Gozdno cvetje raste pod hrastom. Ob hrastu stoji klopi podobna lesena tvorba, ob klopi je potok izdolbel velik, globok bazen. Ribe ne plavajo, ne kačji pastirji ne obletavajo vodne gladine. In ptic petja ni slišati. Zaznal bi lahko samo šum vode in piš hladnega vetra, ki pomaga cvetju, da se medlo pozibava ob hrastu.
Hrast spusti vejo nižje k cvetju in prisluhne, o čem cvetje šušlja. Pogovor je tako tih, da ga človeško uho ne bi moglo zaznati, pa če bi leglo med barvne rastline in se povsem osredotočilo na zvok okrog sebe. Hrast pa jih sliši in pripovedujejo zgodbo o srebrnih laseh in črnih očeh in malih zelenih čeveljcih, ki so leto poprej poplesavali po njih. Ne zdi se, da bi se na njih jezile, ker so jim ubile prijatelje. Smehljajo se ob spominjanju na pretekle čase. Hrast posluša.
Zeleni čeveljci so poplesavali po cvetju in ga mečkali, ubijali cvet za cvetom. Blede popraskane ročice so trgale bele in modre cvetove in jih vsak dan povezale v lep šopek, kupček uvelih trupelc. Dolgo so se črne oči smehljale svetu in hrastu in cvetju, nekoč pa se je iz njih ulila voda in nikoli ni prenehala teči. Ne kadar so srebrni lasje prišli pod veje starega hrasta, ne ko so nabrali cvetja in odšli. Kam so ga zeleni čeveljci ob vsakem soncu odnesli, hrast ni vedel.
In menda so nekega dneva ti mali zeleni čeveljci bolj počasi poplesavali in mečkali vse pod seboj. Srebrni lasje so še vedno vihrali in cvetje je mirno čakalo na svojo smrt. Eden za drugim so končali v zbirki mrtvih in niso se bali smrti, ker je niso poznali in še nikoli doživeli.
Hrast se dobro spomni srebrnih las, a zelenih čeveljcev bolj slabo, ko so se vedno tako skrivnostno skrivali pod gmoto srebrnih nitk. Spomni se, kako so le-ti nekoč obletavali zdaj ta kup belih cvetov, zdaj oni kup modrih. In kako je bitje vedno odneslo s seboj nekaj njegovih prijateljev, ki so morda po življenju doživeli nekaj lepega.
Spomni se glasu in časa, ko so okrog njega še pele ptice in so letele žuželke. Ko je imela deklica še glas. Kako škoda, da bitja ne pridejo več blizu. Kako škoda, da se bojijo deklice iz bazena in njenih tankih, hladnih ročic. Raztrganih čeveljcev, ki so nekoč skočili v vodo. Mar se boje, da bo tudi njih, kot cvetje odnesla s seboj nazaj v globine?
