sreda, 09. julij 2014

Kako daleč si upamo?

     Naj z vami delim, kar sem slišala od prijateljice, ko sva se zadnjič po dolgem času spet pogovarjali na eni izmed vaških veselic. Namesto prijetne izkušnje, ki bi jo človek pričakoval od pogovora s staro znanko, sem se naučila nekaj... Malo manj prijetnega. Namreč dogodek, ki mi ga je opisovala, me je pretresel, podrl prepričanje in zaupanje, ki se je s pomočjo televizijskih reklam gradilo več let, prepričanje, ki se mi je zdelo neizpodbitno in splošno sprejeto. 

     Govorim o dobrodelnih organizacijah in kolikšen del njihovega delovanja je v resnici dobrodelen. 
    Tokrat se zaradi pripovedi prijateljice vprašam predvsem za tiste, ki so za žrtve poplav v Bosni zbirale izključno materilane pakete pomoči. Eno izmed njih je izvajala tudi naša gimnazija in nikoli nisem pomislila, da bi paketi pristali v rokah koga drugega, kot v rokah pomoči potrebnih. S tem zapisom niti ne označujem nobeno akcijo za varljivo ali nepristno, delim samo izkušnjo, ki bi morda lahko podprla nekaj prepričanj ali odprla nekaj novih vprašanj, premislekov.
     Torej nazaj k prijateljici. Punca je že od malega sanjala o tem kako bo, tako kot Angelina, kot odrasla pomagala vsem tistim lačnim otrokom, ki so jih prikazovale reklame dobrodelnih organizacij. Vedno se je žalostno pritoževala, kako se počuti krivo, ker ona ima vse, oni pa pač nič. Ničkolikokrat brez vednosti staršev preko njihovih telefonov, sporočil darovala lepe vsote denarja. Razumela sem jo, večina nas razume. 
     
    Zadnjič pa sediva, klepetava in tema nanese na še eno izmed mnogih prostovoljnih akcij, v kateri je sodelovala. Zdaj je malo starejša in ima nekaj svojega kapitala, ki ga pogosto nameni v tovrstne namene. 
    In pripovedovala mi je o svojem plašču, ki ga je nekoč njena mama kupila v enem izmed mnogih trebanjskih butikov. Ni se zdelo, da bi ga kdorkoli še potreboval, nosil, ni imel neke večje vrednosti, zato ga je zapakirala v velik paket skupaj s še mnogimi ostalimi zdaj bivšimi kosi domače garderobe.
      Nisem razumela bistva njene pripovedi, zato sem ji brez komentarja pustila, da je z njo nadaljevala. 
      In povedala mi je, kako je na bolšjem sejmu, teden dni po tistem, ko je oddala paket, za eno izmed stojnic zagledala prav tako kartonasto škatlo, kot jo je sama pred tednom ali dvema poslala na tovornjak za pomoč družinam v stiski, med mnogimi kosi oblačil pa so jo kot igle v oči zbodla njena z dobro mislijo v dobrodelne namene predana oblačila.
    Ne bi ji verjela, pa sem jo dovolj poznala, da sem iz njenega obraza lahko prebrala razočaranje in bolečino, ki jo je prevzemala z vsako dodatno podrobnostjo, ki mi jo je zaupala. Videla sem, da je trdno prepričana v vsako besedo, ki je prišla iz njenih ust. Da je bila tisto njena škatla in da so bile tisto njene majice in tisto njen plašč.
      Tega si ne bi izmislila. 
      Preostanek večera sva filozofirali o slepem zaupanju in o možnostih, da bi ljudje lahko bili tako nesramni, brez vesti, da bi služili z igranjem na struno človekove potrebe za pomoč drugim. Povedala mi je še nekaj podobnih zgodb, ki jih je slišala že prej, pa jim do tedaj ni mogla verjeti. 

      Morda je bilo vse skupaj samo naključje in je stojnica res slučajno imela enako popisano škatlo, zavito z enako vrvico in so bila na obešalnikih čisto slučajno enaka oblačila. Morda so oblačila prodajali in denar pošiljali v prizadete kraje. Morda je smisel za pomoč drugim zlorabljala le tista organizacija in je prijateljica kriva sama, ker se ni pozanimala o njenih pravih namenih.
     Ampak zmrazi me že ob misli, da je možnost, da so to navsezadnje lahko stvari, ki bi morale končati v rokah ljudi brez domov in svoje lastnine.
      In zmrazi me ob misli, da dobrodelne organizacije morda sploh niso tako dobrodelne, kot zanje mislimo,da so.


Ni komentarjev:

Objavite komentar