ponedeljek, 29. december 2014

ne rabiš veliko

ne rabiš veliko
za srečno življenje
le veliko objemov
in potrpljenje

ne prijateljev tisoč
naj en sam, a pravi
besedi verjame
stoji ti ob strani

in niti kozarcev,
še tisoč in sto
že z enim bo rokah
ti v licih toplo

in kdor je pri pravi
in ve kar je treba
zna se odreči
kozarcu in gleda
s prijateljem v svet
skozi trezne oči
ne rabi veliko
objem in nekoga
da zasmehujeta skupaj
na otožne dni

normalne ljudi

Petarde so tako neumne

    Pač, zakaj.

    Ni treba. Razumem raketo. Barve, wohoo, malo poči, saj so zanimive. Nekaj sekund. Še ti barvni čudeži kemije postanejo dolgočasna potrata denarja po nekaj desetih sekundah. Čudovite so, ampak se  jih kljub temu hitro naveličaš.
   Ampak kaj je s petardami. Pok, samo pok. Nasilen in vsaka asociacija ob njem je slaba. Ob reakciji ni neke lučke, ki bi služila kot opravičilo za hrup, ali morda je, ni pa ravno impresivna in še vedno ne opravičilo.

   "Uživam, ko nekam v bližino mene vržeš petardo, poki so my thing." Nisem še slišala človeka, ki bi izrekel temu podobne besede. Vsi se pritožujejo z menoj. Če pa je kdo tam zunaj, nekdo, ki ga opazovanje in poslušanje tovrstnega početja notranje zadovoljuje... Ja potem pa ups, oprosti, je pa res, da ste redki.

    Kako jaz, kot tretja oseba razumem človeka ki vrže petardo, tako, iz dolgčasa?
    Idiota, ki mu na glavi, čelu piše
   "Dovolj sem star, da lahko kupim petarde, poglejte me, prave petarde, da so prave bom dokazal s tem, ko jih bom vrgel, glej. Dovolj sem odgovoren, da lahko tvegam resno poškodbo roke, saj je vendar moja, zakaj bi jo potreboval, druga mi bo zrasla.
    Oh, in dovolj sem kul, da mi ni mar za vse živali in ljudi, ki se bodo petarde prestrašili. Sami so krivi, kaj se pa ne pospravijo v hiše."
    "Tako sem kul, sam sebi ne verjamem. Zdaj pa glej, kako bo počilo."
    Glej, ker moraš biti pozoren, da imaš kaj za videti. Slišal boš bolj malo, vsaj po tem, ko boš zaradi vsega tega hrupa, ki ga bom povzročil, oglušel.

    Ne resno. Pospravi to.

   In oprosti, če sem te užalila, ampak posveti mi z enim samim, tehtnim plusom, ki ga prinašajo petarde, plusom, ki nima veze s tvojim egom in umaknem to objavo, vzamem nazaj vsako žalo besedo, izrečeno proti pirotehniki.

    Pač, zakaj.

nedelja, 28. december 2014

Sprijazni se z drugačnostjo

     Nora sem na sneg, konec. In lučke in sneg in kamin, konec. In če te okrog ramen objema še ena topla roka, si srečnica. Ali srečnež, I don't judge. Danes sem izjemno dobre volje in napisala bom zgodbico. Pocukrano, kot moj že tako presladek kakav.

     V devetdesetih je na balkanu bíla vojna. In v svoji srditosti je uspela razbiti takrat uspešno in številčno družino. Pet otrok je štela. Starejši otroci so študirali v tujini in v času vojne s seboj odpeljali bratce in sestrice, da bi jih zavarovali pred grozotami vojne.
     Doštudirali so, brez težav, kljub tegotam v domovini. V tujih državah so si osnovali družine. Uspešne, tople in pravtako številčne družine.
     In nekega božiča, nekaj let po vojni, so se sklicali, spet našli. Se nekaj časa dogovarjali in končno našli čas, da se zopet srečajo, vsi skupaj, po skoraj desetih letih. Otroci so se dogovorili, da se po vsem tem času s svojimi družinami spet srečajo na domačem pragu.
     Vrnili so se v rojstno hišo in s seboj pripeljali svoje otroke, takrat stare od 3 do 7 let. Šest jih je bilo. In govorili so tri jezike. Asja in Edna iz Švice, Kevin in Leon iz Nemčije ter Maja in Domen iz Slovenije. Sprva je bilo zaradi narodnih razlik vse nerodno, ni bilo videti, da bi se med seboj  že tako prestrašeni in sramežljivi otroci kakorkoli razumeli. 
   Starejši, njihovi starši, so po večerji druženje nadaljevali ob kaminu v dnevni sobi, otroke pa namestili v sobe za goste, vsaka družina v svojo sobo. Strinjali so se, da je zanje ura pozna, da je zanje čas za spanec.
    Sami so ob toplini ognja kramljali še dolgo v noč, obujali spomine, se spoznavali in med seboj delili zgodbe iz življenja, ki je poteklo v času, ko se niso videli. Večkrat so obljubili, da bodo srečanje še ponovili, da se jim zdi škoda, da je družina tako raztresena.
     Nekaj po polnoči so si bili enotni, da je zdaj čas za njihov spanec in so se tudi sami namenili proti posteljam. A ko so družinice odprle vrata svojih spalnic jih je pretreslo dejstvo, da njihovih otrok v le-teh ni bilo videti.
     V nobeni izmed spalnic, nikjer. Čudili so se, morda jih je sprva izginotje otrok preplašilo, a jasno je bilo, da niso daleč. Klicali so jih, dolgo, nekaj časa niso dobili odgovora.

     Nakar se je v francoščini iz drugega nadstropja na klic staršev odzvala Asja, deklica iz Švice. "Tu smo," je zavpila. 
     Štiri družine so pohitele po hodniku navzdol, vse do stopnic, po njih v drugo nadstropje, naravnost v pisarno, od koder je prihajal glas... In osuplo obstali pri vratih, nad prizorom, ki jih je tam čakal. 
     "Če to ni neverjetno," je z nasmehom rekel njihov dedek, ko je razumel prizor.
    Šest malih glavic je malo čez polnoč s kemičnimi svinčniki in flomastri, ki jih je njihova babica hranila v predalu pisalne mize, risalo risbice na tiskarski papir. Te skice so si podajali med seboj in se tako pogovarjali. Z besedami niso govorili drugega kot imena in osnovne besedice, sporazumevali so se z navadnim kemičnim svinčnikom ter belim listom. Risali so hiše, svoje igrače, osebe, šolo, vreme...
     In zdelo se je, da njihov sistem deluje, razumeli so se.
     Razumeli so se.
     Šest otrok iz treh držav, ki so kljub razlikam postali prijatelji in sodelovali...

     Je bilo živ dokaz, da nima blage veze o tem kakšne narodnosti si in kateri jezik govoriš.
     Zakaj to razume šest od šestih še niti deset let starih otrok.
     Množice odraslih državljanov, samostojne, napredne, razvite, poduhovljene, na papirju raznolikosti naklonjene, tujcem odprte države... pa ne.
     Kje med otrokom in odraslim nastopi trenutek, ko iskanje mostu s tujim narodom postane napaka in prirojena razlika vodi v posmeh.

   

četrtek, 25. december 2014

Vesel božič vsem.

    Res je fino, kako nas prazniki opomnijo na to, kako pomembna je bližina domačih, toplina dnevne sobe. Kako krasno je, ko se spomniš, da so najpomembnejši ljudje na svetu ti, ki ti ob strani brezpogojno stojijo celo leto. Družina, pa če šteje deset bratov in sester ali samo očeta, ženo. 
    Poleg tega, da je največje, je najbrž tudi edino bogastvo, ki se ne šteje v številu in količini. Ali se sploh šteje, se vprašam. Kar je zagotovo pomembno, je tvoj, moj odnos do nje. Tvoja, moja pozornost, ki se da sama od sebe.
    Božič je zame tako verski praznik, kot praznik družine. Ves namen tega dne je, da se ljudje zberejo, si vzamejo čas drug za drugega, sodelujejo v pripravi in dan v prazničnem vzdušju preživijo skupaj. Uživajo v povezanosti. Ni važno kako in kje. Ni važno, če je hiša polna okraskov iz kitajske trgovine, ali je videti kot vsak drugi dan. 
    
    Lepo je, če za božič nisi sam.
    
    Vesel božič vsem in upam, da je tudi vaš dom ne le danes, temveč celo leto poln topline in povezanosti.
    Pa če praznujete ali ne.

sobota, 20. december 2014

Slika

morda življenje
ni drugega, kot slika
s čopiči preorana
sladkih barv oblika
ali morda brez barve nežne 
moderna je umetnina
ki poživi se in razume
le ob kozarcu vina

ali včasih polna sreče
pa še nerazumljiva
čisti odraz lepote
in čista mojstrovina
ki ko se bo končala
s potezo zaključila
povedala bo zgodbo
pa tiho si odpočila


ponedeljek, 15. december 2014

Ni mrtvo mesto

   "Mesto ni mrtvo," sem zadnjič slišala trditi nekega odločnega mladeniča. Ne vem, kdo je, ne vem imena in lahko se podpiše, če nekoč naleti na to objavo. Bistvo so besede, ki jih je izrekel. Dovolj je povedal, da sem se zamislila in morda bi bila že ta kratka kombinacija besed dovolj za močno objavo. Za razmislek o kraju, v katerem živimo.
   
    "Mesto ni mrtvo," in vse kar je mrtvega v njem so ljudje, ki vsak dan v njegovih zidovih vidijo dolgočasen dom. Pasivni del je ta, ki je slep in živega ne vidi, ali ne prepozna. Mala množica, ki v svojem domačem kraju ni zadovoljna s stvarmi, za katere se trudi aktivni, "živi" del prebivalstva. Ta se trudi za vsak literarni večer. Vsako predstavo, prireditev, zabavo, koncert. Vlaga neko delo, trud, željo po uspehu, po zgraditvi nekega objekta.
     In uspe mu do dela, ko odri stojijo, pripravljeni, da bodo podpirali korake programa pripravljenega za ljudi, ki se na koncu raje posedejo okoli mizice v bifeju. Nakar eden izmed njih pripomni, kako mrtvo je mesto, kako se nič ne dogaja in ducat pasivnih glav počasi, z odobravanjem prikima, medtem, ko na trgu igra skupina, ki jim ni po godu.
     
    Ni mesto mrtvo. Bolj živo je tega, ki pravi, da je.

sobota, 22. november 2014

Doma

Daleč stoji moj stari dom
predaleč da nocoj bi se vrnila
nazaj med drevesa previsoka
tja v kraj kjer sem se rodila

in daleč so prijatelji mi stari
ki danes tam brez mene se igrajo
ki danes so še tam kjer so bili
le mene nič več ne poznajo.

daleč stara sobica je mala
polna knjigic in pesmic je otroka
risbice in čopiči so tam ostali
in dnevnik nepopisan, še leži
na postelji tisočkrat prepostlani

vse kar bilo je sem tam pustila
tisoče sanj in neskončno vprašanj
skupaj z željo da bi vsega se naučila
in ves smisel življenja sanj

predaleč je moj stari dom
predaleč da bi danes se vrnila
k potoku in nazaj v zeleni gozd
nazaj, kjer sem vsega se naučila



sobota, 15. november 2014

Toliko mladih odhaja

      Vedno zopet poslušam.
      Še vedno, po nekaj mesecih obstoja, ob vsakem tretjem komentarju, ki mi ga nameni nek bralec tega "bloga", stoji opazka, da bi z večjim številom postov v angleščini dosegla večjo številko ogledov. To bi bil hit, je rekel prijatelj. Pa ne bom, ponovim vedno znova. Naj bo slovensko. In ravno tem opazkam v čast, posvečam še en post o narodnozavednih načelih, ki jih je, očitno, med Slovenci vse manj.

      Toliko mladih odhaja. Toliko, skoraj več, kot jih Slovenija sploh premore. Širi se beseda, misel, že skoraj stereotip, da za domačim pragom ne bomo imeli kje delati. Otroci v osnovnih šolah v svojo izbiro srednje šole vključujejo vprašanje o tem, kateri poklici so zaželjeni v svetu, ne doma, pri nas. Vsi sanjarijo o Londonu. Ameriki. A o Ljubljani? Ne poznam ga, falota.
       Ker je samoumevna. Je največ kar naj bi naša Slovenija premogla, lahko pokazala svetu. Kaj imamo več od kremšnit in Tromostovja? Po merilih večjih držav ima Slovenija (govorimo o številu prebivalcev) eno samo mesto. Prebivalcev premore toliko, kolikor jih ima mesto prestolnice povprečno velike evropske države. Pa sploh ne govorijo vsi slovensko. Slovenščina ni materni jezik dveh milijonov ljudi. Ta številka je veliko manjša.
       In vendar imamo toliko naših knjig! Filmov. Revij. Glejte, celo blogov. Spletnih strani. Koliko velikih mest ima tako bogato zgodovino, toliko materiala, na katerega se lahko oprime, ko pride do zagovarjanja samostojnosti? Mar je res vse v velikosti? Številčnosti? Mar moramo res zato, ker nismo za dvajset tisoč kvadratnih kilometrov večji, prodati vsa podjetja, ki so nekaj let uspešno rasla na naših tleh? Ne verjamem. 
       Tako pa, bolj ali manj zadovoljni Kranjci, krademo sami sebi.
      Ozek je naš pogled na vse skupaj, a vendar dovolj dolg, da seže preko meje naše državice. Da vidi blišč in odprtost tujih mest in prijazne nasmehe tujih ljudi. Tujih simbolov, pop ikone nas vabijo drugam. Posameznik čuti pripadnost do britanske zastave, ker je pač moderna. V Sloveniji jo vidim pogosteje, kot vidim naše slovenske barve. Nobenega Triglava. Samo united jack, man. Na šalih, čevljih in šolskih torbah dijakov. Pa saj.
        Da smo Slovenci izražamo k večjemu takrat, ko pridemo v stik z nekom, ki to ni. Z Bosanci. Hrvati. Srbi, ki živijo med nami, ki so se preselili med nas, v upanju za svetlejšo prihodnost. Kar je izjemno žalostno. Sami ne želimo biti Slovenci, hkrati pa ne pustimo tujcem, da bi to bili.
       Sami sanjamo o domu v državah severno od nas. In od njihovih prebivalcev pričakujemo, da nas bodo sprejeli z odprtimi rokami.
       Marsikaj moramo razjasniti. O marsičem premisliti. In ko končno pridemo do ugotovitev, te deliti z ostalimi. Sem ter tja napisati kakšen zapis.

       Vse imamo. Vse slovensko nas prepričuje, da smo uspešni. Povsod po svetu so naše stopinje. Naši dosežki. Toliko umetnosti, poezije in pesmi.
       Potencialni smo, Slovenci. Pa čakamo, da nas bodo pojedle angleške zastave.    

       Nič slabši ali boljši od ostalih. Namen zapisa ni disanje britanske zastave. Sploh ne, lepa je :). Je samo še eno dramilo, opozorilo, Slovenci imamo ime in imamo dom.
       Prav tu, kjer smo zdaj in ne na drugi strani velike vode.



Za male stvari

     Morda smisel ni v iskanju večjih ciljev. In uresničevanju le-teh. Morda bistvo niso samo dosežki, zaslužek, veliki premiki, prehojeni kilometri skozi puščave dela. Morda ne živimo zato, da se bomo nekega jutra dvignili iz postelje in se spomnili na to, kako smo pred 26 leti osvojili zlato priznanje iz kemije in kako pomembni bomo nekoč zaradi tega.
     Morda živimo za male stvari. Za tiste male iskrene nasmehe, ki ti jih privošči stara prijateljica vsakič, ko greš mimo njene hiše. Za tista jabolka, ki jih babica naloži v naročje, ko se odpravljaš od nje. Ali za tisti trenutek, ko ti sošolec pobere svinčnik, po tem, ko si ga ti štorasto potisnil z roba mize. Za tistikrat, ko te je na vlaku možakar z vozovnicami z nasmehom namenoma spregledal, ker se je spomnil, da si mu zadnjič pustil dvajset centov drobiža.
     Za drobiž. Za mandarino, ki ti jo je dala sošolka, ko ji je ostala samo še ena. Ne za trenutek, ko bo tvoj uspeh na testu matematike višji od njenega.
     Ne za nesramne opazke, ki ti dajo občutek, da si pametnejši od ostalih. In ne za vsak čigumi, ki ga izsiliš od sestre. 
     Morda ti v življenju sreče ne da nič drugega, kot majhne podrobnosti, ki slikajo lepoto celote. Malenkosti delajo celoto, celota pa ni malenkost, je rekel Leonardo Da Vinci. 
     In vsi so mislili, da govori o slikah.



Mogoče ja, mogoče ne.

mogoče ja
mogoče ne
in vsakič drugače
obrne se
levo in desno
in vedno nazaj
na kraj kjer se srečava
le vprašanje je kdaj

in ko bo minilo
morda ja
morda ne
takrat prelepo
ti stisnem roko
te peljem nazaj
s širokim nasmehom
pa jutri za naju
bo danes, sedaj

četrtek, 30. oktober 2014

Če imajo v Ameriki, imejmo še mi!

