petek, 6. junij 2014

O nesreči in zakaj je dobra

    Dolgo nazaj, nekega poletja, sva se z očetom v njegovem fordu vozila proti Ljubljani. Oba sva bila dobre volje, menda sva šla na neko podelitev ali predstavo. Tega se ne spomnim. Veliko sva se pogovarjala. Ne vem več sicer, kakšen je bil kontekst, spomnim pa se nekih specifičnih besed, ki mi jih je povedal s tako barvo pomembnosti, da si jih še danes lahko ponovim v glavi. In to čisto, do besede točno.
    O tekoči temi si nisva imela več veliko povedati in nastala je tista neprjetna, presneto zoprna tišina. Mislim, da veselo nadaljeval s pogovorom. "Veš kaj je meni povedal moj stari oče, ko sem bil približno tvojih let?"
    S tem še ni dobil moje popolne pozornosti. Taki začetki najverjetneje ne pritegnejo nikogar. Razen morda govorce same. V tovrstnih pogovorih so vedno videti sončnorumeno srečni. Zgodbice iz otroštva mojih staršev pa mi sploh nikdar niso in mi še zdaj ne služijo kot kakršnokoli razvedrilo. Niso neka zaželjena tema za pogovor. Te pripovedi prej dojemam kot očitanje, saj navadno govorijo o tem, kaj jaz v današnjem času izobilja in tehnologije imam, oni pa tega kot mladostniki niso imeli.
    Potem pa je nadaljeval.
    "Ko boš prepričana, da je vse super, da si srečna in ne boš imela nobenih težav in skrbi, si v čevelj zatakni kamenček, da te bo žulil. Kajti popolna sreča kliče po nesreči. Nikoli ne smeš biti povsem brez skrbi in težav, da te potem te še prehitro ne doletijo."
    Takrat so se mi te besede zdele tako nenavadne, da sem si jih zapomnila.
    Kasneje sem si jih zapomnila, ker so se mi zdele pomembne.
    In danes se jih spomnim, da jih lahko povem naprej.
 
 

Ni komentarjev:

Objavite komentar