Size zero.

     Mnogo nas je, ki od svojih suhih prijateljic ali celo prijateljev poslušamo, kako so debeli. Marsikdo se ob takih izjavah razjezi, saj se jim zdi očitno, da sogovornik išče le pozornost, želi si slišati, kako suh je in kakšno srečo ima.

     Redko pomislimo, da osebo v resnici res skrbi njena teža. Da se pravzaprav ima za obsežnejšo, kot v resnici je. Da jo v ozadju muči slika "popolne" modne ikone, številke 0, suhih modelov in ozkih stegen v izložbah velikih trgovin. Da se vsakodnevno bojuje s hrano, s seboj in z dvomom o svoji lepoti. Da namesto pozornosti išče tolažbo prijatelja.

      Doseže pa samo slabo voljo.

      

    Vprašam se, kdo je kriv za tako stanje. Nisem edina, mnogi se sprašujemo. Od kod ta miselnost o popolnosti, zakaj je "manj" več in zakaj potemtakem ni po celem svetu mišljenje enako. Zakaj je nekje drugje suho "grdo". Zakaj se, tako moški kot ženske, širom sveta ne počutimo dobro v svoji koži. 

    Lahko hitro zaključimo s stavkom: "Vsak ima svoje mnenje." ali "Tako pač je." In nihče več ne bo spraševal, še naprej se bomo ukvarjali sami s sabo, da bi ustrezali okvirjem družbe ali jih celo presegli. 

       Lahko pa se ustavimo in si odgovorimo. Pomislimo, kdaj se je pojem lepote tako spremenil. Še pred nekaj desetletij je za lepo osebo veljala tista s širšim pasom, dekleta z manjšimi številkami so bila (v velikem številu primerov) spregledana. 

       Kdaj, zakaj, kdo ali kaj je spremenilo lepotne standarde.

      Naj še povem, da danes ne pišem le v prid deklet in fantov s plus številkami. Pišem za vse, ker ne razumem od kod splošno mišljenje o lepoti in zakaj se zavračajo besede, ki govorijo o lepoti vsakega posameznika, o unikatnosti in posebnosti. 

     Vsako načelo nastane pri posamezniku. Nekdo se mora sam pri sebi odločiti, kaj mu je všeč in to prenesti na druge. Mora biti trdno in sebično prepričan, da je samo njegovo mnenje pravo ter da ga mora prenesti na druge. Sproži nek val prepričanja v množici in naenkrat so vsi gotovi, da je to edina resnica, ki je lahko sprejeta. Nekdo s spoštovanjem in močjo bi lahko množice prepričal v karkoli. 

    Nekdo mora voditi razmišljanje večine. Mora jim dati smernice razmišljanja. Vodi večino. Naj jo primerjam z državico, voditelja pa z diktatorjem.

      Na vprašanje; kdo je kriv za današnje stanje med mladimi, za toliko motenj hranjenja, stiske in skrbi zaradi teže... Marsikdo obtoži medije. Večina pa jih pozabi, da za mediji stojijo večja, močnejša imena. Nekaj  sebe in denarja polnih egoistov, ki si odločijo pridržati pravico, da svetu govorijo, kdo je lep in kdo ne. 

    Predstavljajmo si, da so modna podjetja državice. Mi, ki kupujemo njihove izdelke, po bolj ali manj sprejemljivi ceni, se obračamo po njihovih (modnih) smernicah, pravilih. Zaupamo velikim podjetjem, da imajo vedno prav, da je njihova beseda prava. Kaj je in in kaj pač ne.

    Podjetje, ki svoje majice prodaja za nekaj sto evrov, se lahko odloči, kakšne bodo nove modne smernice. Odloči se lahko, da bo začelo proizvajati zelene flat kape in če jih bo pravilno in dovolj promoviralo, jih nataknilo na dovolj glav manekenk, jim bo s časoma uspelo. V nekaj mesecih bo mimo mene hodila horda zelenih kapic.

       Ne bomo se mi zares odločili, da bomo nosili te kape. Reklame, marketinške poteze nas bodo vodile v našo odločitev. In taki odločitvi ne moremo reči, da je samostojna. In tako kot v mišljenje, da so zelene flat kape privlačne, lepe, nas lahko vodilni v modnih podjetjih prepričajo v mišljenje, katera vrsta strukture telesa je lepa in katera ne.

      Naj poskusim razložiti s primerom.

Na primer Karl Lagerfeld. Eno najbolj znanih imen v modnem svetu. Znan po svojih bizarnih izjavah, ki so verjetno velikokrat tudi nepremišljene in sedejo v ušesa marsikaterega ljubitelja visoke mode. Tako fanta ali dekleta. Njegove kritike na račun debelih, ali že normalnih ljudi, ki niso size zero, se dotaknejo marsikatere samozavesti. Z mediji je razčistil, da ne ustvarja za močnejše modele.

Če citiram njegove žaljive izjave:

"No one wants to see curvy women. You've got fat mothers with their bags of chips sitting in front of the television and saying thin models are ugly. Fashion is about dreams and illusions." 

"The body has to be impeccable as well-that helps a lot. If it's not, buy small sizes and eat less food." 

      Pomemben je. Kar si bo zamislil danes, bo jutri kot resnica odmevalo v glavah tisočih ljudi. Danes žali on, kdo bo žalil jutri? In če je on prepričan, da so najboljši ljudje tisti suhi, debeli pa pač ne... Lahko sklepamo, da je v tako prepričanje prav hitro vodil tudi malo množico drugih. Kot primer bi lahko predstavila tudi Toma Forda ali Anno Wintour... Pa se mi zdi, da je Karl bolj znan po žalitvah in razslojevanju družbe na podlagi telesne teže. Ni edini. Mnogo jih je. In uspeva jim, ko nas poskušajo prepričati v njihov prav, na različne načine. Prodajanje oblačil z nerealnimi številkami je le eden izmed mnogih.  

      Vsak dan je več deklet, fantov, najstnikov, odraslih, celo otrok... Ki se ne počutijo dobro zaradi peščice "diktatorjev". Ni več važno, kolikšna je številka na tehtnici, vedno bo prevelika. Ali premajhna. Nikoli popolna. 

     

      Živimo v svetu, v katerem 50% deklic starih od tri do šest let ni zadovoljnih s svojo "postavo". Tako suhe, kot močnejše se v svojih rosnih letih namesto z igračami, slikanicami in risankami ukvarjajo s svojim telesom. Živimo v svetu, v katerem se eden od desetih vsaj enkrat v življenju sreča z motnjo hranjenja. Tako ali drugačno. 

      Kdo je kriv?

      Živimo v svetu, v katerem nam posamezniki govorijo, diktatirajo kakšni moramo biti.

      In mi jih poslušamo.