 
     Začelo se je z izrezovanjem buč, nadaljevalo s filmi, igricami in samo nekaj let je potreboval haloween, da se danes že slovenski otroci po zgledu ameriških vrstnikov našemljeni namesto februarja že oktobra sprehajajo po ulicah.
     Moja mama ne pomni halouina. Kaj šele moj oče. Ja noč čarovnic, haloweena pa ne. Težko razložim, kako zmedena, morda malo nezadovoljna sta bila, ko sta se nekega oktobrskega večera vrnila domov iz nakupovalnega centra, ki je bil poln pajkov, pustnih mask in strašljivih igrač. Zakaj bi se kdo šemil za noč čarovnic? Čemu? Za kam? Poznala sta koncept izrezanih buč in njihovo umestitev v zgodovino. Ampak čemu toliko plastičnih replik buče, toliko lučk, toliko okraskov za hišo? Zakaj bi kdo krasil hišo za dan mrtvih?
     Dobesedni prevod "Haloween-a" bi bil večer vseh svetih oziroma Večer pred vsemi svetimi.
     Zakaj torej ogromne plastične kače. In od kod sladkarije?
     Praznik, ki ustreza našemu prazniku vseh svetih, je pod težo barvitih okraskov in sladkarij videti kot nek mutant, hibrid božiča in pusta.
     Nek ameriški bratranec božiča.

     Nič ni narobe s tem, da se navdušujemo nad navadami drugih ljudstev. Toda, če si haloween pogledaš od blizu, analiziraš izvor in namen... Z malo mero razuma kmalu zaključiš, da gre za samo še eno marketniško potezo, način, s katerim prodajo čim več odpadne plastike in poceni in neuporabne krame. Izgovor za poceni filme in novo embalažo sladkorja in konzervansov.
     Dobili so nas z božičem. S filmi in risankami so nas naučili božičnega razpoloženja, v otroke vsadili izjemno pričakovanje, navdušenje in nas prepričali, da je najboljši način praznovanja ravno razobešanje lučk, čimvečje plastično božično drevce, čimveč daril.
     Čimveč kupljene pisane, svetleče plastike.
     In dobili nas bodo, če nas niso že, s haloweenom. S filmi in spletno promocijo, s ponudbo v trgovinah so nas naučili, kaj ta praznik je, kaj se to noč počne in kaj vse za primerno izvedbo potrebujemo. Plastične pajke, seveda. Ki jih pri zdravi pameti zagotovo ne bi kupili kakšen drug dan v letu.
      Ali pač.
      Mamljiva je izbira na policah tujih trgovin posajenih v slovenska mesta, izjemna izbira filmov, grozljivk in sladkarij. Dobili nas bodo, otroke sploh, oni so že njihovi, vsi dovzetni za novosti, če le te prinašajo "dobro za njih", oziroma vrečo gumastih bombonov. Še en dan v letu, ko se lahko našemijo v princeske in spidermane ter zmedene starejše sosede fehtarijo za sladkarije.
     Starši pa, po zgledu ameriških roditeljev, upoštevajo in sledijo vsem novim trendom in otročku kupijo in omogočijo tisto, za kar menijo, da bo njihove srčke osrečilo. Četudi jim bo pokvarilo zobe, morda preobremenilo pankreas...
     Ali razvadilo, kakor želite.

     Slovenskih navad in običajev se spomnijo le še redki. Nanje nihče in nič ne opozarja, razen morda naši starši, dedki in babice. Mediji nam ponujajo sladke novosti. Boljše. Edini "stranski učinek" je morda, da Slovenija s svojim obnašanjem čedalje bolj spominja na ameriški film.
   
     Nič ni narobe s prevzemom kakšne navade ali morda izkoriščanje tujega praznika za zabavo. Haloween party, kdo izpustil kaj takega?!

     Narobe je, da Slovenija in vse kar je slovenskega bledi v senci bleščečega ameriškega marketinga.

    Trick or treat.




torek, 28. oktober 2014

Emina zima

    Nikoli ni zares imela razloga, da bi se česarkoli bala. V vsem njenem kratkem življenju ni pomnila stvari, ki bi jo prizadela, ali dogodka, v katerem bi se poškodovala. Nikoli nič tragičnega, nikoli je ni bilo ničesar strah. Ne pošasti pod posteljo, ali zobozdravnika, niti ocen. Medtem, ko so se njeni vrstniki tresli za mizami, razglabljali o grozljivki ali preprosto o nogometni tekmi... Je ona sproščena sedela v kotu. Sama. Nezainteresirana za to ali ono, vse je jemala z lahkoto, brez strahu in brez zanosa.
    Ni se učila, ni pisala v šoli. Ni se premikala, kljub temu, da je vedela, da bi se morala. Da bi morala delati za svojo prihodnost, a kaj ko ji ni bilo mar.
    Iskala je stvari, ki bi jo premaknile. Ki bi jo osrečile, zadale zadoščanje. Počutila se je ujeto v svoji praznini, v praznini ni moč najti vrat. V množici potencialnih ciljev, ki bi si jih lahko zadala, ni našla niti enega, ki bi jo vznemeril. Čeprav je poskušala. Vse je bilo suho in prazno in po vsakem iskanju je ostala praznih rok.
    A bila je neustrašna in nepremična.
    Pogumna, a utrujena.
 
    Sedela je ob oknu. Zadnji listi so zapuščali drevje, rahlo legli na mrzla tla in živali že davno ni bilo več videti. Nekaj ptic je še zbegano letalo mimo njenega okna in zdelo se je, da vedo, da je Ema tam. Da jih gleda. Pa se niso ozrle proti njej. Pustile so jo za sabo, kot da je ni, kot je ona pustila vse naloge in vse prijatelje in vse cilje in znance. Nič jim ni pomenila. In to ni nič pomenilo njej.
    Ni bila užaljena ali žalostna.
    Prazna.
    Prislonila je svoj nosek na hladno okensko steklo. Dahnila je vanj, bolj iz obupa, dolgčasa kot namerno in pred njenimi očmi se je zameglilo. Nekako prijetno se ji je zazdelo, ko na drugi strani stekla ni ničesar več videla. Tako prijetno, da je na hladnem, zarošenem steklu slonela še nekaj minut. Lahko se je posvetila teži svojih misli in pomislila je, da bi ji bilo lažje, če bi potočila kako solzo. Morda bi njene misli izgubile gram ali dva.
    Pa ni mogla. Ni našla razloga, da bi jokala. In ni našla razloga da bi se dvignila stran od okna. Ali da bi ostala pri oknu.
    Zaspala je v tem položaju.

   Ste kdaj lovili snežinke? Kot to počnejo v filmih. Tudi če vam je kakšno uspelo ujeti, se je le-ta stopila še preden si lahko začutil, da je tam, v ustih.
   Tako je bilo z Eminimi željami. Lovila jih je. Mučila se je z vsakim korakom, a še vedno počasi plesala med padajočimi snežinkami. Utrujena je bila.

   Na koncu bo obupala in sedla v sneg. Da jo bo zeblo, ji premočilo obleko.
   Prehladila se bo.
   A zdelo se ji je lažje sesti v sneg, kot loviti neulovljivo.
   In lažje se ji je zdelo najti stvari, ki ji bodo zadale strah in bolečino, mraz... Kot srečo in veselje.
   Ki ga ona tako ali drugače ob zarošenem, depresivnem oknu, napol v spanju...
   Ne more začutiti.





sobota, 25. oktober 2014

Pisal je pesmi (pesmica)

Pisal je pesmi
besede, saj veste
in ona je ljubila
romantične geste
dok mislila, znala
"saj piše le meni",
bila je vesela,
ne dvori nobeni!

Al takih je malo
da bi eno ljubili
in eni le sami
pesmi pesnili
za kaj pak ko trem
lahko dneve polepša
in ne more se odločit
katera njih je najlepša

naj pesmice piše
zdaj več ga ne mara
zdaj ko njegove je
fore spoznala
saj ljubše od laži
in ljubezenske zablode
so ji zgodbe spisane
in samske metode

sobota, 18. oktober 2014

Preprosta, tiha sreča dveh ljudi

    Če imaš nekoga, ki se zjutraj zbudi prej, kot bi mu bilo treba, samo zato, da bi bil s teboj. Če imaš nekoga, ki zate odpove svoje načrte, ker imaš ti ravno takrat čas in si ga zaželiš videti. Nekoga, ki se v tistem trenutku odreče vsem drugim, vrže telefon na silent mode samo zato, da ima možnost zreti tebi v oči... Potem, dragi moj, imaš srečo. Vse. Vse in več, kot bi si lahko želel.
    Vse osebe, vse stvari in vsi zmenki, ki si jih kdaj imel, postanejo povsem nepomembni. Pozabiš nanje, na vse kar si nekoč imel in ne misliš na to, kaj in koliko bi še vedno lahko imel, v primeru, da bi bil v tistem trenutku z nekom drugim. Z neko drugo osebo, ki bi se ti zdela v tistem trenutku ravno tako potencialni date.
    Če imaš srečo, nekdo razmišlja podobno kot ti. Nekdo o ljubezni komplicira, kot kompliciraš sam in nič več in nič manj. Potem lahko skupaj pleteta romantične in srce drhteče govore o usojenosti in ne ti ne on ali ona ne začutita pridiha posladkanosti, ker vse kar napleteta mislita resno in na podoben način.
    Lahko je posladkano toliko, kolikor sladkorja preneseta skupaj. Dokler se le eden izmed vaju ne prestraši lastnih besed in si reče, da bi moral malo zavirati. Takrat utihne. In takrat tišina ni neprijetna.
    Prijetna tišina je neposladkan način, s katerim pleteš dolge spise o zaljubljenosti. Način, s katerim brez besed poveš, da se ne rabi več truditi za tvojo naklonjenost. Da si njegov ali njen in nobena beseda tega ne bi mogla spremeniti.
    Sediš lahko uro. Brez sladke besede, pa vseeno ne bi raje sedel nikjer drugje. Tako lepa postane, tišina, da se ti ne zdi smiselno, da bi jo uničil z za lase privlečeno in prisiljeno besedo.
    Če imaš srečo, je tudi tišina z nekom prijetna.

