četrtek, 31. julij 2014

(Ne)potrebna socialna omrežja

    Danes se ne bom predala večini in se še sama pritoževala nad že tako popljuvanim vremenom. Morda bom samo mimogrede pripomnila, da bi bilo mogoče moje trenutno stanje občutka za letne čase občutno boljše, če bi bilo povprečje količin padavin malo manjše in bi bile temperature malo višje. 
    Pa morda me ne bi toliko zadovoljil ta sicer zelo zanesljiv občutek in bi zato želela poletju primerno vreme, prej dejstvo, da je marsikdo ob lepem vremenu, vključno z menoj, pikico boljše volje. In v takem vremenu, kot nas spremlja sedaj malo slabše in je zato veliko bolj dojemljiv za slabe misli.

    Ali pa je celo, kot sem jaz, na primer, trenutno bolj dojemljiva za razmišljanje o naravnost neumnih poteh, ki jih ubiram sama s svojo generacijo.
     
    Mislim, let's face it, ni nam treba veliko razmišljati, da pred seboj zagledamo naravnost smešno početje, ki spremlja naše vsakdanjike. Sama poznam veliko oseb, ki to početje gledajo že od vsega začetka, z odprtimi očmi in se mu poskušajo v čim večjem loku izogniti.

     Ja, prebrali ste naslov, seveda veste - socialna omrežja.

    Pustimo zasvojenost in puljenje las zaradi pozornosti. O tem je bilo napisano že ogromno. To so prve, najbolj vidne nevarnosti, ki jih nudijo, najbolj občutne, zato se jih tudi največkrat, še vedno pa morda malo premalo, izpostavlja.
  In čeprav je bilo tudi o tem, o čemer jaz pišem danes gotovo že dovolj rečeno, jaz vseeno veselo pristavjam svoj pisker.

    Tako zdaj kar naravnost izrazim strinjanje z redkimi, ki kot težavo in nevarnost uporabljanja spletnih strani označujejo prav njeno prvotno funkcijo; grajenje, ali prej poglabljanje odnosov preko njih.
    Zdijo se kot narejene za to, da nas med seboj združujejo, povezujejo, nas držijo v stikih, še bolj, kot dejanske medsebojne interakcije v resničnem življenju. Facebook, ja. Zdaj izpostavljam to sveto pogruntavščino, ki jo sicer že nekaj let uporabljam tudi sama. Kadarkoli, kjerkoli se lahko s svojimi ljubljenimi povežemo v nekaj sekundah. Če nam seveda pripada dovolj sposobna mobilna naprava. Na hitro lahko svojim prijateljem, partnerju ali mami pošljemo sporočilo in naša potreba po socializiranju je lahko v minutah potešena.

      Socialna omrežja, veste.

      Ampak točno temu, da je vse tako preprosto, hitro, bi bilo bolj smiselno pripisati ravno obraten učinek, kot se ga od njih na prvi pogled pričakuje.
      Naj bosta dostopnost do osebe, do katere bi sicer težko pristopil in začel pogovor in čas za razmislek, pred odgovorom sogovorniku. Toda kaj ti v tovrstnih pogovorih, ko gradiš neko poznanstvo z nekom novim, ali ga ohranjaš, sporoči pravi sogovornikov odziv, razmišljanje.
     Ali, kaj ti je potrdilo, da je slika, ki si jo o osebi rišeš v glavi ob pisanju in prejemanju sporočil res skladna resnični. Ali vsaj tisti, ki bi v tvojih očeh nastala ob dejanskem srečanju s to osebo.
      Ne vidiš obraza, kretenj, govorice telesa. Nikakor ne moreš zares vedeti, kaj si oseba na drugi strani misli, ne glede na to, kaj napiše.
       Sporočila so, če hitro zaključimo, najlažja vrsta igranja. Ne rabiš se niti premakniti, da zaigraš osebo ali počutje, čustva. Samo natipkaš par sporočil.

      Zdaj si predstavljajmo, da je ogromno ljubezenskih razmerij svoje korenine pognalo ravno na facebooku ali na podobnih spletnih krajih. Ne vidim sicer problema, dokler jih samo požene. Zaskrbi me, na kakšnih temeljih so grajena ta hitra in plastična razmerja. Seveda ne pravim, da je nemogoče, da bi bil facebook ali kakšen njegov bratranec zaslužen za poroko ali dve, moje mnenje je samo, da bi lahko imeli dve osebi, ki preko spleta zgradita občutek, da se poznata, v resničnem življenju resnične probleme, ko bi se, kot se v velikem številu primerov, izkazalo, da profilke in predolgi nočni romani natipkani na tipkovnico pač niso bili dovolj.

     Socialna omrežja so in hkrati niso super stvar. Gradijo večja ali manjša prijateljstva, bolj ali manj uspešna razmerja in nam zagotavljajo svetlobno hitrost, ko govorimo o širjenju govoric. Lahko nas peljejo do razočaranja, pomanjkanje obraznih funkcij in govorice telesa pa lahko sogovornika še prehitro zmede, in tisto šalo, ki smo jo napisali iz dobre volje, da bi malo popestrili ozračje, pravzaprav obrne v žaljitev.

     Ija. Imajo dobre in (predvsem) slabe lastnosti. In morda se o kakšni izmed njih spet, še prehitro, razpišem.
     Je pa pritoževanje nad njimi ravno tako, kot pritoževanje nad vremenom.
     Nič ne bo spremenilo.







četrtek, 24. julij 2014

Dotaknila sem se neke dlani

dotaknila sem se neke dlani,
v roki sem jo imela
in čuvala sem jo z odprtimi očmi
smehljala sem se in pela

in vseskozi z menoj se smehljal je on
še spomnim se korakov, besed
in rečem, svet z menoj se je vrtel
v tistih minutah bil moj smeh je objet


ponedeljek, 21. julij 2014

Demokracija

     Ja. VEM, da so volitve mimo. VEM, da je bila ta tema občutno bolj aktualna pred tednom ali dvema. Pa vseeno. Ravno to, kako je oglaševanje po izidu volitev potihnilo, mi je dalo "navdih" za razmišljanje o tem področju. In vse kar bom in sem v tem zamahu napisala, je zgolj samo ideja. Teorija. Nekaj kar me je prešinilo in za kar vem, da je prešinilo mnoge druge.

   Že odkar poznam pojem demokracije, odkar vem, kaj pomeni, da je usoda države, neke skupnosti v rokah večine ljudstva, se nekje v hrbtu mojih misli pojavlja eno in isto vprašanje - kaj če demokracije v resnici v nekaterih primerih... Sploh ni.
     Vzemimo za čisto preprost primer državo, v kateri je vzklila državljanska vojna zaradi nestrinjanja ljudstva z načinom vodenja zato pooblaščenih posameznikov. Le-ti se vprašajo, kako bi težavo odpravili čim hitreje, brez večjih posledic.
     Vedo, da bi bilo ljudstvo zadovoljno le, če bi upoštevali vsaj del njihovih zahtev in če bi jih upoštevali, bi to za državo ali za 1% pomenila finančna težava. Tega pa ne želijo.
     Zato sestavijo rešitev, ki bi ugodila vsem stranem.
     Zakaj ne bi večino prepričali, da vsaj delno delajo po njeni želji, čeprav bi bila novonastala situacija odločitev teh vrhovnih posameznikov.
     Ampak kako?

     Volitve so tu popolna rešitev. Ravnanje države, posameznikov in imena posameznikov sploh, naj bi bila določena na podlagi želje večine prebivalstva skupnosti. To odločitev se določi z anonimnim glasovanjem. Na koncu, ko so rezultati glasovanja predstavljeni, dobi skupnost občutek, da se bodo stvari odvijale po njihovi volji. Dobi občutek zadovoljstva. In svobode.
     Vrh dobi orožje, s katerim utiša "tečnarjenje" ljudstva, za slabo vodenje pa lahko čisto malo okrivi ravno večino tega ljudstva, saj je pa le vendar ta večina izbrala te voditelje. 
     S tem orožjem lahko ne samo rešuje težave, ampak jih tudi preprečuje.
     Reci otroku, da ima vedno prav, daj mu kar želi, nikoli se ne bo drl.

     Torej, kaj če je pravzaprav (v nekaterih primerih) v ozadju še pred glasovanjem določeno, kdo bo zasedel neko pozicijo, kateri zakon se bo sprejel in kateri ne, ali recimo, kam bo šel razred na izlet? In se glasove pravzaprav ne upošteva?
     Če upoštevamo to teorijo, če ji samo damo priložnost, ji pustimo malo možnost, da je resnična...
     Za koliko se zasuka naša predstava o svobodi, če obstaja opcija, da za temeljne zakone in imena, ki predstavljajo naš dom, ni bilo upoštevano naše mnenje.

     
 
  

torek, 15. julij 2014

Zgodba: Sara (1. del)

       Sara je bila petletna edinka sveže ločenih staršev. Če bi jo imeli priložnost spoznati, bi jo kmalu označili za nadobudno, bistro in znanja željno mlado damo, ki je komaj čakala, da odraste. Sorodniki so vedno govorili, da je prava mini kopija svoje mame, večkrat so jo primerjali z njenimi slikami iz otroštva in podobnost jih je tako zelo zabavala, da so to počeli skoraj čisto vsakič, kadar so jo obiskali. Njeno glavico so krasili kratki temni kodrčki, točno takšni, kot si jih je mama spenjala v čop. Nosek, usta in način hoje in govorjenja, vse je bilo mamino. Razen ene bolj ali manj očitne lastnosti. V očeh sta se ji svetili dve zeleni šarenici, ravno takega odtenka, kot v očeh njenega očeta.
       Spomnila se je, kako je očka, ko je še živel pri njej, vedno ždel v svoji sobici in se prikazal šele za večerjo. Spomnila se je, kolikokrat ga je klicala, naj ji pridruži pri igri, naj ji pomaga s sestavljanko ali s pobarvanko. Pa ga nikoli ni uspela prepričati, da bi zares zapustil sobico in se igral z njo.
       Ob takih priložnostih ji nikoli ni zares vrnil besede. Raje se ji je kasneje opravičil s sladkarijo ali igračo in s besedami, kot recimo: "Kako je bilo v vrtcu," ali "Si že kaj jedla?" Ni pa se zares pogovarjal z njo, redko jo je poslušal in Sara kljub gori igrač in sladkarij ni bila nikoli prepričana, da jo ima rad.
       Mama je bila nesrečna. Sara je vedela, da je krivo očkovo obnašanje. Da bi jo razvedrila, ji je ponujala svoje igrače, da bi se igrala z njo. Mamica pa je vedno samo žalostno zrla predse, ne glede na to, kaj je v resnici počela.
       Ob večerih pa se je potrudila in s svojo hčerkico preživela urico ali dve. Skupaj sta jedli sadne prigrizke, pogledali kakšno risanko ali kaj narisali.
       Sara je bila vesela.
       Včasih je slišala očka, kako je v svoji sobici godarnjal in takrat se je obraz mamice povesil, spet se je zazrla predse in navadno je ob takih priložnostih hčerkico na hitro brez besede pospremila do posteljice.
       In Sara je bila spet sama.

       Nekega dne pa očkovega godrnjanja ni bilo več slišati. To je bilo za Saro tako nenavadno, da jo je skoraj motilo. Iskala ga je in na koncu našla v mamini spalnici, kjer je hitro praznil svojo omaro in pakiral kovček. Videti je bil jezen, strašno nezadovoljen. Za Saro se ni zmenil, morda je ni niti opazil. Mama se za njegovo početje niti ni zmenila. Bilo je, kot da bi počel nekaj čisto običajnega, vsakdanjega. Očka pa se je naenkrat ustavil v svojem početju, se zazrl vanjo in ji z dobro mero razočaranja v glasu rekel:
       "Tega nama ne bi bilo treba storiti!"
       Mama je brez ene same besede dvignila Saro v naročje in zapustila prostor. Sara je začutila, da nekaj ni prav in stisnila se je k mamici.
       Čez nekaj časa, je Sara zaslišala motor avtomobila.
       In očka dolgo ni bilo nazaj.

