Danes se ne bom predala večini in se še sama pritoževala nad že tako popljuvanim vremenom. Morda bom samo mimogrede pripomnila, da bi bilo mogoče moje trenutno stanje občutka za letne čase občutno boljše, če bi bilo povprečje količin padavin malo manjše in bi bile temperature malo višje.
Pa morda me ne bi toliko zadovoljil ta sicer zelo zanesljiv občutek in bi zato želela poletju primerno vreme, prej dejstvo, da je marsikdo ob lepem vremenu, vključno z menoj, pikico boljše volje. In v takem vremenu, kot nas spremlja sedaj malo slabše in je zato veliko bolj dojemljiv za slabe misli.
Ali pa je celo, kot sem jaz, na primer, trenutno bolj dojemljiva za razmišljanje o naravnost neumnih poteh, ki jih ubiram sama s svojo generacijo.
Mislim, let's face it, ni nam treba veliko razmišljati, da pred seboj zagledamo naravnost smešno početje, ki spremlja naše vsakdanjike. Sama poznam veliko oseb, ki to početje gledajo že od vsega začetka, z odprtimi očmi in se mu poskušajo v čim večjem loku izogniti.
Ja, prebrali ste naslov, seveda veste - socialna omrežja.
Pustimo zasvojenost in puljenje las zaradi pozornosti. O tem je bilo napisano že ogromno. To so prve, najbolj vidne nevarnosti, ki jih nudijo, najbolj občutne, zato se jih tudi največkrat, še vedno pa morda malo premalo, izpostavlja.
In čeprav je bilo tudi o tem, o čemer jaz pišem danes gotovo že dovolj rečeno, jaz vseeno veselo pristavjam svoj pisker.
Tako zdaj kar naravnost izrazim strinjanje z redkimi, ki kot težavo in nevarnost uporabljanja spletnih strani označujejo prav njeno prvotno funkcijo; grajenje, ali prej poglabljanje odnosov preko njih.
Zdijo se kot narejene za to, da nas med seboj združujejo, povezujejo, nas držijo v stikih, še bolj, kot dejanske medsebojne interakcije v resničnem življenju. Facebook, ja. Zdaj izpostavljam to sveto pogruntavščino, ki jo sicer že nekaj let uporabljam tudi sama. Kadarkoli, kjerkoli se lahko s svojimi ljubljenimi povežemo v nekaj sekundah. Če nam seveda pripada dovolj sposobna mobilna naprava. Na hitro lahko svojim prijateljem, partnerju ali mami pošljemo sporočilo in naša potreba po socializiranju je lahko v minutah potešena.
Socialna omrežja, veste.
Ampak točno temu, da je vse tako preprosto, hitro, bi bilo bolj smiselno pripisati ravno obraten učinek, kot se ga od njih na prvi pogled pričakuje.
Naj bosta dostopnost do osebe, do katere bi sicer težko pristopil in začel pogovor in čas za razmislek, pred odgovorom sogovorniku. Toda kaj ti v tovrstnih pogovorih, ko gradiš neko poznanstvo z nekom novim, ali ga ohranjaš, sporoči pravi sogovornikov odziv, razmišljanje.
Ali, kaj ti je potrdilo, da je slika, ki si jo o osebi rišeš v glavi ob pisanju in prejemanju sporočil res skladna resnični. Ali vsaj tisti, ki bi v tvojih očeh nastala ob dejanskem srečanju s to osebo.
Ne vidiš obraza, kretenj, govorice telesa. Nikakor ne moreš zares vedeti, kaj si oseba na drugi strani misli, ne glede na to, kaj napiše.
Sporočila so, če hitro zaključimo, najlažja vrsta igranja. Ne rabiš se niti premakniti, da zaigraš osebo ali počutje, čustva. Samo natipkaš par sporočil.
Zdaj si predstavljajmo, da je ogromno ljubezenskih razmerij svoje korenine pognalo ravno na facebooku ali na podobnih spletnih krajih. Ne vidim sicer problema, dokler jih samo požene. Zaskrbi me, na kakšnih temeljih so grajena ta hitra in plastična razmerja. Seveda ne pravim, da je nemogoče, da bi bil facebook ali kakšen njegov bratranec zaslužen za poroko ali dve, moje mnenje je samo, da bi lahko imeli dve osebi, ki preko spleta zgradita občutek, da se poznata, v resničnem življenju resnične probleme, ko bi se, kot se v velikem številu primerov, izkazalo, da profilke in predolgi nočni romani natipkani na tipkovnico pač niso bili dovolj.
Socialna omrežja so in hkrati niso super stvar. Gradijo večja ali manjša prijateljstva, bolj ali manj uspešna razmerja in nam zagotavljajo svetlobno hitrost, ko govorimo o širjenju govoric. Lahko nas peljejo do razočaranja, pomanjkanje obraznih funkcij in govorice telesa pa lahko sogovornika še prehitro zmede, in tisto šalo, ki smo jo napisali iz dobre volje, da bi malo popestrili ozračje, pravzaprav obrne v žaljitev.