    In če nimaš sreče, potem ne veš, kaj bi.

sobota, 04. oktober 2014

Matej

     Sonce je pripekalo tisti dan. Temperature po celi državi so se dvigale daleč nad povprečje, ki je bilo v tistih krajih značilno za poletne dni. Matej se je ta dan odločil, da bo nevzdržno vreme izkoristil za dodatno reševanje težav v službi, dodatno raziskovanje stanja v njegovem podjetju.
      Ja. Matej je imel podjetje. Pravzaprav precej veliko in temu primerno uspešno podjetje. V svojih štiridesetih letih je zgradil pravo "cesarstvo" na področju podjetništva. Temu je sledil precej zajeten finančni dohodek, ki je bogatil njegov bančni račun, leto za letom. Ne njemu, njegovim sinovom, ali štirim ženam, od katerih se je v vsem tem času ločil, ni manjkalo denarja.
      Matej je imel vse. In kadar je začutil, da mu nekaj manjka, pa karkoli je že to bilo, je to luknjo precej hitro zapolnil s kakšno novo igračko ali z zelo drago zabavo, na katero so bili povabljeni predvsem vplivni možakarji in večje potencialne stranke.
       Naneslo je, da si je Matej nekaj tednov pred tem dnevom zamislil nakup novega avtomobila. Na svoj novi rdeč ferari je bil zelo ponosen. V očeh so mu svetile podobne iskre kot takrat, ko je prvič videl svojega otroka nastopati na odru, pred celo šolo.
       Samo, da ga je tokrat vir njegovega veselja stal malo premoženje. Vendar je bil po njegovem mnenju občutek vseeno primerljiv s kakšno izmed njegovih porok.
       Stalno je govoril o njem. Svojem novem konjičku. Pazil je nanj in skrbel, kot da bi bil avtomobil živo bitje. S srcem in čustvi. 
      
      Sonce je pripekalo tisti dan. Matej pa tega v svojem predragem ferrariju ni čutil. Razmišljal je o prihodnosti delnic svojega podjetja, ko je njegovo elegantno vožnjo nekje na robu mesta, na že skoraj čisto osamljeni cesti, zmotil glasen pok. Matej je takoj pritisnil na zavoro in ko je uspel razmisliti o tem, kaj se dogaja, je ugotovil, da je nekaj priletelo v njegov avtomobil. Hitro je skočil iz svojega sedeža, se ozrl naokrog in nekaj metrov stran zagledal majhnega, suhljatega fantka. Ni mogel imeti več kot sedem let. Njegova koža je bila nenavadno temna, njegovi lasje pa črni kot oglje. V levi roki je držal polovico opeke, katere druga polovica je zadela vrata njegovega avtomobila. Pogled, ki so ga vrata nudila, ga je zgrozil. 
       V njih je zijala ogromna udrtina. Ob avtomobilu pa je ležala polovica opeke, za katero bi Matej v tistem trenutku stavil vse premoženje, da je priletela iz dečkovih rok.
       Razjezil se je, kot že dolgo ne. Pograbil je fantka, ga stisnil za ramena in lajal nad njim.
       "Kaj si storil? Zakaj? Kaj ti je, mar si znorel?!" 
       Ko ga je tako držal, ga je večkrat stresel in deček je začel jokati. Sklenil je svoje ročice in ga pogledal naravnost v obraz.
       "Vem gospod, vem! Nisem imel druge izbire!"
       "Kako nisi imel druge izbire? Se delaš norca iz mene?!" Matejeva jeza se je samo še stopnjevala. Grmel je nad objokanim dečkom in ni se zmenil za njegovo ihtenje.
       "Gospod! Nihče ni hotel ustaviti! Moral sem nekoga ustaviti!"
       S temi nenavadnimi besedami si je pridobil kanček Matejeve pozornosti, vendar so ga njegove oči še vedno prebadale.
       "Pomagajte mi, prosim! Tam!" Pokazal je s prstom.
       Matej je končno dvignil pogled nad dečkovo glavo. Kjer se je nahajal ni bilo nikogar, le fantek je stal in v solzah in obupu s prstom kazal nekam med drevesa. Matej se je potrudil, pogledal malo bolj natančno in med drevesi zagledal obris. Obris ležečega človeka. 
        "Moj dedek," je deček prestrašeno hlipal. Potegnil je Mateja za rokav. "Kar zgrudil se je! Šla sva na sprehod... Zdaj pa leži na tleh! Morate mi pomagati! Nikogar drugega ne najdem! Dedi je pretežak zame, da bi ga lahko dvignil, domov pa ne znam!"
         Matej se je po slednjih besedah hitro ohladil. Stekel je med drevesa in tam je res na tleh ležal nemočni starec. Bil je priseben, vendar ni mogel vstati. Trudil se je govoriti, pa iz njegovih ust ni bilo glasu. Samo glasno dihanje. Matej ga je prijel ga je pod roko, okrog pasu, ga dvignil in ga odnesel v svoj avtomobil. Pozabil je na udrtino v vratih. Dedka je z njegovim vnukom odpeljal naravnost v najbližjo bolnišnico.

         Ko je kasneje korakal iz bolnišnice, proti svojemu poškodovanemu ferariju, ga je stiskalo v prsih. Bolj, kot vsaka luknja, ki jo je kadarkoli izkusil. Najprej je pomislil, da je to obžalovanje, ker je dedku rekel, da naj ne skrbi zaradi poškodovanega avtomobila, da bo denar za popravilo šel iz lastnega žepa in ne iz žepa njegove družine. Pa je kmalu ugotovil, da to ni pravi razlog za stisko. Vprašal se je, kdo bi v takem primeru zanj vrgel opeko v avtomobil tujca. Odgovor ga je samo še bolj zabolel. Spoznanje, da je kljub vsemu premoženju sam, ga je podrlo. Koraki so bili z vsako mislijo težji in ko mu je končno uspelo priti do avtomobila, se je zgrudil na sedež in tam sedel še nekaj dolgih minut. V tišini, sam. Sam v svojem ferrariju.

   

sreda, 17. september 2014

Poljub na ramo

     Kamorkoli boš v življenju šel, kamor te bodo okoliščine in dane možnosti v tvojem kratkem, danem času obrnile, vedno se boš ob koncu dneva moral nekam vrniti. Prestopiti nek prag, leči v neko posteljo. Če boš imel srečo, boš legel ob nekoga in noči ne boš prebijal sam. Vsak dan, večer, jutro ali petek, se boš vračal nazaj, v svoj dom.
     Ampak, ogromna opečnata streha, lesena ograja na balkonu, okno sobe v bloku, zastrto z brisačami, preproga pred vhodom v garsonjero in kamin poln toplega ognja niso definicije doma. Pravo predalčkanje pomena doma ne bi dom poimenovalo, kot nek objekt, stavbo ali kraj. Prej kot zono, kjer se počutiš najbolj varnega. Najbolj udoben kraj v tvojem svetu.
   
      In če vprašate mene,
      pravi dom so roke, ki ti z objemom povedo, da si na varnem. Poljub na ramo, ki ti prišepne, da nisi in nikoli ne boš sam. Da je tam vedno nekdo, ki bo skrbel zate, ne glede na to kako pozno se boš vrnil, po koliko dneh ali tednih in ne glede na to, kaj boš prinesel domov. Denar, žalost ali slabo voljo.
      Tvoj ali moj dom lahko ta trenutek hodi po dveh nogah, taca mimo gostiln in si poskuša ublažiti glavobole. Lahko že davno spi. Če imate srečo, spi ob vas. Morda pa so nosilci vašega doma lastniki večih parov nog. Družina.
       Če vprašate mene in dovolite, da nadaljujem,
       dom so ljudje, ki jih imaš rad. Ki imajo radi tebe. In ne štedilnik. Ta trenutek lahko zapustiš svojo hišo, se preseliš skupaj s svojo družino, pa boš jedro doma odnesel s seboj. In kjerkoli se boš ustalil, četudi pod drevesom, tam bo tvoj dom. Dokler boš tam ti, z otroci ter ženo ali možem, z brati, sestrami. Starši.
       In spet, dom je, kjer boš ti čakal druge. Pa če jih boš čakal v vili, stanovanju, ali pod mostom.
       Ni nujno, da nekdo z več denarja spi v boljšem, bolj luksuznem in bolj mirnem domu. In če te mora v življenju že karkoli skrbeti, naj te skrbi, da boš imel streho nad glavo.
       Poljub na ramo.
 
     

torek, 09. september 2014

Hodila po sivi sem cesti sanjavo (a poem)

hodila po sivi sem cesti sanjavo
in tema se zgrinjala je nad menoj
v noči prekratki in stokrat prehladni
želela sem si, da bi hodil z menoj

hodila po sivi sem cesti sanjavo
v upu na njej da nekoč srečam te spet
morda kar na cesti mi prideš naproti
morda pa vsak up je življenje v zmoti

in hodim še danes po cesti tej sivi
morda je najbolje, da ti hodiš sam
in zame najbolje da lučko prižgem si
ter na prvem križišču zavijem drugam.


petek, 05. september 2014

"Ljubim te."

     Veste, če bi kdo imel moč, da na papir ali v kakršnokoli pisno obliko izlije pomen prave ljubezni, če bi kdorkoli znal z besedami v človeku vzbuditi take občutke, kot jih vzbudi en sam pogled, srečanje ali samo omemba nekega imena, bi bilo to mogoče samo v primeru, da bi to osebo imeli radi. Potem ne bi niti bilo važno, kako bi se te besede glasile, važno, da so prišle iz ust tega fanta ali dekleta.
     Kajti ni je, kombinacije črk in besed, ki bi nadomestila kompozicijo potez ljubljenega obraza. Ki bi lahko namesto para oči v nas zažgale srčne rane, večje od srca samega.
     Razen dveh besed. Prekleto nerodnih in iz nekega čudnega razloga težkih, preprostih besed, postavljenih ena za drugo. Predstavljenih kot dokaz za posebno naklonjenost. Zagotovilo.
   
     In veste, grdo je in žalostno hkrati, ko se kombinacija teh dveh, bolj ali manj čarobnih besed, uporablja iz neumnosti. Iz želje po zaupanju. Iz nevednosti. Nedojemanja teh besed na pravi način. Vzemimo za primer dvanajstletnike, ki se grejo film.
   
     Kaj napihuješ vse skupaj, ženska, boste rekli. Preveč resno da jemljem. Da je vedno bilo tako. Da to se pač dogaja, sem ter tja kdo izmed nas izusti kakšno neumnost. Včasih zlomi kakšno srce, ampak to se pač dogaja.

     Toda za božjo voljo, kaj nam resničnega ostane, če niti tega, kar je iskrenega še ostalo, ne dojemamo več resno. Z zaupanjem. Brez iskre v očeh ali tresočih dlani. Če je še "ljubim te" samoumevna zveza dveh besed, ki jih izrečeš po dveh tednih blazno "resne" zveze.
     Ki se bo po še nekaj blazno "resnih" tednih ali celo dneh blazno resno končala.
     Torej če jo jemljemo samo še kot neko stalno besedno zvezo, jo uporabljamo v istem stavku kot miška ali pikica. Z dvajsetimi pripisanimi srčki.


     Naj mi tega nihče ne reče. Vzela bom resno. In z največjo mero resnosti te besede morda uporabila tudi sama, nič drugače. Imeti zanimanje. Biti všeč. Ni isto.


     "Ljubim te."
     In danes lije kot iz škafa.
   


torek, 02. september 2014

A poem #3

we were out there one fun night
you asked if I want to dance
I left my jacket at the table
then dancig was all I was able

forgot the jacket at that table
it was late, I had to leave
before we realized it was gone
it was taken by some filthy thieve

then one day
damn, I still remember it
I was sitting next to you
and some friend that you brought with
drinking coffee and some tea
then you gave me the car key

told me to go look inside
I did just as you told me to do
why was that then I did't knew
I now have a jacket, black, brand new

Odlomki iz dnevnika fanta s hodnika (1.)


 17. 6. 2014

...
Dvignila je glavo, zrla je nekam predse. V rokah je stiskala ključe omarice, tako močno, da sem lahko na daleč videl njene obarvane členke. Nosila je nek bež pulover. Morda majico. Bež. Kratki lasje so ji zakrivali čelo in mislim, da je nosila uhane. Bližala se mi je, ni me pogledala. Hodila je, kot da bi sledila neki nevidni ravni črti, ki je bila zarisana pred njo, še se spomnim zvena ključev. Zakaj bi kdo imel toliko obeskov za ključe?
Ko je šla mimo mene, je po nesreči butnila ob mojo ramo. Ne premočno. Zdrznila se je, na pol živčno obrnila, ni pa upočasnila koraka ali se mi opravičila. Ne zamerim ji. V tistem trenutku me najbrž sploh ni videla. Spregledala me je, kot že tisočkrat poprej. Z mislimi je bila nekje drugje. Na nekem neprijetnem kraju. Ni me registrirala, ali pa si ni zapomnila mojega obraza. Malo pred vogalom je pospešila korak, da je že skoraj tekla. Obstal sem, ko sem videl, da je nekaj narobe. Že sem ji počasi sledil. Mojo glava je bila polna idej o tem, kaj naj bi ji rekel. Mislil sem, da je to to in da je čas, da jo spet ogovorim.
Spomnil sem se, kako sem to storil prvič. Na avtobusni postaji.

Ko sem zaslišal pridušeno hlipanje, ji nisem več sledil. Obstal sem in v trenutku sem vedel, kaj ji je. In vse kar sem ji želel sporočiti je bilo, da jo razumem. Želel sem ji zakričati, da ni sama. Želel sem steči za njo, jo stisniti in objeti. Ji povedati, kar vem že dolgo. Pa me je ustavila misel, da tega pač ne smem. Ne ji bilo prijetno, če bi vedela, da vem. Ne bi mi verjela, če bi ji rekel, da jo razumem. Kaj naj bi moški sploh lahko vedel o srčnih težavah ženske. Priznam. Sploh pa. Ne pozna me.
 Nič nisem storil. Prekleta reva.

Kaj pa naj bi? Kaj naj bi pričakoval? 
Da bo po tem, ko bom pristopil k njej in ji povedal, da vem, da sta s fantom končala, veseljem priznala, kako naivno mu je verjela? Ko ji bom kot nek čudak povedal, da vem za Katjo? Kakšen idiot bi lahko izpadel! Kako naj pričakujem, da se bo odzvala? Brez cmoka v grlu, občutka krivde in obžalovanja? Ne bom še jaz tisti, ki jo bo spravljal v slabo voljo, to so dovolj dolgo počeli drugi. Predvsem Domen. Predolgo.

Vrnila se je, naenkrat. Izza vogala. Brisala si je od črnega ličila umazane veke. Ni hlipala, gledala je v tla. Medtem ko sem jaz razmišljal, se je ona že vrnila. Zagledala me je, si z roko še enkrat na hitro obrisala lica in mi z izrazom na obrazu, s pogledom, še preden sem ji uspel karkoli reči, povedala, da bo vse v redu. Kar tako, z očmi. 
Hjoj, kako lepe oči ima.
V pol sekunde mi je sporočila vse, kar sem moral vedeti. 
Morda bi ji moral reči vsaj, da bo kmalu bolje. Da bo prišel drugi. Morda celo, da jo imam rad. Ne vem. Jo potrepljal po rami. Lahko da bi ji pa pomagalo. 
Pa ji nisem rekel nič. Obrnil sem se. Si močno zaželel, da bi ji bilo kmalu bolje in odšel. Kmalu jo bom spet srečal v jedilnici. Nasmejana mi bo, ko jo bom vprašal, kaj je narobe, ravnodušno povedala o tem, kar se ji je zgodilo. Vse bo olepšala. Potem pa bo s prijateljicami preklinjala in pisala pesmi o tem, kako neverjetno neumni smo moški.

Potem pa ji bom nekega dne povedal.


sobota, 30. avgust 2014

A poem #2

your hands were shaking
when we first met
and you felt the urge
to light up that cigarette
but you never did
even though you should
all because you knew 
I could hate smoking too

and there we were one night 
with some good old friends along
you were listening
I was singing a song
your eyes seemed sad
but you said nothing's wrong
I'm sure as 'ell
back then nothing was well

when we met again
you sat beneath the tree
your sad hand held mine
your eyes were looking at me
and that's when I knew
and sisters stars did too
the only sad things I've ever loved
were summer rain and you

torek, 26. avgust 2014

A poem #1

you don't say much
you just smile and stare
at your shoes 
at the grass 
on the ground
and who knows 
what on earth 
is going through your head

and i find it cute
and most of all beautiful
that words that do come
from those shy lips of yours
are either poetry
or the truth

ponedeljek, 18. avgust 2014

"Cuker"

   Kadar govorimo o glasbenem okusu, naj bi vedno pred podajanjem svojega mnenja vzeli v račun, da ima vsak izmed nas svoje mnenje, pa čeprav se ta mnenja nekako ne skladajo eno z drugimi. Nekako si moramo zapomniti, da je naša dolžnost da v želji, da se med seboj razumemo in uspešno podajamo mnenja med seboj, zavedamo, da je nekaj, kar v prvi osebi nekdo nespametno poimenuje drek od glasbe za sogovornika zvrst, ki jo ima za najkvalitetnejšo.

   Uvod zveni kot nek monoton govor staršev. Napisala sem ga, da se izognem poznejši jezi naključne bralke tega poskusa zapisa, katere fanbazo bom v naslednjih vrsticah označila za meni osebno, sfaljeno.
   Namreč podala bom svoje mnenje o glasbi, ki ima zame morda malo manjšo vrednost od neokusne besedne zveze, ki sem jo uporabila zgoraj.

   Ob spremljanju socialnih omrežij, za katere sem čedalje bolj prepričana, da niso nič drugega kot (ne)nujno zlo, nenamenoma naletim na ničkoliko komentarjev, novičk ali celo temu podobnih zapisov, kritik na račun pop glasbe (nekaj na sem tudi sama napisala na to temo). Ne toliko drugih novičk, kot fotografij in tračev o preslavnih članov boybanda.
   Če vprašate mene, zapakiram vse boybande ali samostojne teenage pevce z na eno ali drugo stran polizano frizuro v en predal in jih označim za samostojno zvrst, katere ciljna publika so najmlajše pubertetnice. Vsa njihova glasba na trenutke itak zveni enaka.
   Priljubljenost njihovih komadov, glasbe sicer raste s svetlobno hitrostjo, vendar ne zaradi svoje kvalitete (spet opominjam, da je moje dojemanje kvalitete morda drugačno od tvojega) ali (ne)originalnosti. Trik je v besedilih, ki jih redko napišejo izvajalci sami. Ta niso nič drugega, kot pihanje na dušice trinajstletnic, ki jih vzamejo skoraj preveč osebno. Sanjajo, da taki lepi in kul fantje njim samim pojejo. Sanjajo, da bi jim ti handsome izvajalci govorili in počeli stvari, o katerih pojejo. Zgražam se (na to nisem ponosna, vsak ima pravico sanjati) nad prepričanostjo nekaterih deklic, ki celo trdijo, da bodo tega ali onega "ujagale" ali se z njim celo poročile. Zaradi besedil, še bolj pocukranih od najslabših romantičnih filmov in zaradi postavnih fantov, ki jim pojejo točno tisto, kar želijo slišati - pravljico, dekleta posledično sanjajo o "pravih moških" in "sanjski poroki" z njimi. Poguglajte. Tumblr je poln norih fanfiction zapisov. Naj mi potem kdo reče, da ni številka pretiravanj prevelika. Milijončki najstnic sanjajo o tem, kako bodo razvajene riti v dvajsetih letih, ki se stiskajo ob viktorijine angelčke s kričanjem prepričale, da za njih niso premlade in da se bodo z njimi kar tako poročili.
   Vse bi naredile za pravljico. Za cuker, ki ga opevajo. Skakale po balkonih hotela, rezale gume, ali se na zvezdnike prilepile kar sredi ulice, potem pa se jim v naročje izjokale, kako so za njih edini življenski cilj.
   Ste že videli kakšen dokumentarec o tej ali oni boyband skupini?! In prepričana sem, da je marsikateri uporabnik tumblrja že slišal za kakšno noro posameznico, ki je o fantih skupine (primer) One Direction govorila kot o edinih osebkih vrednih njene, kako bi rekla, nedotaknjenosti. Tu ne govorimo več o glasbi ali o oboževalcih le-te. Govorimo o osebah obsedenih z drugo osebo.
 
 
   In v času pisanja te objave sem ugotovila, da me glasba, ki jo izvajajo ti "sanjski moški" pravzaprav sploh ne moti. Ni slaba. Tudi povsem nekvalitetna ni. Vedno je bila, vedno najbrž bo. Niso je napisale roke izvajalcev, pa tudi če bi jo, me ne bi motilo. Tudi ti fantje najbrž razen razvajenosti in neumne frizure nimajo nekih slabih lastnosti. Verjetno se jim ob takih izgredih, kot jih dožiljajo vsak dan, odgovornosti in zapolnjenih urnikih ne godi ravno najbolje.
   Pa tudi vse njihove oboževalke bi bilo narobe označevati za nore. Mnogo jih je, ki poslušajo to vrsto glasbe, pa vseeno živijo normalna življenja.
   Brez izgredov in kričanja, ko se na radiu zavrti You and I.
   Marsikatera bi lahko celo potrdila moje besede.

   Če pravzaprav s prstom pokažem na krivca za iluzije in stiske deklet, ki med fanti iščejo nadomestke in kopije Justina Biebra... Za pretiravanja in skrajnosti... So to najverjetneje agencije, ki z naivnostjo fanbaze samo mastno služijo.
 


nedelja, 17. avgust 2014

Zaostalost "sodobnega" šolskega sistema

     Ko v zraku ravno zadiši po prvih opozorilih, da se bo že čez dva tedna pričelo novo šolsko leto in ko med vrstniki sem in tja že slišiš pritoževanje nad vračanjem med šolske stene, ne morem, da ne bi v vsem tem vrvežu in verbalnih pripravah na čim bolj zanimiv začetek leta tudi sama povezala nekaj povedi na to temo.
     Kadar slišim, kako se nek vrstnik glasno pritožuje nad pravico, da se izobrežuje, nad učitelji, ki s tem, da mu dajejo material za čim bolj uspešno življenje služijo za svojo družino... Takrat se samo brez besed nasmehnem, ker vem, da bo ta vrstnik v kratkem najverjetneje kar sam prišel do spoznanja, da šola nenazadnje ni tak teror, kot misli da je. Tu ni potrebe, da bi pametovala, sčasoma vsi pridemo ali smo prišli do podobnih zaključkov.
     Prej me do tega, da odprem usta in povedanemu oporekam, pripravijo besede, kot so: 

     "Kaj se pritožuješ! Tvoji starši so se lahko, danes pa je šola že tako moderna, da te res nima kaj žulit!"
     "Ko sem bil jaz star toliko, kot ti in smo hodili v šolo... Nismo imeli vseh teh računalnikov in interneta!"
     "Danes vam je lažje!"

     Kajti resnica je, da je opevanje napredka šolskega sistema vse od časa razsvetljenstva zgolj nakladanje. 
     Ne govorim o napredku razmer, v kateri se mladina izobražuje (smešno mi je govoriti o mladini, ko sem tudi sama del nje), torej o večjih šolskih prostorih, enakopravnosti ali tehnologiji. Vse te stvari so občutno izboljšale še premnoge smeri šolstva in smo lahko zanje samo hvaležni.
     Če vržemo karte na mizo, in v nekaj besedah opišemo naš izobraževalni sistem danes, vidimo, da je že vse od razsvetljenstva zadeva enaka. Sam sistem preverjanja znanja, ocenjevanja uči, da so napake v resnici napake. Uči nas, nasprotno od znanega, da napake niso človeško dejanje. Znanje in odličnost osebe ocenjujemo po trenutni pripravljenosti in po napakah, ki so nezaželjene.
     "Pamet" posameznika ocenjujemo po sposobnosti reševanja problemov v danem času. Po pripravljenosti na probleme in ne po iznajdljivosti, ki kljub vsemu v našem življenju igra eno največjih vlog, v šoli pa je skorajda nezaželjena. 
     Iznajdljivost je tista, ki najbolj sili k razmišljanju, tega pa danes v šolah manjka. Vedno je manjkalo. 
     Zahteva se samo čista piflarija in pripravljenost.

     Še ena večja napaka, ki se najbolj čuti predvsem na razredni stopnji osnovne šole, je napačno predalčkanje otrok po njihovih sposobnostih. Prepogoste so šole, na katerih opazijo zgolj površinske talente, tiste, ki se štejejo za "bolj kvalitetne". Hitro prepoznamo talent za računanje, branje, določeno fizično sposobnost s katero malček prekaša vrstnike.
    Prepozno in včasih skorajda nikoli, pa ne opazimo otrokovega talenta za iznajdljivost. Ustvarjalnost. Ne za likovno nadarjenost, vsakdo opazi otroka, ki lepo riše, temveč tistega z drugačno domišljijo. Morda je sama sposobnost, da otrok razvije razmišljanje v drugačni smeri, talent. To so stvari, ki za razvoj potrebujejo drugačne pristope in načine, ki se zdijo prezakomplicirani in jim nihče ne posveča prevelike pozornosti, ker prevladuje mišljenje, da tega in takih pa ne potrebujemo.
    Napaka.
    Ravno taki otroci odrastejo v najbolj inovativne ljudi in če ne bomo razvili njihove vzgoje, bomo zaprli vrata napredku, ki bi ga prinesli. Pospravili jih bomo v škatlico in jih postavili nekam med njim enake vrstnike. 
     
    Tudi pristop, ki ga ima šola in način dela, ki v otrocih budi odpor do šole, je napaka. Velik del množice učencev in dijakov v šoli ne najde svojega mesta. Svoje vloge. Počuti se povprečne ali celo podpovprečne in vse, kar je povezano s šolo, mu daje občutek odpora do nje. Poznam primer, ko je fantek, ki je sicer od majhnega rad bral, zavračal branje sicer zanimive knjige, samo zato, ker je bila obvezno domače branje. 
   
Torej, ker mu je učiteljica določila knjigo kot obvezno.
    Vzrok pritoževanja nad vračanjem v šolo sta slabo počutje in pritisk. Ko počneš nekaj, v čemer si dober, nekaj, kar te veseli ali v tebi vsaj ne vzbuja nekega negativnega počutja, te le redko doleti stres. In če te, ga lažje premagaš. Že samo nekaj majhnih sprememb v načinu dela z majhnimi otroci bi lahko izkoreninilo drugače prehitro vsajen strah pred šolskim pragom.


 

Največji umi današnjega in preteklega časa, imena, ki so spremenila naš način življenja, ga izboljšali... Vsi imajo eno skupno lastnost, razmišljajo izven okvirov, drugače, iznajdljivo. 
    Skrajni čas je, da se nekdo dvigne iz svojega udobnega naslanjača in svojo nadvlado nad nami uporabi za dejanski napredek družbe. Napredek in spremembo šolstva. Da otroke nauči razmišljati po svoje. Ključ za napredek je šola. Šolski sistem. Ta je ogledalo razmer v družbi. Način vzgoje naroda. In dokler se ne bo spremenil sistem, bomo tako mi, kot naši otroci, ostali na mestu, točno tu, kjer smo zdaj.

     



četrtek, 07. avgust 2014

Sara (2. del)

    Mama je zavila na dvorišče, skočila iz avtomobila in ob tresku z vrati priprla in skoraj raztrgala svoj plašč. V naglici, v nekaj potezah, ga je rešila iz trdnega kovinskega prijema in ogromen madež, ki je ostal na njem ni pritegnil njene pozornosti.
    Tekla je do hiše bivšega moža, njeni koraki so se zdeli težki in počasni. Pretežki. Nadležno počasni. Kot, da bi jo nekaj vleklo nazaj, nekaj nevidnega, skritega za skrbjo prestrašene matere.
    Pred vhodom v staro hišico je stal oče. Roki sta mu prepleteni počivali na prsih in strmel je v daljavo, odsotno se je oziral v vse smeri. Ko je zagledal žensko, katere speč obraz je pred leti ob nedeljskih jutrih ves srečen opazoval, se njegov izraz na obrazu ni spremenil. Ni odprl ust, da bi spregovoril. Niti pomežiknil ni. Izpod tedaj že skoraj plešastega čela sta pridrseli dve komaj opazni kapljici potu in videti sta bili prav tako, kot vse drobne kapljice, ki so drsele po maminem obupanem licu.
    "Kje je, ti zguba?!" je zakričala, zakrilila z rokami in se skoraj zavrtela na mestu.
    Med tem, ko je ona tekala po dvorišču in klicala Saro, ji je on mirno povedal, kaj se je zgodilo. Ob poslušanju, bi dobili vtis, da je s svojim obnašanjem poskušal pomiriti sogovornico. Poskušal jo je celo prijeti za zapestja, da bi ustavil njeno kriljenje. Mama pa se mu je vedno znova iztrgala in njena panika se je samo še stopnjevala.
 
    Iskala sta jo povsod. Mama je še vedno švigala sem ter tja. Skakala je od grma do grma. Prehodila je nekaj kilometrov železnice, ki se je vila nekaj sto metrov stran od hiše. Oče je opravil nekaj klicev, zbegano tacal ob potoku in klical Sarino ime v gozd.
   Ni dobil odgovora. In mama ni našla niti enega samega dokaza, ki bi jo pomiril, da je s Saro vse dobro. Niti ene same sledi, ki bi jo usmerila, kje mora iskati svojo hčerko. Tiho je pljuvala po imenu Sarinega očeta. Po imenu moškega, ki ga je še prepozno zapustila. Kako ji je bilo žal, da mu je zaupala svojega otroka! Takemu cepcu ni nikoli mogla zaupati niti kave, da bi jo skuhal do konca!
   "Prekleta zguba!" je skoraj jokala, ko je tekala preko velikega travnika. Kaplje vode, skrite med travami, so premočile njene hlače. Celo njeni čevlji so se uklonili lepi številki blatnih luž.
   "Mama je imela prav, nikoli ga ne bi smela vzeti!"
   Še nekajkrat je glasno zaklicala Sarino ime. Potem pa v obupu še sama posegla po telefonu, da bi čim hitreje poklicala pomoč.
   Ni bilo signala. Tekla je nazaj k hiši. Naravnost, ne po poti, ki je bila med trnjem in debelimi vejami poteptana, za varnejši prehod skozi gozd. Tekla je naravnost skozi grmovje in njen plašč ni več spominjal na elegantni kos oblačila, kot je nanj spominjal nekoč. Bil je kot nekakšno razcapano in umazano ogrinjalo, ki ga je trnje z vsakim korakom še bolj mrcvarilo. Trgalo na koščke.
   Kmalu je zaznala obris sedečega očeta na pragu njegove hiše.
   "Namesto da bi iskala, tvoja rit lepo počiva in čaka, da bom vse spet storila jaz!!" je razburjeno vpila, ko je besna hitela proti njemu. Pograbila je njegov telefon, ki je počival na vrtni mizici in vtipkala kratko telefonsko številko.
   "Klical sem že policijo," je rekel nenavadno mirno, z zelo majhnim prizvokom bolečine in obžalovanja. Njegove roke so počivale na kolenih. "In tvojo mater, da, sosede in prijatelje, iskali jo bomo."
    Ko je videl, da ga Sarina mama ne posluša, se je končno dvignil s stopnice pred vhodom in nepričakovano povzdignil glas.
    "Klical sem jih!" je zavpil.
    Mama se je zdrznila. Presenetil jo je njegov divji pogled.
 

    Pred hišo so bili zdaj parkirani še trije avtomobili. Na dvorišču je stal ducat policistov. Oče je govoril z enim izmed njih, mama s policistko. Njen pogovor je bil občutno krajši od očetovega. Bilo ji je neprijetno in kljub tolažbam kratkolase sogovornice nizke rasti, med dajanjem izjave ni mogla nehati jokati in preklinjati svojega bivšega moža.
    "Vsega je on kriv!" je vsake toliko zaklicala in s tresočo roko kazala vanj. "Ni pazil nanjo!"
    "Zakaj je taka?" je oče s tišjim glasom vprašal policista. Obrnil je hrbet, da Sarina mama ne bi mogla razbrati, o čem govori. Policist, ki si je v beležko zapisoval njegove izjave, ga je izpod čepice pogledal s kančkom sočutja v očeh. "To je pri ženskah povsem normalno. Še nekaj časa vas bo krivila za nastalo situacijo."
     Oče je spet prekrižal roke na prsih. "Pa saj nekako sem kriv," je rekel v barvi občutka krivde.
     Policist ga je potrepljal po rami in se mu napol nasmehnil. "Ne krivite se za vse, našli jo bomo."

     "Sta končala?!" je čez nekaj minut svetlolasa policistka zaklicala svojemu sodelavcu, ki je ravno zaprl beležko.
     Ta ji je prikimal. Nato pa še očetu. Odkorakal je proti njej. "Najbolje bo, da kar nadaljujemo z iskanjem."
     Vsi prisotni so se strinjali. Povedano je bilo samoumevno.
     Mama se je tresla in iz njenega plašča je curljala voda. Strmela je predse, nato pa se na trenutke, ko je zališala kak šum, na veliko ozirala okoli sebe, kot da bi šume povzročali koraki, ki bi lahko bili Sarini.
      Policist je nekaj zašepetal policistki in ta mu je prikimala. "Res je," mu je še pritrdila, preden je stopila do mame in jo ogrnila v dodatno odejo.
      "Najbolje bo, da greste z mano domov," ji je rekla z žametnim, skoraj materinskim glasom.
      Mama je glasno protestirala. Spet je krilila z rokami in vmes glasno zaklicala Sarino ime.
      "Izmučeni ji ne boste morali prav veliko pomagati. Glejte koliko nas je, ki jo iščemo in še prihajajo okrepitve. Potrebujemo vas spočito. Vas in vašo glavo."
      "Spočita sem! Naj najdem svojega otroka!"
      Tako sta se še nekaj časa bolj in manj glasno pregovarjali.
      Dokler ni mama v vsej utrujenosti uklonila besedam izkušene policiske in z njo sedla v avto.