       Zdelo se je, da je minila cela večnost, odkar je bila očkova omara prazna. Odkar je bilo iz očkove sobe slišati karkoli. In nekega dne je mama prebudila svojo hčerko malo prej, kot običajno.
       "Danes boš obiskala očka!" ji je prijazno rekla. Trudila se je, da bi v tem stavku bilo čutiti čim manj prezira, ki ga je čutila ob misli na bivšega moža.
       Sara kljub prijaznemu oznanilu ni bila vesela. Želela je spati. Bilo je zgodaj. Sonce ni še niti posijalo na njeno posteljo, torej je bilo zelo zgodaj. Potem pa se je spomnila očkovega jeznega obraza. Imela je občutek, da je to edini obraz, ki ga je imel. Grd, jezen. Da bo jezen nanjo, če jo spet vidi.
       Malo se je upirala. Mama jo je oblekla in jo do očkovega avta, ki je prihrumel na dvorišče, pospremila s svojo roko v njeni.
       "Pridna bodi, kmalu boš nazaj," ji je zašepetala, preden jo je očka dvignil s tal in jo brez besed nesel v avtomobil.
     
       "Kako je kaj v vrtcu?" jo je vprašal? Njuna pogleda sta se srečala v vzvratnem ogledalu.
      In Sara mu je povedala vse o svoji vzgojiteljici Eriki, prijateljici Evi in o vseh svojih najljubših igračah. Potem pa še o vlakcu, ki ga imajo v vrtcu, o veliki žogi, na kateri lahko skačeš in o papagaju Pikiju, ki ne govori ampak se samo dere.
        "Si bil ti kdaj v vrtcu?" je sramežljivo vprašala Sara, ko je zaključila. Želela se je pogovarjati.
        Očka ji ni odgovoril. Bilo je, kot da je ne bi slišal.
        "V vrečki zadaj je nekaj zate," je malo kasneje rekel. Sara je začutila, da ga nekaj skrbi. Prestrašila se je, da bi bil očka spet jezen, tokrat nanjo, če bi preveč govorila, zato je hitro pograbila vrečko ter v njej našla novo barbiko ter vrečko bombonov.
       Očka ji že dolgo ni kupil nobene barbike in bila je vesela.
     
      Ko sta prispela je Sara najprej potrebovala nekaj trenutkov, da so se njene oči naužile lepote zelene narave, ki se je bohotila okoli nje. Kamor se je ozrla, na vseh straneh je lahko videla drevesa, travnike. Bilo je drugače, kot doma. Bilo je kot v eni izmed tistih slikanic v vrtcu.
       Očka ji je pomignil, naj mu sledi v majhno hišico, ob kateri je rasel velik košat oreh. Pokazal ji je njeno novo sobico (bila je povsem bela, s temnim pohištvom in nekaj igračami na policah), novo kuhinjo in nov vrt, ki je bil prazen. Le nekaj dreves, in cvetočih grmov je raslo med visokimi travami. Sara ni mogla najti niti en sam cvet, do koder je segala ograja.
       "Mamica ima na vrtu nageljne!" je veselo rekla, ko se je spomnila na vrtiče, za katerega je skrbela mamica. Pogrešala jo je. Vedela je, da bi se ob pogledu na tako zanemarjen vrt jezila. In v nekaj minutah bi kosila travo in iskala semena različnih rožic.
       Očka se je skremžil. Bil je videti skoraj jezen in Sara se je prestrašila.
       "Lahko se igraš z medvedkom, tu zunaj," je zagodrnjal. "Ko te bom pa poklical, se vrni v hišo, da bova jedla."
       Sara je prikimala. K sebi je stisnila medvedka in stala pri miru, dokler očka ni izginil skozi vrata, ki so vodila z vrta v hišo.
     
     
     "Ne deri se, pomiri se! Ženska zoprna!" se je oče drl v telefonsko slušalko. "Gotovo je samo kam odtavala, v tej samoti tako ali drugače ne more daleč!"
        Iz slušalke se je slišal razburjen ženski glas, bila je mama, katere petletna hči je izginila med igranjem na vrtu moškega, ki je bil še pred meseci njen mož.
        "Kam bi lahko pobegnila?!"
        "Morda je šla v gozd! Ni mogla daleč! Tu ni ničesar!"
        V glavi je zagledal sliko avtoceste. Sliko potoka ob gozdu. In sliko železnice.
        "Prekleti tepec!" je zakričala v telefon, hitro prekinila in v nekaj sekundah je bila v avtomobilu.
   
   

ponedeljek, 14. julij 2014

Samo da omenim,

      zadnji teden se malo manj posvečam osveževanju bloga z novimi zapisi in vse samo zato, ker se še vedno lepo izobražujem o mnenjih bralcev o blogih in kakšne objave so bolj ali manj priljubljene. In vse bližje sem zaključku, katerega obris je že berljiv; bolj se oziraš na mnenja drugih, na izgled drugih blogov in zapisov, več navideznih težav imaš, ko pride do nastajanja tvojih skrapucal.
        Pravzaprav je stvar čisto enaka vsaki življenski situaciji; bolj skrbiš za mnenje okolice, večje težave imaš s svojo samopodobo.

          Zato sem se odločila, da je zame najbolje, da si v prihodnje še vedno zatiskam oči, ko pride do kritik in še vedno nadaljujem s takim načinom pisanja, kot sem ga uporabljala sedaj. Quick with reckless abandon. :)
         

Pesmica.

ni razloga
da bi se sekiral
morda je par oči preklet
in misel da bi se upiral
kako čustva trapasta zatret

ni razloga
da bi v prazno tepel
zakaj bi kaj se tu trudilo
če že prej moj um bi vedel
ne bi zdaj srce z njim se borilo 

in ni razloga
da bi zdaj pisala
kaj bi trudila se ta glava
povem srce ti bo prebilo
z mislijo da te vesolje je ljubilo

sobota, 12. julij 2014

Bosanec.

    Deček po imenu Omer je obiskoval 3. razred osnovne šole. Rad je hodil v šolo, rad je imel svoje sošolce.
  Ni poznal skrbi. Živel je otroštvo, kakršno bi moralo biti otroštvo vsakega otroka. Mirno, igrivo, brezskrbno.
    Bil je precej živ otrok. Njegova glavica je bila polna idej in njegove noge polne energije. Težko si ga ustavil. Bil je zelo priljubljen. Dobro je igral nogomet, dobro je risal in vseh je bil prijazen, pomagal jim je kolikor jim je lahko.
   S časoma je med vrstniki zaradi njegove priljubljenosti narasla zavist. Starši njegovega sošolca so sinu večkrat pripovedovali o narodnosti Omerjeve mame. In ko je bil nekega dne Omer deležen za Denisove pojme prevelike pozornosti, je za Omerjem zaklical z edino besedo, ki jo je lahko uporabil za "žaljivko". Edino besedo, ki je Omerja skelela še leta po tistem dogodku:

    "Bosanec!"

    In sprva Omer ni razumel. Mislil je, da se Denis šali, ni vedel, zakaj bi bila to žaljivka. Toda nekaj v Denisovem zaničljivem pogledu in načinu, kako je poudaril to besedo, je očitno nakazovalo, da je šlo za neko hudo žalitev, slab namen.
    Omer pa ni vedel, kakšen.
    Denis je tudi druge naučil to besedo. Prepričal jih je, da je Omer zaradi svoje mame slabši od njih. In ker ni bil edini, ki mu je zavidal, se je beseda kmalu razširila.
  
   Omerja ni nikoli motilo, da njegovo mamo ni rodila Slovenka. Nikoli ni mogel očitati svoji družini, za žaljivko, ki jo je počasi uporabljala večja skupina nevoščljivih otrok. 
    Besede sam niti ni jemal kot žaljivko. Sprva. V njej ni našel žaljivega pomena. Žaljiv je bil le ton.
   Ko se je izraz spremenil v poziv iz sovraštva, ko je razumel, da ga vrstniki s tem vzdevkom kličejo z zaničevanjem, da bi ga prizadeli, užalili... In je žaljivki sledila številka prezirljivih pogledov, zavihanih nosov in zaničevalnih nasmeškov... Je beseda prislužila svoj grenak prizvok.

