četrtek, 10. november 2016

ZWEI JAHRE (pesmica)

že dve leti
moje misli več ne spijo same
in Luna več ne čaka name
da bi z mano na balkon
se v večerni osami skrila

že dve leti
južni veter več ne pazi name
drug je ta. ki skrbi ga zame
ki mi razmrši lase
kot v poletju veter zlato klasje

in ne vem
kaj sem v življenju dobrega storila
da sem danes kot travnik
polna cvetja in življenja
in da vsakič,
kadar moja roka s tvojo se stakne
jutranje sonce drevje premakne
in kamenje v potoku ni več težko
in odplavi ga tok nekam z zemljo
in vse kar mi ostane, ko sem tu s teboj
je pisano listje in večni nocoj

Ni komentarjev:

Objavite komentar