Ija. Imajo dobre in (predvsem) slabe lastnosti. In morda se o kakšni izmed njih spet, še prehitro, razpišem.
Je pa pritoževanje nad njimi ravno tako, kot pritoževanje nad vremenom.
Nič ne bo spremenilo.
Ali pa je celo, kot sem jaz, na primer, trenutno bolj dojemljiva za razmišljanje o naravnost neumnih poteh, ki jih ubiram sama s svojo generacijo.
Mislim, let's face it, ni nam treba veliko razmišljati, da pred seboj zagledamo naravnost smešno početje, ki spremlja naše vsakdanjike. Sama poznam veliko oseb, ki to početje gledajo že od vsega začetka, z odprtimi očmi in se mu poskušajo v čim večjem loku izogniti.
Ja, prebrali ste naslov, seveda veste - socialna omrežja.
Pustimo zasvojenost in puljenje las zaradi pozornosti. O tem je bilo napisano že ogromno. To so prve, najbolj vidne nevarnosti, ki jih nudijo, najbolj občutne, zato se jih tudi največkrat, še vedno pa morda malo premalo, izpostavlja.
In čeprav je bilo tudi o tem, o čemer jaz pišem danes gotovo že dovolj rečeno, jaz vseeno veselo pristavjam svoj pisker.
Tako zdaj kar naravnost izrazim strinjanje z redkimi, ki kot težavo in nevarnost uporabljanja spletnih strani označujejo prav njeno prvotno funkcijo; grajenje, ali prej poglabljanje odnosov preko njih.
Zdijo se kot narejene za to, da nas med seboj združujejo, povezujejo, nas držijo v stikih, še bolj, kot dejanske medsebojne interakcije v resničnem življenju. Facebook, ja. Zdaj izpostavljam to sveto pogruntavščino, ki jo sicer že nekaj let uporabljam tudi sama. Kadarkoli, kjerkoli se lahko s svojimi ljubljenimi povežemo v nekaj sekundah. Če nam seveda pripada dovolj sposobna mobilna naprava. Na hitro lahko svojim prijateljem, partnerju ali mami pošljemo sporočilo in naša potreba po socializiranju je lahko v minutah potešena.
Socialna omrežja, veste.
Ampak točno temu, da je vse tako preprosto, hitro, bi bilo bolj smiselno pripisati ravno obraten učinek, kot se ga od njih na prvi pogled pričakuje.
Naj bosta dostopnost do osebe, do katere bi sicer težko pristopil in začel pogovor in čas za razmislek, pred odgovorom sogovorniku. Toda kaj ti v tovrstnih pogovorih, ko gradiš neko poznanstvo z nekom novim, ali ga ohranjaš, sporoči pravi sogovornikov odziv, razmišljanje.
Ali, kaj ti je potrdilo, da je slika, ki si jo o osebi rišeš v glavi ob pisanju in prejemanju sporočil res skladna resnični. Ali vsaj tisti, ki bi v tvojih očeh nastala ob dejanskem srečanju s to osebo.
Ne vidiš obraza, kretenj, govorice telesa. Nikakor ne moreš zares vedeti, kaj si oseba na drugi strani misli, ne glede na to, kaj napiše.
Sporočila so, če hitro zaključimo, najlažja vrsta igranja. Ne rabiš se niti premakniti, da zaigraš osebo ali počutje, čustva. Samo natipkaš par sporočil.
Zdaj si predstavljajmo, da je ogromno ljubezenskih razmerij svoje korenine pognalo ravno na facebooku ali na podobnih spletnih krajih. Ne vidim sicer problema, dokler jih samo požene. Zaskrbi me, na kakšnih temeljih so grajena ta hitra in plastična razmerja. Seveda ne pravim, da je nemogoče, da bi bil facebook ali kakšen njegov bratranec zaslužen za poroko ali dve, moje mnenje je samo, da bi lahko imeli dve osebi, ki preko spleta zgradita občutek, da se poznata, v resničnem življenju resnične probleme, ko bi se, kot se v velikem številu primerov, izkazalo, da profilke in predolgi nočni romani natipkani na tipkovnico pač niso bili dovolj.
Socialna omrežja so in hkrati niso super stvar. Gradijo večja ali manjša prijateljstva, bolj ali manj uspešna razmerja in nam zagotavljajo svetlobno hitrost, ko govorimo o širjenju govoric. Lahko nas peljejo do razočaranja, pomanjkanje obraznih funkcij in govorice telesa pa lahko sogovornika še prehitro zmede, in tisto šalo, ki smo jo napisali iz dobre volje, da bi malo popestrili ozračje, pravzaprav obrne v žaljitev.
Ija. Imajo dobre in (predvsem) slabe lastnosti. In morda se o kakšni izmed njih spet, še prehitro, razpišem.
Je pa pritoževanje nad njimi ravno tako, kot pritoževanje nad vremenom.
Nič ne bo spremenilo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar