sobota, 04. oktober 2014

Matej

     Sonce je pripekalo tisti dan. Temperature po celi državi so se dvigale daleč nad povprečje, ki je bilo v tistih krajih značilno za poletne dni. Matej se je ta dan odločil, da bo nevzdržno vreme izkoristil za dodatno reševanje težav v službi, dodatno raziskovanje stanja v njegovem podjetju.
      Ja. Matej je imel podjetje. Pravzaprav precej veliko in temu primerno uspešno podjetje. V svojih štiridesetih letih je zgradil pravo "cesarstvo" na področju podjetništva. Temu je sledil precej zajeten finančni dohodek, ki je bogatil njegov bančni račun, leto za letom. Ne njemu, njegovim sinovom, ali štirim ženam, od katerih se je v vsem tem času ločil, ni manjkalo denarja.
      Matej je imel vse. In kadar je začutil, da mu nekaj manjka, pa karkoli je že to bilo, je to luknjo precej hitro zapolnil s kakšno novo igračko ali z zelo drago zabavo, na katero so bili povabljeni predvsem vplivni možakarji in večje potencialne stranke.
       Naneslo je, da si je Matej nekaj tednov pred tem dnevom zamislil nakup novega avtomobila. Na svoj novi rdeč ferari je bil zelo ponosen. V očeh so mu svetile podobne iskre kot takrat, ko je prvič videl svojega otroka nastopati na odru, pred celo šolo.
       Samo, da ga je tokrat vir njegovega veselja stal malo premoženje. Vendar je bil po njegovem mnenju občutek vseeno primerljiv s kakšno izmed njegovih porok.
       Stalno je govoril o njem. Svojem novem konjičku. Pazil je nanj in skrbel, kot da bi bil avtomobil živo bitje. S srcem in čustvi. 
      
      Sonce je pripekalo tisti dan. Matej pa tega v svojem predragem ferrariju ni čutil. Razmišljal je o prihodnosti delnic svojega podjetja, ko je njegovo elegantno vožnjo nekje na robu mesta, na že skoraj čisto osamljeni cesti, zmotil glasen pok. Matej je takoj pritisnil na zavoro in ko je uspel razmisliti o tem, kaj se dogaja, je ugotovil, da je nekaj priletelo v njegov avtomobil. Hitro je skočil iz svojega sedeža, se ozrl naokrog in nekaj metrov stran zagledal majhnega, suhljatega fantka. Ni mogel imeti več kot sedem let. Njegova koža je bila nenavadno temna, njegovi lasje pa črni kot oglje. V levi roki je držal polovico opeke, katere druga polovica je zadela vrata njegovega avtomobila. Pogled, ki so ga vrata nudila, ga je zgrozil. 
       V njih je zijala ogromna udrtina. Ob avtomobilu pa je ležala polovica opeke, za katero bi Matej v tistem trenutku stavil vse premoženje, da je priletela iz dečkovih rok.
       Razjezil se je, kot že dolgo ne. Pograbil je fantka, ga stisnil za ramena in lajal nad njim.
       "Kaj si storil? Zakaj? Kaj ti je, mar si znorel?!" 
       Ko ga je tako držal, ga je večkrat stresel in deček je začel jokati. Sklenil je svoje ročice in ga pogledal naravnost v obraz.
       "Vem gospod, vem! Nisem imel druge izbire!"
       "Kako nisi imel druge izbire? Se delaš norca iz mene?!" Matejeva jeza se je samo še stopnjevala. Grmel je nad objokanim dečkom in ni se zmenil za njegovo ihtenje.
       "Gospod! Nihče ni hotel ustaviti! Moral sem nekoga ustaviti!"
       S temi nenavadnimi besedami si je pridobil kanček Matejeve pozornosti, vendar so ga njegove oči še vedno prebadale.
       "Pomagajte mi, prosim! Tam!" Pokazal je s prstom.
       Matej je končno dvignil pogled nad dečkovo glavo. Kjer se je nahajal ni bilo nikogar, le fantek je stal in v solzah in obupu s prstom kazal nekam med drevesa. Matej se je potrudil, pogledal malo bolj natančno in med drevesi zagledal obris. Obris ležečega človeka. 
        "Moj dedek," je deček prestrašeno hlipal. Potegnil je Mateja za rokav. "Kar zgrudil se je! Šla sva na sprehod... Zdaj pa leži na tleh! Morate mi pomagati! Nikogar drugega ne najdem! Dedi je pretežak zame, da bi ga lahko dvignil, domov pa ne znam!"
         Matej se je po slednjih besedah hitro ohladil. Stekel je med drevesa in tam je res na tleh ležal nemočni starec. Bil je priseben, vendar ni mogel vstati. Trudil se je govoriti, pa iz njegovih ust ni bilo glasu. Samo glasno dihanje. Matej ga je prijel ga je pod roko, okrog pasu, ga dvignil in ga odnesel v svoj avtomobil. Pozabil je na udrtino v vratih. Dedka je z njegovim vnukom odpeljal naravnost v najbližjo bolnišnico.

         Ko je kasneje korakal iz bolnišnice, proti svojemu poškodovanemu ferariju, ga je stiskalo v prsih. Bolj, kot vsaka luknja, ki jo je kadarkoli izkusil. Najprej je pomislil, da je to obžalovanje, ker je dedku rekel, da naj ne skrbi zaradi poškodovanega avtomobila, da bo denar za popravilo šel iz lastnega žepa in ne iz žepa njegove družine. Pa je kmalu ugotovil, da to ni pravi razlog za stisko. Vprašal se je, kdo bi v takem primeru zanj vrgel opeko v avtomobil tujca. Odgovor ga je samo še bolj zabolel. Spoznanje, da je kljub vsemu premoženju sam, ga je podrlo. Koraki so bili z vsako mislijo težji in ko mu je končno uspelo priti do avtomobila, se je zgrudil na sedež in tam sedel še nekaj dolgih minut. V tišini, sam. Sam v svojem ferrariju.

   

Ni komentarjev:

Objavite komentar