Zakaj skorajda verjamem v duhove

    Mislim, da je bilo poletje. Tisto pred prvim razredom osnovne šole. Imela sem 5 ali 6 let, moja sestra pa je tisto jesen praznovala 3. rojstni dan. Težko rečem, ali se je vse skupaj res zgodilo točno tako, kot se spominjam, morda je strah, ki sem ga občutila tisti dan, rahlo zameglil ali preoblikoval sicer v spomin močno začrtane slike v naslednjih vrsticah opisanega dogodka.

 
   Babica je okopavala vrt za hišo, jaz pa sem se pred hišo podila s psom in mlajša sestrica je v hiši gledala risanke. V nekem trenutku sem se spotaknila ob lastne noge, zletela po tleh in si kot že neštetokrat grdo poškodovala dlani. Tekla sem v hišo, v kopalnico, da bi si sprala kri iz rok. Preverila sem še, ali sem pipo dobro zaprla, se obrisala v brisačo bele barve (tako se vsaj spominjam) in zapustila kopalnico.

 Ob vhodu v kopalnico je stal vhod na stopnišče, ki je vodilo v zgornje nadstropje. Ko sem s kljuko zaprla vrata kopalnice in se obrnila proti hodniku, sem iz stopnišča zaslišala glasen ropot, topot. Slišati je bilo kot, da bi nekdo res hitro tekel po stopnicah navzgor. Na stopnišču se je prižgala luč in videla sem celo senco na zidu nasproti stopnišča. Takoj sem pomislila, da se Nina (sestra) igra tajnega vohuna, ali kaj podobnega. Kakorkoli, v tistem trenutku sem bila prepričana, da po stopnicah iz neznanega razloga teče moja sestra. Zavpila sem ji nekaj v smislu, naj bo previdna, potem pa sem se brezskrbno vrnila na dvorišče.

   Kjer pa sta me ob razigranem psu pričakali tako sestra, kot babica.
   Starši ter dedek pa so bili v službi.

   In tisti dan in vse dni po njem mi nihče, kljub glasnemu zatrjevanju, da sem nekaj videla, slišala, ni verjel.