Carpe diem

   Samo obrnem se dvakrat v postelji in je jutro. In samo dve jutri ločita prvi šolski dan od zadnjega. Na hitro se stvari zvrtijo in naenkrat se mi zdi, da bo vsega prehitro konec. Prehitro zapiram zvezke in knjige, prehitro sem skočila iz oblačnega septembra na vroči junij.
   Nočem, da bi se stvari vedno tako hitro končale. Bojim se, da nam stvari tako hitro minejo, ko najbolj uživamo v njih. Pa tudi če v resnici zares ne uživamo, če tečejo hitreje kot bi morale, nekaj ne more biti ok in takrat me postane strah, da bom še prehitro, morda že jutri stara, na neki postelji, razmišljujoč o tem, kam je izginilo moje življenje in predvsem kdaj.
  Včasih me prešine želja, ob kakšnem lepem momentu, morda v njegovih rokah ali na udobnem sedežu vlaka, da bi se čas ustavil prav tam, v tistem momentu. Vključno z občutki, razpoloženjem in vonjem. In da bi lahko večno uživala udobje, kot ga uživam takrat, v tistih sekundah obstoja. Poskušam si zapomniti čim več, da bi jih lahko nekoč priklicala nazaj, da tako ne bi nikoli minile.
   Pa vendar minejo.
   Prehitro tečejo dnevi, preveč so si podobni med seboj, da bi na koncu dali občutek, da jih je bilo veliko. Čeprav jih je bilo letos, po koledarju sodeč, ogromno. Stotine. Se jaz spomnim samo enega. Ene same rutine, enega samega tedna.
   Rutina. Kaj je to drugega, kot zanka, ki te okrade življenja in tvojega časa. Z rutino si krajšaš življenje. Doživiš manj, kot bi sicer, manj si zapomniš, manj se naučiš. Vedno veš, kaj in kako te čaka in kako se boš počutil na koncu dneva.
   Vsaj približno veš.
   Morala bi se truditi, da bi mi bil vsak dan drugačen. Vsak dan bi morala storiti nekaj novega, začutiti nekaj novega ali nekaj novega povedati. Se naučiti nekaj novega. Carpe diem! Pomen te besedne zveze ne govori o tem, kako se mora človek vsak dan povsem znoreti, živeti, kot da je to zadnji dan na Zemlji. Pomeni, da mora "živeti dan" in ne "živeti leto". Živeti življenje.
   In ravno to je to, kar me je žulilo celo leto. Dejstvo, da moram vsak dan ponoviti isto. Morda je razlog, da se velik del dijakov ne uči dovolj ravno to, da si ne želijo iz dneva v dan samo sedeti za knjigami in jih preživeti vse na enak način. In se na koncu leta spominjati samo nekih izpiskov in učbenikov in nekih ocen. Morda so ljudje v službah slabe volje, ker se nekako zavedajo, da so se ujeli v krog rutine, in da so obsojeni na eno in isto, vsak dan, pa če je dobro ali ne.
   Hočem povedati, ni dobro, da je vsak dan tako enoličen drugemu, vsem ostalim, kot je. In prekleto vesela sem, da se na obzorju končno sveti srečno poletje in ne že v naprej izračunani dnevi. Nepredvideni premiki in nepredvideno učenje.
   Fun fun.