Mislila sem, da je moj čas
pisanja že daleč za menoj.
Da mi »vem, da nič ne vem« pri
teh letih ne pristaja več. Z maturo in preobleko iz gimnazijskega v študentski
plašč sem v gimnaziji v žepu prvega pozabila tudi vsak interes ter pogum za
javno debato, javno glasno razmišljanje in verjetno tudi kar nekaj znanja iz
slovnice, ki so ga v vseh teh letih študija prerisale in »pošvedrale« kemijske
enačbe. Sprejela sem, da pri svoji starosti nisem več dovolj močan in z
razgledanostjo o aktualnem stanju v družbi dovolj podkovan člen družbe, da bi
lahko javno govorila in razpravljala o situaciji, ki je iz dneva v dan za vse
nas kot narod in tudi vrsto, čedalje resnejša in meni osebno – grozljiva.
Menim, da ste zunaj uspešni, aktivni posamezniki, ki se za to izobražujete iz
dneva v dan ter to nalogo opravljate veliko bolje od mene. Za to sem vam vsem
nadvse hvaležna.
Toda včasih je za moč sporočila
ob kvaliteti glasu potrebna tudi kvantiteta. In s tem namenom pristavljam svoj
pisker.
Še preden pa preidem k bistvu, se
skromno v opravičilo priklonim tudi vsem tistim, ki boste v mojih vrsticah uspešno
našli vse boleče slovnične napake, ki jih sama pogosto spregledam. Oprostite mi
to balo čačk.
Kakorkoli, kljub vsem strahovom
pred javnim izpostavljanjem se torej v moji duši zadnjih nekaj dni prebuja
tisti ogenj besa in strahu, ki me je v najstniških letih motiviral za vsak
zalet na oder, med strani časopisov in tudi, sem pa tja, v zrak izza
gimnazijske klopi.
2020 je družbi prinesel in še
prinaša veliko slabega. Temu ni kaj dodati. Niti ne čutim potrebe, da bi ta
stavek poskusila razložiti, ker prav vsak izmed vas ve, o čem govorim. Vidite vsakodnevno
dogajanje pred lastnimi očmi. Nekateri ga z zadnjimi zalogami energije opisujejo
kot vojno stanje. Jaz v sebi in v drugih vidim negotovost, strah pred
boleznijo, strah pred odločitvami oblasti, strah pred odločitvami sokrajanov,
strah pred resnico in strah pred lažmi. Pred tako bližino kot samoto. Verjamem,
da si prav vsak od vas lahko pripiše vsaj enega, marsikdo pa še kakšnega več.
In prav vsak izmed strahov, s katerimi se srečujemo, je upravičen in menim, da
je o njem vredno in celo nujno spregovoriti.
Nujno se mi zdi spregovoriti o
enem izmed največjih strahov, ki se me lotevajo te dni. Ni mi težko priznati. Seveda
me je strah kaj bo jutri, pojutrišnjem, v naslednjem letu in tudi, katera izmed
današnjih odločitev vodilnih bo najbolj vplivala na prihodnost tistih, ki
pridejo za nami, tistih, ki bodo o letu 2020 mislili, kot mi danes mislimo o
letu 1933. Daleč za nami in definicija katastrofe.
Nujno se mi zdi spregovoriti o na
žalost v senci epidemije pozabljenem strahu, ki se je v teh dneh med mnoge
izmed nas prikradel, vrnil nepričakovano. O problematičnem dogodku se ne govori
veliko, vsaj ne toliko, kot bi si sama želela. Sama sem pa tja naletim na
kakšno objavo na socialnih omrežjih, v televizijskih medijih pa sem žal zadevo
zasledila samo enkrat. Hočem, da je na
zadevo opozorjenih čim več ljudi in zato sem se danes odločila, da po kar nekaj
letih takole malce nerodno, toda javno spregovorim. Kdor ne bo prepoznal problematike iz konteksta, si lahko na koncu objave prebere zapis, ki je bil 3. decembra objavljen v reviji Demokracija.
Groza me je dejstva, da so danes
med nami še vedno, tako po svetu kot pri nas, skriti posamezniki, ki verjamejo
v večvrednost ene rase nad ostalimi. TREPETAM pred dejstvom, da so nekateri
izmed njih pripravljeni o tem, le nekaj generacij po drugi svetovni vojni,
javno in celo v imenu Boga, vere in lažnih zgodovinskih dejstev nagovoriti in
poskusiti prepričati množico. Ne glede na velikost občinstva takega posameznika.
Ne glede na namen (za katerega osebno ne verjamem, da je bil karkoli drugega,
kot namiguje besedilo) mora biti avtor odgovoren za vse interpretacije, ki jih
tak zapis lahko obrodi.
Groza me je očitnega dejstva, da
so danes med nami ljudje, ki so tak nagovor, take grozote pripravljeni ne le
odobriti za predajo v javnost, ampak o njem tudi javno, v prid avtorja, razpravljati. Dejstvo, da se tako mišljenje prebuja, obuja ali le razkriva v času krize
kot poskus opravičevanja dogajanja, zakamuflirano v tančico utehe vsem, ki le-to
obupano iščejo na vsakem vogalu, se mi zdi ogabno.
GROZA me je ob misli, da bi lahko
nekoč delež takih ljudi postal dovolj velik, da bi formiral maso, ki bo
ponovila, obudila vsaj najmanjši delček zgodovine.
Vsi moramo opozarjati na take
poskuse širjenja sovraštva. Na vse poskuse širjenja sovraštva. Tudi takrat, ko
se zdi, da nam istočasno preti velika večja nevarnost, kot pa nekaj besed na
papirju. Vsi bi morali to obsojati. In srečna sem, ko vidim kogarkoli, ki se
javno izpostavi, da to stori. In srečna sem, ko vidim koliko ljudi podpira
tovrstno obsojanje. In pozivam vas vse, da tako ravnate. Opozarjate in
obsojate. Težko obsojamo odločitve, besede, dejanja s katerimi se v zgodovini
še nismo srečali. Toda s tistimi, ki so v preteklosti človeštvu zadale največje
rane, ne bi smeli imeti težav.
Nikoli ne nehajmo obsojati. Za
tiste, ki jih lahko tovrstno mišljenje življenjsko ogroža in za vse tiste, ki
jih je pred »davnimi« časi nedolžne pokopalo. Desetletja in stoletja nazaj.
Bodimo »mikroorganizem«, ki ne bo
prenašal takega bullshita. Ciljna eliminacija rasizma.
