četrtek, 05. junij 2014

Mrš, mačke!

Marsikaj razumem. Mačk pa pač, oprostite mi, ne. Te male zveri vse življenje beračijo in se nam drgnejo ob noge, lezejo nam v rit in sem ter tja ujamejo kakšno miško (če sploh!), da jim nihče ne more očitati izkoriščanja, saj so navsezadnje koristne. Pa jih ni sram. Sploh.
     Ampak zakaj bi ubogo bitje teklo, se trudilo in si samo prislužilo nekaj svojega, doseglo nekaj boljšega, če se lahko paraziti in s hinavščino krade oz. kar lepo pridobiva od nas ne samo to, kar potrebuje, ampak celo boljše!
     Pa še vedno, kljub temu, ne morem prezirati teh bitij. Ne morem jim očitati. Sploh pa ne našemu Oskarju, mačku samosvoje sorte, za njegovo hinavščino, ki jo prede na meni. Prej kot ga za njegovo obnašanje preziram, ga lahko celo spoštujem, bitje neuporabno.
    Kajti da takole prosjačiš moraš imeti jajca ali pa prekleto malo časti.
    Sama nimam jajc, časti pa dovolj.
    In prikrajšano mi je udobno življenje parazitov.



Ni komentarjev:

Objavite komentar