    Sčasoma je ni več mogel slišati. Ali še težje, izreči. Zanj je bila tiho prepovedana in izogibal se ji je, kolikor se ji je mogel.

    Ko je počasi odraščal s to besedo za hrbtom, je dogradila svojo moč. Njegova narodnost je postala njegova edina "slaba" lastnost in z vsako opazko se je bolj sramoval svoje matere. Sramoval se je sam sebe. Med tem ko se je nekdo sramoval svoje teže, velikega nosu ali uničenih las... Je on za uničenje svojoega"popolnega" življenjenja krivil Denisa in njegovo žaljivko.
    Prišlo je tako daleč, da ga je že ob omembi Bosne zvilo v želdodcu. Tudi, če se je govorilo o nogometu, celo, kadar je bil kontekst za Bosno pozitiven. Njemu ni bilo nikoli prijetno. 
    In vprašanje je, ali mu zaradi Denisa in njegove nepremišljenosti sploh še kdaj bo.

    Poznam preveč "Denisov".


sreda, 09. julij 2014

Kako daleč si upamo?

     Naj z vami delim, kar sem slišala od prijateljice, ko sva se zadnjič po dolgem času spet pogovarjali na eni izmed vaških veselic. Namesto prijetne izkušnje, ki bi jo človek pričakoval od pogovora s staro znanko, sem se naučila nekaj... Malo manj prijetnega. Namreč dogodek, ki mi ga je opisovala, me je pretresel, podrl prepričanje in zaupanje, ki se je s pomočjo televizijskih reklam gradilo več let, prepričanje, ki se mi je zdelo neizpodbitno in splošno sprejeto. 

     Govorim o dobrodelnih organizacijah in kolikšen del njihovega delovanja je v resnici dobrodelen. 
    Tokrat se zaradi pripovedi prijateljice vprašam predvsem za tiste, ki so za žrtve poplav v Bosni zbirale izključno materilane pakete pomoči. Eno izmed njih je izvajala tudi naša gimnazija in nikoli nisem pomislila, da bi paketi pristali v rokah koga drugega, kot v rokah pomoči potrebnih. S tem zapisom niti ne označujem nobeno akcijo za varljivo ali nepristno, delim samo izkušnjo, ki bi morda lahko podprla nekaj prepričanj ali odprla nekaj novih vprašanj, premislekov.
     Torej nazaj k prijateljici. Punca je že od malega sanjala o tem kako bo, tako kot Angelina, kot odrasla pomagala vsem tistim lačnim otrokom, ki so jih prikazovale reklame dobrodelnih organizacij. Vedno se je žalostno pritoževala, kako se počuti krivo, ker ona ima vse, oni pa pač nič. Ničkolikokrat brez vednosti staršev preko njihovih telefonov, sporočil darovala lepe vsote denarja. Razumela sem jo, večina nas razume. 
     
    Zadnjič pa sediva, klepetava in tema nanese na še eno izmed mnogih prostovoljnih akcij, v kateri je sodelovala. Zdaj je malo starejša in ima nekaj svojega kapitala, ki ga pogosto nameni v tovrstne namene. 
    In pripovedovala mi je o svojem plašču, ki ga je nekoč njena mama kupila v enem izmed mnogih trebanjskih butikov. Ni se zdelo, da bi ga kdorkoli še potreboval, nosil, ni imel neke večje vrednosti, zato ga je zapakirala v velik paket skupaj s še mnogimi ostalimi zdaj bivšimi kosi domače garderobe.
      Nisem razumela bistva njene pripovedi, zato sem ji brez komentarja pustila, da je z njo nadaljevala. 
      In povedala mi je, kako je na bolšjem sejmu, teden dni po tistem, ko je oddala paket, za eno izmed stojnic zagledala prav tako kartonasto škatlo, kot jo je sama pred tednom ali dvema poslala na tovornjak za pomoč družinam v stiski, med mnogimi kosi oblačil pa so jo kot igle v oči zbodla njena z dobro mislijo v dobrodelne namene predana oblačila.
    Ne bi ji verjela, pa sem jo dovolj poznala, da sem iz njenega obraza lahko prebrala razočaranje in bolečino, ki jo je prevzemala z vsako dodatno podrobnostjo, ki mi jo je zaupala. Videla sem, da je trdno prepričana v vsako besedo, ki je prišla iz njenih ust. Da je bila tisto njena škatla in da so bile tisto njene majice in tisto njen plašč.
      Tega si ne bi izmislila. 
      Preostanek večera sva filozofirali o slepem zaupanju in o možnostih, da bi ljudje lahko bili tako nesramni, brez vesti, da bi služili z igranjem na struno človekove potrebe za pomoč drugim. Povedala mi je še nekaj podobnih zgodb, ki jih je slišala že prej, pa jim do tedaj ni mogla verjeti. 

      Morda je bilo vse skupaj samo naključje in je stojnica res slučajno imela enako popisano škatlo, zavito z enako vrvico in so bila na obešalnikih čisto slučajno enaka oblačila. Morda so oblačila prodajali in denar pošiljali v prizadete kraje. Morda je smisel za pomoč drugim zlorabljala le tista organizacija in je prijateljica kriva sama, ker se ni pozanimala o njenih pravih namenih.
     Ampak zmrazi me že ob misli, da je možnost, da so to navsezadnje lahko stvari, ki bi morale končati v rokah ljudi brez domov in svoje lastnine.
      In zmrazi me ob misli, da dobrodelne organizacije morda sploh niso tako dobrodelne, kot zanje mislimo,da so.


sobota, 05. julij 2014

Rahlo pocukran zapis o ljubezni

       Naj me prosim nihče ne gleda postrani, ko bom tole spisala. Danes o največjem cukrčku, ko pride do ustvarjanja časopisov za najstnike - ljubezni. In lahko se samo trudim, da ne bom zvenela preveč posladkano in da zadeve ne bom razvlekla v tri strani dolgo zadevo.
       Če je že vsaka druga objava na mojem blogu težko pritoževanje nad neumnim življenjem, ki ga živimo, zakaj se ne bi enkrat za spremembo ustavila in spisala o eni najlepših in hkrati, žal, za mnogo oseb tam zunaj najtežji temi, s katero se vsi srečamo ali smo se srečali vsaj enkrat v življenju.
     
       Težko je govoriti o njej. Ravnotako je o njej težko pisati. Morda zaradi teže besed, morda zaradi razumevanja, ki ga zahteva. Pravzaprav o njej ne morem napisati veliko več, kot trapasta vprašanja, ki se ljudem porajajo ob tej besedi.
       Kaj je ljubezen? Kako in od kod pride?
       In...
       Ali sploh obstaja.
       Ali je morda to samo izmišljotina ustvarjalcev filmov in je vse to dobro počutje, s katerim se srečamo, kadar smo v bližini ljubljene osebe, le blamaža? Občutek, da smo del filma?
   
       Ali je ljubezen resnično samo kemičen proces, kot nas učijo članki znanstvenih revij? Morda pa fizikalen? Ali gre celo za višjo silo? Kako veš, kdaj si zaljubljen in kdaj ne, kako veš, da ne boš razočaran?
       Kako veš, da je oseba prava? Da se s teboj ne bo igrala in te potem zavrgla? Kako močne so te vezi? Česa so zmožne?

       Zvenelo bo pocukrano, kakor se za sestavek o tovrstnem čustvu in čustvih nasploh spodobi. Pa vendar.
       Vedno se sprašuješ. In naletiš na mnogo ljudi, ki ti poskušajo razložiti, a ne znajo. Zdi se, da oni vedo vse odgovore, ti pa ne. Videti jim je, na obrazu, da so se srečali s tem pojavom. In zdi se, da jim gre čisto dobro... (Ali, včasih, žal, malo slabše... )
       Zdi se, da so srečni. Zadovoljni. Ali pa je to filter, ki ljubezen po svoje pokaže meni.

       In danes jaz tudi vem, da v resnici... V trenutku ali obdobju, ko zares ljubiš... Ne čutiš več potrebe po odgovrjanju na zgornja vprašanja. Zdi se, da nekaj v tebi pozna vse odgovore. A jezik - ne.

       And that's the point.