torek, 8. december 2020

Nikoli ne nehajmo obsojati!

 Mislila sem, da je moj čas pisanja že daleč za menoj.

Da mi »vem, da nič ne vem« pri teh letih ne pristaja več. Z maturo in preobleko iz gimnazijskega v študentski plašč sem v gimnaziji v žepu prvega pozabila tudi vsak interes ter pogum za javno debato, javno glasno razmišljanje in verjetno tudi kar nekaj znanja iz slovnice, ki so ga v vseh teh letih študija prerisale in »pošvedrale« kemijske enačbe. Sprejela sem, da pri svoji starosti nisem več dovolj močan in z razgledanostjo o aktualnem stanju v družbi dovolj podkovan člen družbe, da bi lahko javno govorila in razpravljala o situaciji, ki je iz dneva v dan za vse nas kot narod in tudi vrsto, čedalje resnejša in meni osebno – grozljiva. Menim, da ste zunaj uspešni, aktivni posamezniki, ki se za to izobražujete iz dneva v dan ter to nalogo opravljate veliko bolje od mene. Za to sem vam vsem nadvse hvaležna.

Toda včasih je za moč sporočila ob kvaliteti glasu potrebna tudi kvantiteta. In s tem namenom pristavljam svoj pisker.

Še preden pa preidem k bistvu, se skromno v opravičilo priklonim tudi vsem tistim, ki boste v mojih vrsticah uspešno našli vse boleče slovnične napake, ki jih sama pogosto spregledam. Oprostite mi to balo čačk.

Kakorkoli, kljub vsem strahovom pred javnim izpostavljanjem se torej v moji duši zadnjih nekaj dni prebuja tisti ogenj besa in strahu, ki me je v najstniških letih motiviral za vsak zalet na oder, med strani časopisov in tudi, sem pa tja, v zrak izza gimnazijske klopi.

2020 je družbi prinesel in še prinaša veliko slabega. Temu ni kaj dodati. Niti ne čutim potrebe, da bi ta stavek poskusila razložiti, ker prav vsak izmed vas ve, o čem govorim. Vidite vsakodnevno dogajanje pred lastnimi očmi. Nekateri ga z zadnjimi zalogami energije opisujejo kot vojno stanje. Jaz v sebi in v drugih vidim negotovost, strah pred boleznijo, strah pred odločitvami oblasti, strah pred odločitvami sokrajanov, strah pred resnico in strah pred lažmi. Pred tako bližino kot samoto. Verjamem, da si prav vsak od vas lahko pripiše vsaj enega, marsikdo pa še kakšnega več. In prav vsak izmed strahov, s katerimi se srečujemo, je upravičen in menim, da je o njem vredno in celo nujno spregovoriti.

Nujno se mi zdi spregovoriti o enem izmed največjih strahov, ki se me lotevajo te dni. Ni mi težko priznati. Seveda me je strah kaj bo jutri, pojutrišnjem, v naslednjem letu in tudi, katera izmed današnjih odločitev vodilnih bo najbolj vplivala na prihodnost tistih, ki pridejo za nami, tistih, ki bodo o letu 2020 mislili, kot mi danes mislimo o letu 1933. Daleč za nami in definicija katastrofe.

Nujno se mi zdi spregovoriti o na žalost v senci epidemije pozabljenem strahu, ki se je v teh dneh med mnoge izmed nas prikradel, vrnil nepričakovano. O problematičnem dogodku se ne govori veliko, vsaj ne toliko, kot bi si sama želela. Sama sem pa tja naletim na kakšno objavo na socialnih omrežjih, v televizijskih medijih pa sem žal zadevo zasledila samo enkrat.  Hočem, da je na zadevo opozorjenih čim več ljudi in zato sem se danes odločila, da po kar nekaj letih takole malce nerodno, toda javno spregovorim. Kdor ne bo prepoznal problematike iz konteksta, si lahko na koncu objave prebere zapis, ki je bil 3. decembra objavljen v reviji Demokracija. 

Groza me je dejstva, da so danes med nami še vedno, tako po svetu kot pri nas, skriti posamezniki, ki verjamejo v večvrednost ene rase nad ostalimi. TREPETAM pred dejstvom, da so nekateri izmed njih pripravljeni o tem, le nekaj generacij po drugi svetovni vojni, javno in celo v imenu Boga, vere in lažnih zgodovinskih dejstev nagovoriti in poskusiti prepričati množico. Ne glede na velikost občinstva takega posameznika. Ne glede na namen (za katerega osebno ne verjamem, da je bil karkoli drugega, kot namiguje besedilo) mora biti avtor odgovoren za vse interpretacije, ki jih tak zapis lahko obrodi.

Groza me je očitnega dejstva, da so danes med nami ljudje, ki so tak nagovor, take grozote pripravljeni ne le odobriti za predajo v javnost, ampak o njem tudi javno, v prid avtorja, razpravljati. Dejstvo, da se tako mišljenje prebuja, obuja ali le razkriva v času krize kot poskus opravičevanja dogajanja, zakamuflirano v tančico utehe vsem, ki le-to obupano iščejo na vsakem vogalu, se mi zdi ogabno.

GROZA me je ob misli, da bi lahko nekoč delež takih ljudi postal dovolj velik, da bi formiral maso, ki bo ponovila, obudila vsaj najmanjši delček zgodovine.

Vsi moramo opozarjati na take poskuse širjenja sovraštva. Na vse poskuse širjenja sovraštva. Tudi takrat, ko se zdi, da nam istočasno preti velika večja nevarnost, kot pa nekaj besed na papirju. Vsi bi morali to obsojati. In srečna sem, ko vidim kogarkoli, ki se javno izpostavi, da to stori. In srečna sem, ko vidim koliko ljudi podpira tovrstno obsojanje. In pozivam vas vse, da tako ravnate. Opozarjate in obsojate. Težko obsojamo odločitve, besede, dejanja s katerimi se v zgodovini še nismo srečali. Toda s tistimi, ki so v preteklosti človeštvu zadale največje rane, ne bi smeli imeti težav.

Nikoli ne nehajmo obsojati. Za tiste, ki jih lahko tovrstno mišljenje življenjsko ogroža in za vse tiste, ki jih je pred »davnimi« časi nedolžne pokopalo. Desetletja in stoletja nazaj.

Bodimo »mikroorganizem«, ki ne bo prenašal takega bullshita. Ciljna eliminacija rasizma.





 

2 komentarja: