sreda, 19. avgust 2015

Moj prijatelj Mito ne zna (ali ni znal) govoriti s Hrvati

    Na morju smo se takrat štiri glave hladile na pijači in radovedno kukale izpod velikega senčnika, sem in tja je padel kakšen komentar o lepotah hrvaške obale, ugodnosti vremena ali okusni hrani. 
    Tako smo sproščeno, brez skrbi sedeli in čakali, da nam natakar v belem postreže. Ko se nam je gospodič približal, nas z nasmehom vprašal za naročilo in smo trije s polomljeno hrvaščino že naročili, je četrti v trenutko izgubil dar govora v Hrvaščini ter naročil v čisti podgurščini. Žal mi je, da se ne spomnim, za kakšno pijačo je šlo in kaj točno je rekel. Vem, da sta se nekaj časa užaljeni natakar in Mito pregovarjala vsak strogo v svojem jeziku in nato šele po nekaj dolgih minutah zadevo uredila.
     Ko smo se vračali proti apartmajem, smo kolega prisilili, da nam razloži, kaj je bilo to.
     "Misliš, da oni pri nas govorijo slovensko?!" Jezil se je. "Že dve leti delam s Hrvatom, pa se še vedno ni naučil jezika! Za ponos gre, sej ne za drugo!" 
     "Toda lahko bi naročil v nekaj trenutkih, brez kompliciranja."
     "On pri nas ne bi. Vem, videl sem že preveč takih primerov! Pa kaj, če so enkrat dobili kontra."
     S podobnimi argumenti je Mito še naprej vztrajal pri svojem. Bil je odločen in trmast in ni se nam dalo prerekat, zato smo takrat zadevo za nedoločen čas opustili. 
     
      Torej je prav, da kamorkoli greš, strogo nosiš svoj jezik in kulturo, ne da bi se zmenil za trud drugih? Je prav, da se jeziš, če to nekdo počne na "tvoji zemlji"? Bi se moral v primeru, da obiščeš novo okolje, temu povsem prilagoditi?
    Osebno mislim, da je prav, da se v takih situacijah obe strani malo potrudita, izkažeta nekaj spoštovanja. In če se ne motim, imamo težave s tem vprašanjem samo (pretežno), ko govorimo o izletih na Hrvaško. Ne Indijo ali na Japonsko. Zakaj?
     Oh ja, delež morja, o katerem tako ali drugače odloča le peščica izbranih. 
     To in ponos. Spoštovanje.

     Zadevi je težko doreči rešitev, ki bi bila všeč vsem. In če jo pogledaš od daleč, je videti kot otroški prepir med bratcem in sestrico. Bratje. Kar smo menda nekoč tudi bili, kot pravijo. 
     Vendar če pomislimo, so se nam v otroštvu tudi prepiri s sestro, bratom zdeli vojni enakopravni, mar ne?
      Kdo ve, morda tudi narod nekoč odraste.
      Mito, recimo, ga je že nekaj dni po sceni v bifeju zafeštal s Hrvatico. ;)

      Jaz pa bom menda vedno znala zmrmrati: "Pivo, jedna cedevita bazga limun, molim, hljeb, hvala, zovem se Alja."
       Ne vem, če je sploh hrvaško, bo pa v paketu z nasmehom videti, da se trudim.


Slika: instagram: @mihael_mourad

Ni komentarjev:

Objavite komentar