Zgodba: Sara (1. del)

       Sara je bila petletna edinka sveže ločenih staršev. Če bi jo imeli priložnost spoznati, bi jo kmalu označili za nadobudno, bistro in znanja željno mlado damo, ki je komaj čakala, da odraste. Sorodniki so vedno govorili, da je prava mini kopija svoje mame, večkrat so jo primerjali z njenimi slikami iz otroštva in podobnost jih je tako zelo zabavala, da so to počeli skoraj čisto vsakič, kadar so jo obiskali. Njeno glavico so krasili kratki temni kodrčki, točno takšni, kot si jih je mama spenjala v čop. Nosek, usta in način hoje in govorjenja, vse je bilo mamino. Razen ene bolj ali manj očitne lastnosti. V očeh sta se ji svetili dve zeleni šarenici, ravno takega odtenka, kot v očeh njenega očeta.

       Spomnila se je, kako je očka, ko je še živel pri njej, vedno ždel v svoji sobici in se prikazal šele za večerjo. Spomnila se je, kolikokrat ga je klicala, naj ji pridruži pri igri, naj ji pomaga s sestavljanko ali s pobarvanko. Pa ga nikoli ni uspela prepričati, da bi zares zapustil sobico in se igral z njo.

       Ob takih priložnostih ji nikoli ni zares vrnil besede. Raje se ji je kasneje opravičil s sladkarijo ali igračo in s besedami, kot recimo: "Kako je bilo v vrtcu," ali "Si že kaj jedla?" Ni pa se zares pogovarjal z njo, redko jo je poslušal in Sara kljub gori igrač in sladkarij ni bila nikoli prepričana, da jo ima rad.

       Mama je bila nesrečna. Sara je vedela, da je krivo očkovo obnašanje. Da bi jo razvedrila, ji je ponujala svoje igrače, da bi se igrala z njo. Mamica pa je vedno samo žalostno zrla predse, ne glede na to, kaj je v resnici počela.

       Ob večerih pa se je potrudila in s svojo hčerkico preživela urico ali dve. Skupaj sta jedli sadne prigrizke, pogledali kakšno risanko ali kaj narisali.

       Sara je bila vesela.

       Včasih je slišala očka, kako je v svoji sobici godarnjal in takrat se je obraz mamice povesil, spet se je zazrla predse in navadno je ob takih priložnostih hčerkico na hitro brez besede pospremila do posteljice.

       In Sara je bila spet sama.

       Nekega dne pa očkovega godrnjanja ni bilo več slišati. To je bilo za Saro tako nenavadno, da jo je skoraj motilo. Iskala ga je in na koncu našla v mamini spalnici, kjer je hitro praznil svojo omaro in pakiral kovček. Videti je bil jezen, strašno nezadovoljen. Za Saro se ni zmenil, morda je ni niti opazil. Mama se za njegovo početje niti ni zmenila. Bilo je, kot da bi počel nekaj čisto običajnega, vsakdanjega. Očka pa se je naenkrat ustavil v svojem početju, se zazrl vanjo in ji z dobro mero razočaranja v glasu rekel:

       "Tega nama ne bi bilo treba storiti!"

       Mama je brez ene same besede dvignila Saro v naročje in zapustila prostor. Sara je začutila, da nekaj ni prav in stisnila se je k mamici.

       Čez nekaj časa, je Sara zaslišala motor avtomobila.

       In očka dolgo ni bilo nazaj.

       Zdelo se je, da je minila cela večnost, odkar je bila očkova omara prazna. Odkar je bilo iz očkove sobe slišati karkoli. In nekega dne je mama prebudila svojo hčerko malo prej, kot običajno.

       "Danes boš obiskala očka!" ji je prijazno rekla. Trudila se je, da bi v tem stavku bilo čutiti čim manj prezira, ki ga je čutila ob misli na bivšega moža.

