Če imaš nekoga, ki se zjutraj zbudi prej, kot bi mu bilo treba, samo zato, da bi bil s teboj. Če imaš nekoga, ki zate odpove svoje načrte, ker imaš ti ravno takrat čas in si ga zaželiš videti. Nekoga, ki se v tistem trenutku odreče vsem drugim, vrže telefon na silent mode samo zato, da ima možnost zreti tebi v oči... Potem, dragi moj, imaš srečo. Vse. Vse in več, kot bi si lahko želel.
Vse osebe, vse stvari in vsi zmenki, ki si jih kdaj imel, postanejo povsem nepomembni. Pozabiš nanje, na vse kar si nekoč imel in ne misliš na to, kaj in koliko bi še vedno lahko imel, v primeru, da bi bil v tistem trenutku z nekom drugim. Z neko drugo osebo, ki bi se ti zdela v tistem trenutku ravno tako potencialni date.
Če imaš srečo, nekdo razmišlja podobno kot ti. Nekdo o ljubezni komplicira, kot kompliciraš sam in nič več in nič manj. Potem lahko skupaj pleteta romantične in srce drhteče govore o usojenosti in ne ti ne on ali ona ne začutita pridiha posladkanosti, ker vse kar napleteta mislita resno in na podoben način.
Lahko je posladkano toliko, kolikor sladkorja preneseta skupaj. Dokler se le eden izmed vaju ne prestraši lastnih besed in si reče, da bi moral malo zavirati. Takrat utihne. In takrat tišina ni neprijetna.
Prijetna tišina je neposladkan način, s katerim pleteš dolge spise o zaljubljenosti. Način, s katerim brez besed poveš, da se ne rabi več truditi za tvojo naklonjenost. Da si njegov ali njen in nobena beseda tega ne bi mogla spremeniti.
Sediš lahko uro. Brez sladke besede, pa vseeno ne bi raje sedel nikjer drugje. Tako lepa postane, tišina, da se ti ne zdi smiselno, da bi jo uničil z za lase privlečeno in prisiljeno besedo.
Če imaš srečo, je tudi tišina z nekom prijetna.
In če nimaš sreče, potem ne veš, kaj bi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar