četrtek, 20. avgust 2015

Zakaj skorajda verjamem v duhove

    Mislim, da je bilo poletje. Tisto pred prvim razredom osnovne šole. Imela sem 5 ali 6 let, moja sestra pa je tisto jesen praznovala 3. rojstni dan. Težko rečem, ali se je vse skupaj res zgodilo točno tako, kot se spominjam, morda je strah, ki sem ga občutila tisti dan, rahlo zameglil ali preoblikoval sicer v spomin močno začrtane slike v naslednjih vrsticah opisanega dogodka.
 
   Babica je okopavala vrt za hišo, jaz pa sem se pred hišo podila s psom in mlajša sestrica je v hiši gledala risanke. V nekem trenutku sem se spotaknila ob lastne noge, zletela po tleh in si kot že neštetokrat grdo poškodovala dlani. Tekla sem v hišo, v kopalnico, da bi si sprala kri iz rok. Preverila sem še, ali sem pipo dobro zaprla, se obrisala v brisačo bele barve (tako se vsaj spominjam) in zapustila kopalnico.

 Ob vhodu v kopalnico je stal vhod na stopnišče, ki je vodilo v zgornje nadstropje. Ko sem s kljuko zaprla vrata kopalnice in se obrnila proti hodniku, sem iz stopnišča zaslišala glasen ropot, topot. Slišati je bilo kot, da bi nekdo res hitro tekel po stopnicah navzgor. Na stopnišču se je prižgala luč in videla sem celo senco na zidu nasproti stopnišča. Takoj sem pomislila, da se Nina (sestra) igra tajnega vohuna, ali kaj podobnega. Kakorkoli, v tistem trenutku sem bila prepričana, da po stopnicah iz neznanega razloga teče moja sestra. Zavpila sem ji nekaj v smislu, naj bo previdna, potem pa sem se brezskrbno vrnila na dvorišče.

   Kjer pa sta me ob razigranem psu pričakali tako sestra, kot babica.
   Starši ter dedek pa so bili v službi.

   In tisti dan in vse dni po njem mi nihče, kljub glasnemu zatrjevanju, da sem nekaj videla, slišala, ni verjel.
   
    

sreda, 19. avgust 2015

#114

i wish you knew
or maybe you do
that i would be nothing
if there wasn't you

you know, i'm a mess
that cannot be fixed
confused, and clumsy
and my race is mixed
you know all my secrets
and every sweet spot
you know that i'm scared
of roadcrossing alot

but i'll promise you this
even though who i am
i'll stay by your side
for as much as you'd like
when the days turn into months
let them count some years too
and by then i could become
just as perfect as you



Moj prijatelj Mito ne zna (ali ni znal) govoriti s Hrvati

    Na morju smo se takrat štiri glave hladile na pijači in radovedno kukale izpod velikega senčnika, sem in tja je padel kakšen komentar o lepotah hrvaške obale, ugodnosti vremena ali okusni hrani. 
    Tako smo sproščeno, brez skrbi sedeli in čakali, da nam natakar v belem postreže. Ko se nam je gospodič približal, nas z nasmehom vprašal za naročilo in smo trije s polomljeno hrvaščino že naročili, je četrti v trenutko izgubil dar govora v Hrvaščini ter naročil v čisti podgurščini. Žal mi je, da se ne spomnim, za kakšno pijačo je šlo in kaj točno je rekel. Vem, da sta se nekaj časa užaljeni natakar in Mito pregovarjala vsak strogo v svojem jeziku in nato šele po nekaj dolgih minutah zadevo uredila.
     Ko smo se vračali proti apartmajem, smo kolega prisilili, da nam razloži, kaj je bilo to.
     "Misliš, da oni pri nas govorijo slovensko?!" Jezil se je. "Že dve leti delam s Hrvatom, pa se še vedno ni naučil jezika! Za ponos gre, sej ne za drugo!" 
     "Toda lahko bi naročil v nekaj trenutkih, brez kompliciranja."
     "On pri nas ne bi. Vem, videl sem že preveč takih primerov! Pa kaj, če so enkrat dobili kontra."
     S podobnimi argumenti je Mito še naprej vztrajal pri svojem. Bil je odločen in trmast in ni se nam dalo prerekat, zato smo takrat zadevo za nedoločen čas opustili. 
     
      Torej je prav, da kamorkoli greš, strogo nosiš svoj jezik in kulturo, ne da bi se zmenil za trud drugih? Je prav, da se jeziš, če to nekdo počne na "tvoji zemlji"? Bi se moral v primeru, da obiščeš novo okolje, temu povsem prilagoditi?
    Osebno mislim, da je prav, da se v takih situacijah obe strani malo potrudita, izkažeta nekaj spoštovanja. In če se ne motim, imamo težave s tem vprašanjem samo (pretežno), ko govorimo o izletih na Hrvaško. Ne Indijo ali na Japonsko. Zakaj?
     Oh ja, delež morja, o katerem tako ali drugače odloča le peščica izbranih. 
     To in ponos. Spoštovanje.

