"Ljubim te."

     Veste, če bi kdo imel moč, da na papir ali v kakršnokoli pisno obliko izlije pomen prave ljubezni, če bi kdorkoli znal z besedami v človeku vzbuditi take občutke, kot jih vzbudi en sam pogled, srečanje ali samo omemba nekega imena, bi bilo to mogoče samo v primeru, da bi to osebo imeli radi. Potem ne bi niti bilo važno, kako bi se te besede glasile, važno, da so prišle iz ust tega fanta ali dekleta.

     Kajti ni je, kombinacije črk in besed, ki bi nadomestila kompozicijo potez ljubljenega obraza. Ki bi lahko namesto para oči v nas zažgale srčne rane, večje od srca samega.

     Razen dveh besed. Prekleto nerodnih in iz nekega čudnega razloga težkih, preprostih besed, postavljenih ena za drugo. Predstavljenih kot dokaz za posebno naklonjenost. Zagotovilo.

   

     In veste, grdo je in žalostno hkrati, ko se kombinacija teh dveh, bolj ali manj čarobnih besed, uporablja iz neumnosti. Iz želje po zaupanju. Iz nevednosti. Nedojemanja teh besed na pravi način. Vzemimo za primer dvanajstletnike, ki se grejo film.

   

     Kaj napihuješ vse skupaj, ženska, boste rekli. Preveč resno da jemljem. Da je vedno bilo tako. Da to se pač dogaja, sem ter tja kdo izmed nas izusti kakšno neumnost. Včasih zlomi kakšno srce, ampak to se pač dogaja.

     Toda za božjo voljo, kaj nam resničnega ostane, če niti tega, kar je iskrenega še ostalo, ne dojemamo več resno. Z zaupanjem. Brez iskre v očeh ali tresočih dlani. Če je še "ljubim te" samoumevna zveza dveh besed, ki jih izrečeš po dveh tednih blazno "resne" zveze.

     Ki se bo po še nekaj blazno "resnih" tednih ali celo dneh blazno resno končala.

     Torej če jo jemljemo samo še kot neko stalno besedno zvezo, jo uporabljamo v istem stavku kot miška ali pikica. Z dvajsetimi pripisanimi srčki.

     Naj mi tega nihče ne reče. Vzela bom resno. In z največjo mero resnosti te besede morda uporabila tudi sama, nič drugače. Imeti zanimanje. Biti všeč. Ni isto.

     "Ljubim te."

     In danes lije kot iz škafa.