       Sara kljub prijaznemu oznanilu ni bila vesela. Želela je spati. Bilo je zgodaj. Sonce ni še niti posijalo na njeno posteljo, torej je bilo zelo zgodaj. Potem pa se je spomnila očkovega jeznega obraza. Imela je občutek, da je to edini obraz, ki ga je imel. Grd, jezen. Da bo jezen nanjo, če jo spet vidi.

       Malo se je upirala. Mama jo je oblekla in jo do očkovega avta, ki je prihrumel na dvorišče, pospremila s svojo roko v njeni.

       "Pridna bodi, kmalu boš nazaj," ji je zašepetala, preden jo je očka dvignil s tal in jo brez besed nesel v avtomobil.

     

       "Kako je kaj v vrtcu?" jo je vprašal? Njuna pogleda sta se srečala v vzvratnem ogledalu.

      In Sara mu je povedala vse o svoji vzgojiteljici Eriki, prijateljici Evi in o vseh svojih najljubših igračah. Potem pa še o vlakcu, ki ga imajo v vrtcu, o veliki žogi, na kateri lahko skačeš in o papagaju Pikiju, ki ne govori ampak se samo dere.

        "Si bil ti kdaj v vrtcu?" je sramežljivo vprašala Sara, ko je zaključila. Želela se je pogovarjati.

        Očka ji ni odgovoril. Bilo je, kot da je ne bi slišal.

        "V vrečki zadaj je nekaj zate," je malo kasneje rekel. Sara je začutila, da ga nekaj skrbi. Prestrašila se je, da bi bil očka spet jezen, tokrat nanjo, če bi preveč govorila, zato je hitro pograbila vrečko ter v njej našla novo barbiko ter vrečko bombonov.

       Očka ji že dolgo ni kupil nobene barbike in bila je vesela.

     

      Ko sta prispela je Sara najprej potrebovala nekaj trenutkov, da so se njene oči naužile lepote zelene narave, ki se je bohotila okoli nje. Kamor se je ozrla, na vseh straneh je lahko videla drevesa, travnike. Bilo je drugače, kot doma. Bilo je kot v eni izmed tistih slikanic v vrtcu.
       Očka ji je pomignil, naj mu sledi v majhno hišico, ob kateri je rasel velik košat oreh. Pokazal ji je njeno novo sobico (bila je povsem bela, s temnim pohištvom in nekaj igračami na policah), novo kuhinjo in nov vrt, ki je bil prazen. Le nekaj dreves, in cvetočih grmov je raslo med visokimi travami. Sara ni mogla najti niti en sam cvet, do koder je segala ograja.

       "Mamica ima na vrtu nageljne!" je veselo rekla, ko se je spomnila na vrtiče, za katerega je skrbela mamica. Pogrešala jo je. Vedela je, da bi se ob pogledu na tako zanemarjen vrt jezila. In v nekaj minutah bi kosila travo in iskala semena različnih rožic.

       Očka se je skremžil. Bil je videti skoraj jezen in Sara se je prestrašila.

       "Lahko se igraš z medvedkom, tu zunaj," je zagodrnjal. "Ko te bom pa poklical, se vrni v hišo, da bova jedla."

       Sara je prikimala. K sebi je stisnila medvedka in stala pri miru, dokler očka ni izginil skozi vrata, ki so vodila z vrta v hišo.

     

     

     "Ne deri se, pomiri se! Ženska zoprna!" se je oče drl v telefonsko slušalko. "Gotovo je samo kam odtavala, v tej samoti tako ali drugače ne more daleč!"

        Iz slušalke se je slišal razburjen ženski glas, bila je mama, katere petletna hči je izginila med igranjem na vrtu moškega, ki je bil še pred meseci njen mož.

        "Kam bi lahko pobegnila?!"

        "Morda je šla v gozd! Ni mogla daleč! Tu ni ničesar!"

        V glavi je zagledal sliko avtoceste. Sliko potoka ob gozdu. In sliko železnice.

        "Prekleti tepec!" je zakričala v telefon, hitro prekinila in v nekaj sekundah je bila v avtomobilu.