torek, 17. marec 2015

Jebi se.

    Sedim danes na vrhu Marofa, povsem v tišini, morda se mimo mene sprehodita dva sprehajalca psa, drugače pa sem v majhni družbi in zdi se, da vsi napol spimo. Tako sedim in rečem tiho: "Jebi se".
     Nihče se ne ozre, z vprašanjem ali sem te besede namenila komu izmed njih, vedo točno, kaj me teži in ena izmed prijateljic me celo potreplja po rami in mi vzpodbudno reče: "Točno veš."
     Prikimam ji in jo nerodno potrepljam nazaj, kar je ne zmoti, saj so nerodne geste in rdečica pri meni stalnica. Gib razume kot sorazmerno eleganten hvala, nadalje me pusti, da počivam v svoji glavi.

     Razmišljam o osnovnih stvareh, dejstvih, ki jih predelamo že v osnovnih šolah. Razmišljam in pozabim, da sedim na vrhu drevoreda.
    Toliko je nekih pravil, ki se jih nezavedno držimo, o tem kaj lahko komu povemo po resnici, kako iskreni smo lahko sami do sebe glede tega, kaj radi oblečemo, kako previdni moramo biti pri izbiri besed, ko izražamo svoje mnenje in kaj vse moramo odpustiti ljudem, ki si tega ne zaslužijo.
    Vsi smo taki, eni se teh pravil držimo preveč, drugi premalo. 
    Danes se trudiš, da bi se plavolasa dama v tvoji družbi počutila prijetno, jutri jo boš slišal, kako te na vsa od tečkanja že hripava usta opravlja, ker imaš na vratu dolgo brazgotino, ali kako nosiš preveč črnih oblačil. Medtem, ko se sama očitno ni počesala že od krsta, pa sam tega nisi nikoli zares izpostavil.
   
    Resnica, ti povem. Bolj se trudiš za ljudi, bolj te take stvari prizadenejo. Trudiš se, ker si želiš, da bi oni enako ravnali s teboj... Pa ne bodo, oprosti. Nikoli, ne zares. Mogoče, če boš vse skupaj ignoriral.
    Namesto, da takim ljudem oprostiš in jim pustiš, da dalje hodijo po tebi, primi v roko, kar ti je najdražje, sprehodi se na vrh tistega prelepega drevoreda in jim reci
    "Jebi se."

    

Danes ne poznam rime.

ampak te ne dam
veš, preveč uživam s tabo
ni ne mesto preveliko
ali srede dan prekratek
da ne bila bi s tabo nekje,
vsaj v glavi, v ozadju
kjer bi mislila na besede
ali koder las ki je štrlel
navihano nekam pod nebo
in se smehljal nad nasmehom
ki ga pustim za sabo vsakič
ko si rečem zakaj odhajaš
bedak moj

nedelja, 01. marec 2015

Zakaj se jočeš, trapa

Zakaj se jočeš, trapa
mar ne veš, da vredno ni
ko deset jih komaj čaka
da te vidijo pred očmi

zakaj se jočeš, trapa
ne bodi žalostna vse dni
ko ti se jočeš zarad trnja
si tebe vrtnica želi

zakaj se jočeš, trapa
kot jaz zamahni le z roko
kar danes zate je le žalost
jutri bo pozabljeno

oh, zakaj se jočeš, draga
vem, da si vajena obljub
toda kamor danes pade tvoja solza
jaz ti jutri dam poljub

Mogoče ja, mogoče ne. #2

mogoče ja
mogoče ne
ko jutri in jaz 
ne poznava se še
kaj bolje je zame
kaj najmanj boli
katera je prava
izbira poti

in če me prešine
mogoče ja
mogoče ne
pobegnem daleč
od poznanstva gore
tja kjer je zame
dan ljubezniv
kjer sto polnih zame
ljubezni je njiv