ponedeljek, 26. januar 2015

Železnici

       Nikoli nisem znala pravilno izgovoriti železnica. Še napisati mi jo je težko, besedo. In kot otrok sem se z vlakom morda peljala samo enkrat, dvakrat največ. Bilo je dovolj, da me je tako fasciniral, da kot starejša za vožnjo z njim porabim vsako priložnost, ki mi je dana. Železnica bo zame vedno nekaj posebnega, nekaj je v njej, na njej, kar mi je nepopisno všeč. 

    Točno se še spomnim vonja tiste, točno določene železniške proge. Peš sem prestopala deske, hitela na cilj. Zatohel, težak zrak je preplavljal nosnice, ko sem korak za korakom po železniških tirih premagovala razdaljo od maminega avtomobila, pa do tega cilja. Korak za korakom, deska za desko, čedalje bližje je bila cesta. 
    Nekaj je v železniških tirih, takrat sem se že spraševala kaj. Morda je bila pot sama, kamor vodi, morda v neskončnost, ki se zdi dosegljiva. Vse, kar bi morala storiti je slediti progi in zdi se, da bi se po dolgem času spet vrnila na isto mesto. Tako naravnani so videti, tiri. Smešno mi je, ker še vedno ne vem kje se proga konča, z veseljem bi šla enkrat pogledat. Morda me fascinira, ker bi rada, da se moje življenjske poti naravnajo, kot proga. S cilji in zanesljivostjo, brez lukenj, z jeklenim ogrodjem, da bi ji lahko brezskrbno sledila in ne skrbela za ovire.
     Morda je nekaj v plevelu, ki raste v pesku ob progi. Ki kljub vsakodnevnemu hrupu in tresenju tal še vedno raste in se trudi cveteti, vedno preživi. Spominja me na določene ljudi, morda celo name. Plevel, ki se komu zdi nepotreben in grd, a je trdovratnejši in živi dlje od vrtnic na negovanem vrtiču in jim je vse prinešeno, dobesedno, pod noge. Nauči se prerasti trnje in preživeti v neredu.
      Ali so to oblaki, ki je kljub vsakemu naslednjemu koraku, v lovljenju ravnotežja na železnem robu tira zame stojijo pri miru. Kot vsaka stvar v življenju, se kljub našemu konstantnemu hitenju ne premikajo z nami, ne zmenijo se za naše male nožice. 
      Tako mirna se zdi. In razmišljanje je vredno zapisa.

     In pravim, če mi v življenju ne uspe nič drugega, bom strojevodja. 


sobota, 17. januar 2015

Pri nas ni prostora za umetnost

  Začeti sem želela z opravičilom za nekatere poglede predolgo napisano razmišljanje, pa sem se ustavila, ko sem se spomnila, da je blog navsezadnje moj in je razmišljanje tretje osebe za nekatere bralce ravno to, kar na mojem blogu iščejo.

   
  Ne le generacije današnjega časa, vse, ki so se imele v zgodovini priložnost odločati o svoji izobrazbi, če ne drugega, smeri izobrazbe, vse generacije naših let dajejo in so dajale vtis, da svojo prihodnost gradijo z ogromno mero previdnosti. Da se nam zdi tako presneto pomembna, ko za nas predstavlja prostor, kjer je pospravljen večji del naših sanj in upov, dosežkov in pričakovanj. Prihodnost bi si, še preden jo izkusimo, radi pripravili kot čim varnejše mesto.
   Kot otroci v prihodnost pospravljamo barvite slike veterinark z muckami v naročju, pop pevk. Nogometaših in zdravnikih. Vse življenje preživimo ob misli, kako bomo prišli do slike, ki je vsaj blizu tisti sanjski. Pa nas sem in tja potrejo prenizke ocene ali pomanjkanje talenta.

   Kakorkoli, trenutno je najbrž zelo aktualno razmišljanje o prihodnosti, o izbiri šole. Računanje o izbiri srednjih šol, faksov. Morda o delu. Kaj in kako, kje bom najbolj srečna, kje bo največ dela, kje in s kakšno izobrazbo bom zaslužila dovolj, če ne več kot dovolj za svojo bodočo družino?
    Mimogrede, smešno je, da o družini razmišljamo bolj malo. Vsekakor manj, kot o faksu, ko je le-ta na življenjskem traku predviden pred osnovanjem družine, vendar je v večini namenjen uspehu in posledično udobnemu družinskemu življenju.

    Danes in jutri skačemo po informativnih dnevih, predstavitvah, prebiramo brošure in glavo polnimo z informacijami, statistikami, računamo in se vdajamo stresu in teži odločitev, ne opazimo pa, da se naši brezskrbni dnevi zaključujejo. Zavijemo v smeri, ki nas ne zanimajo, a nas računanje o stanju v državi čez nekaj let prisili, da izberemo bolj zanesljivo pot, radi bi se izognili težavam. Poslušamo, kako super je izbira naravoslovno orientirane šole, kar je sicer za take, ki jih to bolj zanima, super. In kar je prav, ker je to navsezadnje odraz resničnega stanja v državi in svetu, nikakršna laž.

    In najbolj zastrašujoča misel je prav to, da je tako ravnanje, izbira uspešne smeri, najverjetneje pravilno.
   Da so izračuni pravilni in če nam je prioriteta zaposlitev... Jo bomo našli. Položili na stranski tir svoje interese, umetnost, vsaj delno, vsaj za čas izobrazbe, v katerem bomo najverjetneje nanje celo pozabili. Na hobije, ki niso večni. Kako nepomembni so v resnici. Morda pa je njihovo pomembnost nujno pozabiti, da lahko preživimo v tem svetu.
   Današnje stanje v državi me plaši s propagando o brezizhodnosti z izbiro umetnosti za poklic. Stanje se na tisoče načinov kar namesto mene odloči, da z vlečenjem čopičev po platnu ne bom nikoli dosegla tolikšno mero uspeha, kot bi si jo želela. Razkol med dvema nasprotnima vrstama sanj. Tehtanje, katere sanje bodo prinesle več sreče. Uspeh in področje za katerega v tej državi ni mesta privedeta do vprašanja, kako, da je drugje, v drugih državah drugače. Danes se samo s pisanjem v Sloveniji težko preživiš. Samo s slikanjem, samo z glasbo.
   Nesrečni so ti, ki želijo živeti od umetnosti.

   In če obstaja točka, ko otrok postane odrasel je to ta, ko težnja po uspehu odtehta ostale interese. Ko človek bolj ceni denar, s katerim si bo kupil igrače, kot igro samo. Ali je to prav ali narobe je povsem vseeno, stvar je taka, situacija ima za posameznika samega le en izhod.

   Tolažimo se z mislijo, da bomo s časom, ki ga bomo posvetili grajenju kariere lahko kombinirali z interesi, umetnostjo. Velik, prevelik je del, ki te kombinacije nikoli ne ustvari. 
    Če bi bile okoliščine ugodne, bi bil sposoben ustvariti kariero na področju umetnosti in z interesom  bi lahko dosegel nepredstavljive uspehe. Dobitna kombinacija.
 

   Preganjalo me bo vprašanje, zakaj je pri nas zaposlitev umetniško usmerjenih poklicev tako nizka, medtem, ko druge države obljubljajo drugačno stanje. Vprašanje, kaj bi lahko naši politiki, naši vodje ali mi sami naredili, da bi stanje izboljšali. Ljudje odhajajo, ker v tako mali državi ni prostora zanje. In če razmišljajo, da bi država potrebovala spremembo, dobijo občutek, da so v tem razmišljanju sami.
   Država si želi prodreti med naprednejše, ključ za napredek, za turizem, uspeh pa podi iz države. Z zadnjimi besedami  ne govorim samo le o umetnikih, ki tako ali drugače nikoli niso imeli mesta v naši sebični in denarja lačni družbi in katerih funkcija ni bila tako ali drugače nikoli dovolj cenjena.
    Spet govorim o splošnem begu slovenskih možganov.

  In preganjalo me bo tisoč odgovorov na ta vprašanja, ki jih bodo najbolje oblečene glave vedno ovrgla in označile za neuresničljive.

 
   Seveda je prostor za dejavnosti, posluh za glasbenike, galerije za slikarje.
   Ampak redki bodo od tega živeli.
   Zakaj vendar sama kompliciram.
     

torek, 6. januar 2015

Tišina

v glavi spijo zvezde
sonce šele vzhaja
ne šteješ še korakov
življenje šele vstaja
na pragu resnosti
še pišeš pesmi sladke
sladkosti mladosti
tihe in kratke

ne iščeš ničesar
površinsko lepoto loviš
ne ceniš, ne vidiš
in sam sebe slepiš
da več kot mala glava
premore obraz
da je lepa neumna
in grda sem jaz

in v moji glavi zvezde
svetijo na kraje
ki sam jih ti obiščeš
če le spustim te vanje

nad tabo bo nebo
ali nebo modro,
vprašanje

življenje je toliko več kot telo

četrtek, 1. januar 2015

Srečno, ljudje!

    In naj bo leto 2015 dobro z vami. Ne pustite se rutini, uresničite čim več ciljev. Naj bo letošnje leto za vas najboljše do sedaj in najslabše od letos naprej. ajdee