavi svoj pisker.
    Ko rečem neuporabne, mislim za nas, navadne ljudi, ki sedimo pred televizijskimi zasloni in verjamemo vsemu kar vidimo. Za tiste, ki profitirajo od vseh skritih reklam za razne kuharske pripomočke, šampone, deodorante... Te bale bedarij najbrž niso tako nesmiselne. Da ne govorim o vseh tistih reklamah, ki se med oddajo vrtijo tam okrog 6, 7 minut, če ne dlje, pa o "glasovih", ki seveda niso zastonj, koliko pa pripomorejo h končnemu rezultatu, pa nimam poguma ugibat. 
    Več se seksa, krega, več je zarot in opravljanja, bolj je zanimivo, več je ogledov. Več denarja za režiserje. Obstaja kup teorij, da so vsi sodelujoči v kmetiji "kupljeni". Da recimo na talentih največ štejejo veze in da se trudijo, da v oddajo vključijo čim več takih, za katere vedo, da bodo po nastopu deležni posmeha. Da je oddaja seveda bolj zanimiva. Kar se meni zdi naravnost zlobno. Že res, da si je posameznik deloma sam kriv, da se je sploh prijavil, šel na tisto avdicijo... Ampak, da ga željnega uspeha, polnega sanj, namenoma pošlješ pred kamero, kjer ga nato popljuvajo... Za vas ne vem, meni so se, ko sem še poskušala gledat oddajo, taki reveži v večini precej smilili.
    Kakorkoli, neuporabne vsebine.
    Če povzamem, jezna sem, ker te bedarije lahko gledajo otroci. 

    Vem, da je moja slovenščina, pravopis v tem postu za gimnazijsko 3 ali morda slabo 4, če te uči Noel (profesor, ki uči na moji gimnaziji, prihaja z Irske). Sorč. Ampak je še vedno bolje od tistega, kar nam strežejo v Kmetiji.