Še en spomin.

   Odločila sem se, da z vami delim še en svoj zanimv spomin, poučen, premalokrat upoštevan. Spomin, ki mi ga je podarila babica. Spomin, ki mi že nekaj mesecev doni v glavi in me opozarja nase.

   Dolgo je že odkar sva z babico popoldne preživeli v našem vinogradu. Bil ji je drugi dom, poznala je vse trte in vedno je vedela, kako mora ravnati z vsako od njih, da bodo obrodile čim boljše sadove.

   Takrat jih je obrezovala in me učila takega ravnanja z njimi. Med tem ko sem se jaz štorasto opotekala za njo in sledila njenim navodilom, je ona kar mimogrede opravljala dvakrat toliko dela, kot sem ga tisti trenutek jaz.

   In nisem zdrava, če z vsako stvarjo, s katero se v življenju srečam, sama pri sebi ne razčistim zakaj in kako, dokler si ne odgovorim na vsa vprašanja, dokler nimam več kaj vprašati. 

   Zato sem babici po pol ure trdega, a malo manj produktivnega dela, postavila ključno vprašanje. In danes sem vesela, da sem ji ga.

   "Zakaj pa je treba obrezovati trto. Mar ne bi bilo bolj smiselno pustiti, da se razraste, da bo večja? Potem bo obrodila več grozdja!"

   Nekaj trenutkov sem se počutila strašno pametno in iznajdljivo, ker sem prišla do take genialne ideje. Otrok, pa že vidi potencialne rešitve na področju kmetijstva.

   "Oh ne! To pa ne!" je rekla "Trto obrezujemo, da se ne razraste preveč. Da nima preveč vej, ki bi jo lahko preobremenile. Če ima trta preveč vej, obrodi manj, ker se izčrpa. In če je ne obrežemo dve ali tri leta zapored, se sčasoma posuši." 

   Iz njej najbližje trte je s škarjami preščipnila vse vejice, pustila je le dve.

   "Vidiš," se mi je nasmehnila. "Če pa jo lepo pravilno obrežeš, presodiš, katera veja bo obrodila največ in jo pustiš skupaj s še eno ali dvema, da rasteta... Bo trta obrodila več. Svoje moči bo lahko usmerila v tiste tri grozde in poskrbela, da bodo tisti trije grozdi veliki in zdravi." Premaknila se je k naslednji trti. Jo nekaj sekund opazovala, potem pa odrezala kar vse vejice. Pustila ni niti ene.

   "Zakaj si to storila? Nisi rekla, da pustimo eno vejico? Kako bo ta letos obrodila, če si ji odrezala vse?" 

   Prisežem, babica je imela najlepši nasmeh v družini.

   "Včasih trta obrodi preveč in se izčrpa. Zato jo tisto leto povsem obrežem in pustim, da počiva. Drugače bi se lahko posušila. Tako pa bo naslednje leto lahko spet obrodila veliko."

In takrat sem mislila, da govori o trtah. 

In danes vem, da smo si ljudlje in trte podobni.

Več področij kot poskušamo obvladati, več stvari poskušamo početi... Bolj širimo svoje veje v vse strani... Večja možnost je, da se bomo izčrpali in nakoncu ne bomo obrodili nič. Moramo se osredotočiti na eno vejo. Našo najboljšo. In poskusiti iz nje razviti močno nosilko naših uspehov. 

   In včasih bomo morda, kako leto, obrodili več, kot smo pričakovali. In tako kot rabi počitek trta, ga potrebujemo tudi mi.

   Redke so trte, ki lahko prenašajo več vej in več grozdja.

   Redki so ljudje, ki se lahko specializirajo na večih področjih in ne crknejo.