Sedim za mizo v semi pospravljeni
kuhinji našega najemniškega stanovanja in jem šest ur star pad thai, ki sem si
ga za južno privoščila na študentski bon. Zrem pred sebe v šalco, prebiram vn
večje kose zelenjave in razmišljam, kako velik nateg je tale danes. Namreč, med
študijem, ki je od literature in umetnosti bolj oddaljen, kot jaz od svojih
bratrancev v Bosni, delam preko napotnice v eni najlepših trgovinic v Ljubljani.
Tako sem danes dopoldne deklinam in predvsem dečkom zamudnikom z velikim
nasmehom predala kar nekaj lično pripravljenih vrečic, polnih čudovitih roza in
rumenih in modrih in celo zlatih izdelkov, ki so jih ti, po njihovih besedah
polnih navdušenja, popoldne predali svojim partnerjem in partnericam. Mogoče
sem bila v teh šestih urah vse skupaj 15 minut zafrustrirana, ker nisem čutila
nobene potrebe po tem, da bi današnji dan okrasila s pentljo, ali posebno
pozornostjo in se tudi sama pridružila srčkastemu vlaku. Igrala sem se z
mislijo, da bi morala tudi sama nekako ekstra pokazati svojemu dedcu, da midva
sva pa res zaljubljena. Ampak teh 15 minut hitro mine in spet si mislim, da je tale
Valentinov god samo še ena nepotrebna stopinja v kapitalistični sneg in z
nasmehom predam še 43 vrečic s pentljami. Nekatere so roza, nekatere modre,
nekatere vrečice pa bodo del aranžmaja in me lik opozori, da pentljic ne
potrebuje. Privoščim jim, res, nekateri so res videti veseli, ker bodo nekoga
razveselili. Spomni me na božič, ampak ena plus ena ni tri in božič nima
ničesar skupnega z valentinovim. Ali pač?
Ampak zdaj sedim za semi
pobrisano mizo v našem najemniškem stanovanju, pred mano je pad thai in za mano
valentinovo. Moj dečko bo valentine in valentinčke stregel do enajstih zvečer,
potem pa se še eno uro vozil do mene, jaz pa se bom učila za star izpit, potem
pa zaspala. Mogoče bi bilo res lepo, če bi ga lahko nekam peljala danes. Ali pa
mu kupila kak parfum, čokolado. Če bi bil ta moj danes kateri koli drug dan, bi
ga v miru, brez žalostnega priokusa pri večerji, počakala in z njim pogledala
še kak film. Tako pa se mi zdi, da bom zamudila valentinovo. Največji
amerikanski ljubezenski praznik bom zamudila. Zamudila bom posebna čustva, ki
pridejo samo enkrat na leto. Zdi se vam smešno, ampak res se mi na trenutke
zazdi, da nekaj zamujava.
Kljub temu, da nekje globoko pod
kožo razumem, da je valentinosov dan največji kapitalistični nateg takoj za
kokakolinim božičkom, si želim, da bi bila lahko danes samo skupaj. Da bi
današnji dan tudi midva preživela skupaj ob čokoladi, v kateri je več cukra kot
kakava. In zdaj, sekunde preden sem odprla word sem se spomnila, da tudi vas
večina bodisi danes ne bo videla partnerja, ker dela, je na izmenjavi, ste
samski, ali pa ga morda več ni in da vam, tako kot meni, valentinovo (vsaj
letos) ni najlepši praznik na svetu.
Zato naj bo ta kup smetk besedk
opomnik in voščilnica vsem, ki danes niste podarili ali prejeli valentinkota. In
čokolad. Ali zlate škatlice. Ali Pandore. Morda danes ni
vaš (naš) Dan ljubezni, bo pa eden izmed mnogih, ki prihajajo. Danes je nateg,
tak lep, romantičen nateg. Ničesar ne zamujate ne vi, ne jaz. Veselo
valentinovo, komrads. Dober tek.
Pa ne me preganjat zaradi vejic
pa tega. Poskušam študirat farmacijo in že dve leti nisem pisala nič, razen
formul in maturitetnega spisa. Ajd pol.