     Zadevi je težko doreči rešitev, ki bi bila všeč vsem. In če jo pogledaš od daleč, je videti kot otroški prepir med bratcem in sestrico. Bratje. Kar smo menda nekoč tudi bili, kot pravijo. 
     Vendar če pomislimo, so se nam v otroštvu tudi prepiri s sestro, bratom zdeli vojni enakopravni, mar ne?
      Kdo ve, morda tudi narod nekoč odraste.
      Mito, recimo, ga je že nekaj dni po sceni v bifeju zafeštal s Hrvatico. ;)

      Jaz pa bom menda vedno znala zmrmrati: "Pivo, jedna cedevita bazga limun, molim, hljeb, hvala, zovem se Alja."
       Ne vem, če je sploh hrvaško, bo pa v paketu z nasmehom videti, da se trudim.


Slika: instagram: @mihael_mourad

Posploševanje mladih pup (in pubcev)


     Sploh ne vem, kje sem naletela na sliko, smejala sem se, kot že dolgo ne in verjamem, da ne rabim razlagat zakaj. Sprva se niti nisem ukvarjala z vprašanji o dekletovi inteligenci ali okolju v katerem trenutno odrašča. To je v rokah njenih staršev ter njihove presoje.  
    Naslednje tri ali štiri vrstice so ključnega pomena za pravilno razumevanje mojega (skromnega?) mnenja. 
    Če upoštevamo tiste pravice o svobodi izražanja, tale punca (in tisoče drugih vrstnic, ki vsak dan veselo objavljajo neumnosti) ni naredila nobene napake. Po drugi strani pa je objava za marsikoga skrajno neprimerna. Težko vprašanje je, kako veliko napako je (ali ni) naredila. Pretežko zame.
      Zato se s njo, kot s posameznico, ne ukvarjam.
     Tisto, kar je zares pritegnilo mojo pozornost, in zato čutim potrebo po jamranju, so bili komentarji ljudi, ki so bili še nedavno najstniki, srednješolci, se pravi ne čisto taki ljudje, ki bi na časovnici stali blizu otroškim plenicam, svoji prvi šolski torbi.
     Vendar tudi ne ljudje, ki bi bili dovolj blizu sivim lasem, revmi ali življenski modrosti starostnika ter s tem pravici, da brez kakršne koli ovire pljuvajo po novem svetu in generacijah, ki prihajajo, pa jim ne bo nihče preveč zameril. Ker to je pač to, tretje življenjsko obdobje.
     Komentarji kot so: "Hjojojoj takile bodo nekoč vodili našo državo.", "To je naša prihodnost?!" and so on, so po mojem mnenju še bolj neumni, kot situacija, ki jo je povzročila objava te potrebne najstnice.       Prihodnost naroda se ne skriva v betici enega samega človeka (razen v redkih primerih, ko se zadeve končajo z malimi brki pod nosom in vojno). Sploh pa ne v beticah ene, treh, štirih, sedemdesetih pubertetnic. Ne še, morda nekoč, ko jih bodo neumnosti, kot je ta (ali stroge kazni staršev, če je to sploh še legalno) naučile, da vseh svojih misli vendarle ne delimo s svetom. Razen, če morda pišeš nesmiselne bloge in s tem že pri sedemnajstih letih zveniš kot kmečka babica. Toda... To so samo redkosti.
    Dejstvo je, da smo neumnosti različnih vrednosti (stopenj? intenzivnosti?) počeli vsi (in nekateri jih še vedno). Nekatere pizdarije so sicer starši uspeli preprečiti z dobro vzgojo. Morda bi bilo fino, da se tudi v zgornjem primeru čimprej zbudijo in zaprejo laptop, ki so ji ga podarili tri, morda štiri leta prezgodaj. Motiti se je človeško, je enkrat rekla Enja. Mlajši pa imajo čedalje več možnosti, da svoje pubertetniške napake delijo z nami, ki se jim iz naslanjača nasmihamo in zmajemo z glavo. 
      Toda kljub vsem tem pizdarijam ni prav, da svojo in njihovo prihodnost opredelimo kot "propadlo" in "u k****". Pa tudi, če se dekletce nikoli ne spametuje. Kljub tej pikantni objavi neke pupe, se tam zunaj v protiutež najbrž skriva njen vrstnik (vrstnica, ali nekaj vmes) s knjigo Gospodar prstanov v eni, ter zbirko križank v drugi roki.
      Posploševanje zaradi ene objave je stereotip? Ja. Da so vsi mladi potrebni ob gledanju Ameriške pite in bo zato svet šel rakom žvižgat. Še huje, to so nekateri celo pripravljeni priznati. To bodo nekoč zdravniki!
       Pa ja.

       To ja, posploševanje me moti!