sreda, 17. september 2014

Poljub na ramo

     Kamorkoli boš v življenju šel, kamor te bodo okoliščine in dane možnosti v tvojem kratkem, danem času obrnile, vedno se boš ob koncu dneva moral nekam vrniti. Prestopiti nek prag, leči v neko posteljo. Če boš imel srečo, boš legel ob nekoga in noči ne boš prebijal sam. Vsak dan, večer, jutro ali petek, se boš vračal nazaj, v svoj dom.
     Ampak, ogromna opečnata streha, lesena ograja na balkonu, okno sobe v bloku, zastrto z brisačami, preproga pred vhodom v garsonjero in kamin poln toplega ognja niso definicije doma. Pravo predalčkanje pomena doma ne bi dom poimenovalo, kot nek objekt, stavbo ali kraj. Prej kot zono, kjer se počutiš najbolj varnega. Najbolj udoben kraj v tvojem svetu.
   
      In če vprašate mene,
      pravi dom so roke, ki ti z objemom povedo, da si na varnem. Poljub na ramo, ki ti prišepne, da nisi in nikoli ne boš sam. Da je tam vedno nekdo, ki bo skrbel zate, ne glede na to kako pozno se boš vrnil, po koliko dneh ali tednih in ne glede na to, kaj boš prinesel domov. Denar, žalost ali slabo voljo.
      Tvoj ali moj dom lahko ta trenutek hodi po dveh nogah, taca mimo gostiln in si poskuša ublažiti glavobole. Lahko že davno spi. Če imate srečo, spi ob vas. Morda pa so nosilci vašega doma lastniki večih parov nog. Družina.
       Če vprašate mene in dovolite, da nadaljujem,
       dom so ljudje, ki jih imaš rad. Ki imajo radi tebe. In ne štedilnik. Ta trenutek lahko zapustiš svojo hišo, se preseliš skupaj s svojo družino, pa boš jedro doma odnesel s seboj. In kjerkoli se boš ustalil, četudi pod drevesom, tam bo tvoj dom. Dokler boš tam ti, z otroci ter ženo ali možem, z brati, sestrami. Starši.
       In spet, dom je, kjer boš ti čakal druge. Pa če jih boš čakal v vili, stanovanju, ali pod mostom.
       Ni nujno, da nekdo z več denarja spi v boljšem, bolj luksuznem in bolj mirnem domu. In če te mora v življenju že karkoli skrbeti, naj te skrbi, da boš imel streho nad glavo.
       Poljub na ramo.
 
     

Ni komentarjev:

Objavite komentar