      Policistka je avto spretno obrnila pred hišo.
      "Našli jo bomo," je spet poudarila s svojim za službo na radiu primernim glasom.
      Mama se je še zadnjič ozrla proti hiši. Gledala je bivšega moža, kako zbegan stoji pred hišo, gledala je vrt in gugalnico na njem... Gledala je okna hiše... Tik pod streho je bilo še eno malo manjše okno... Podstrešno okno.
      Zakaj bi imel ta čudak na podstrešju medvedka?
      In poleg medvedka je v obrisu za steklom okna prepoznala še nekaj.

     "On je bil!!!" je zakričala, tako nenadoma, tako nepričakovano, da je policisko skoraj vrglo iz avtomobila. "ON JE KRIV!" je vpila. Ponavljala se je, glasno vpila nad policistko.
     Policistka je pograbila mobilni telefon in misleč, da je mama doživela živčni zlom, poklicala medicinsko pomoč.



četrtek, 31. julij 2014

(Ne)potrebna socialna omrežja

    Danes se ne bom predala večini in se še sama pritoževala nad že tako popljuvanim vremenom. Morda bom samo mimogrede pripomnila, da bi bilo mogoče moje trenutno stanje občutka za letne čase občutno boljše, če bi bilo povprečje količin padavin malo manjše in bi bile temperature malo višje. 
    Pa morda me ne bi toliko zadovoljil ta sicer zelo zanesljiv občutek in bi zato želela poletju primerno vreme, prej dejstvo, da je marsikdo ob lepem vremenu, vključno z menoj, pikico boljše volje. In v takem vremenu, kot nas spremlja sedaj malo slabše in je zato veliko bolj dojemljiv za slabe misli.

    Ali pa je celo, kot sem jaz, na primer, trenutno bolj dojemljiva za razmišljanje o naravnost neumnih poteh, ki jih ubiram sama s svojo generacijo.
     
    Mislim, let's face it, ni nam treba veliko razmišljati, da pred seboj zagledamo naravnost smešno početje, ki spremlja naše vsakdanjike. Sama poznam veliko oseb, ki to početje gledajo že od vsega začetka, z odprtimi očmi in se mu poskušajo v čim večjem loku izogniti.

     Ja, prebrali ste naslov, seveda veste - socialna omrežja.

    Pustimo zasvojenost in puljenje las zaradi pozornosti. O tem je bilo napisano že ogromno. To so prve, najbolj vidne nevarnosti, ki jih nudijo, najbolj občutne, zato se jih tudi največkrat, še vedno pa morda malo premalo, izpostavlja.
  In čeprav je bilo tudi o tem, o čemer jaz pišem danes gotovo že dovolj rečeno, jaz vseeno veselo pristavjam svoj pisker.

    Tako zdaj kar naravnost izrazim strinjanje z redkimi, ki kot težavo in nevarnost uporabljanja spletnih strani označujejo prav njeno prvotno funkcijo; grajenje, ali prej poglabljanje odnosov preko njih.
    Zdijo se kot narejene za to, da nas med seboj združujejo, povezujejo, nas držijo v stikih, še bolj, kot dejanske medsebojne interakcije v resničnem življenju. Facebook, ja. Zdaj izpostavljam to sveto pogruntavščino, ki jo sicer že nekaj let uporabljam tudi sama. Kadarkoli, kjerkoli se lahko s svojimi ljubljenimi povežemo v nekaj sekundah. Če nam seveda pripada dovolj sposobna mobilna naprava. Na hitro lahko svojim prijateljem, partnerju ali mami pošljemo sporočilo in naša potreba po socializiranju je lahko v minutah potešena.

      Socialna omrežja, veste.

      Ampak točno temu, da je vse tako preprosto, hitro, bi bilo bolj smiselno pripisati ravno obraten učinek, kot se ga od njih na prvi pogled pričakuje.
      Naj bosta dostopnost do osebe, do katere bi sicer težko pristopil in začel pogovor in čas za razmislek, pred odgovorom sogovorniku. Toda kaj ti v tovrstnih pogovorih, ko gradiš neko poznanstvo z nekom novim, ali ga ohranjaš, sporoči pravi sogovornikov odziv, razmišljanje.
     Ali, kaj ti je potrdilo, da je slika, ki si jo o osebi rišeš v glavi ob pisanju in prejemanju sporočil res skladna resnični. Ali vsaj tisti, ki bi v tvojih očeh nastala ob dejanskem srečanju s to osebo.
      Ne vidiš obraza, kretenj, govorice telesa. Nikakor ne moreš zares vedeti, kaj si oseba na drugi strani misli, ne glede na to, kaj napiše.
       Sporočila so, če hitro zaključimo, najlažja vrsta igranja. Ne rabiš se niti premakniti, da zaigraš osebo ali počutje, čustva. Samo natipkaš par sporočil.

      Zdaj si predstavljajmo, da je ogromno ljubezenskih razmerij svoje korenine pognalo ravno na facebooku ali na podobnih spletnih krajih. Ne vidim sicer problema, dokler jih samo požene. Zaskrbi me, na kakšnih temeljih so grajena ta hitra in plastična razmerja. Seveda ne pravim, da je nemogoče, da bi bil facebook ali kakšen njegov bratranec zaslužen za poroko ali dve, moje mnenje je samo, da bi lahko imeli dve osebi, ki preko spleta zgradita občutek, da se poznata, v resničnem življenju resnične probleme, ko bi se, kot se v velikem številu primerov, izkazalo, da profilke in predolgi nočni romani natipkani na tipkovnico pač niso bili dovolj.

     Socialna omrežja so in hkrati niso super stvar. Gradijo večja ali manjša prijateljstva, bolj ali manj uspešna razmerja in nam zagotavljajo svetlobno hitrost, ko govorimo o širjenju govoric. Lahko nas peljejo do razočaranja, pomanjkanje obraznih funkcij in govorice telesa pa lahko sogovornika še prehitro zmede, in tisto šalo, ki smo jo napisali iz dobre volje, da bi malo popestrili ozračje, pravzaprav obrne v žaljitev.

     Ija. Imajo dobre in (predvsem) slabe lastnosti. In morda se o kakšni izmed njih spet, še prehitro, razpišem.
     Je pa pritoževanje nad njimi ravno tako, kot pritoževanje nad vremenom.
     Nič ne bo spremenilo.







četrtek, 24. julij 2014

Dotaknila sem se neke dlani

dotaknila sem se neke dlani,
v roki sem jo imela
in čuvala sem jo z odprtimi očmi
smehljala sem se in pela

in vseskozi z menoj se smehljal je on
še spomnim se korakov, besed
in rečem, svet z menoj se je vrtel
v tistih minutah bil moj smeh je objet


ponedeljek, 21. julij 2014

Demokracija

     Ja. VEM, da so volitve mimo. VEM, da je bila ta tema občutno bolj aktualna pred tednom ali dvema. Pa vseeno. Ravno to, kako je oglaševanje po izidu volitev potihnilo, mi je dalo "navdih" za razmišljanje o tem področju. In vse kar bom in sem v tem zamahu napisala, je zgolj samo ideja. Teorija. Nekaj kar me je prešinilo in za kar vem, da je prešinilo mnoge druge.

   Že odkar poznam pojem demokracije, odkar vem, kaj pomeni, da je usoda države, neke skupnosti v rokah večine ljudstva, se nekje v hrbtu mojih misli pojavlja eno in isto vprašanje - kaj če demokracije v resnici v nekaterih primerih... Sploh ni.
     Vzemimo za čisto preprost primer državo, v kateri je vzklila državljanska vojna zaradi nestrinjanja ljudstva z načinom vodenja zato pooblaščenih posameznikov. Le-ti se vprašajo, kako bi težavo odpravili čim hitreje, brez večjih posledic.
     Vedo, da bi bilo ljudstvo zadovoljno le, če bi upoštevali vsaj del njihovih zahtev in če bi jih upoštevali, bi to za državo ali za 1% pomenila finančna težava. Tega pa ne želijo.
     Zato sestavijo rešitev, ki bi ugodila vsem stranem.
     Zakaj ne bi večino prepričali, da vsaj delno delajo po njeni želji, čeprav bi bila novonastala situacija odločitev teh vrhovnih posameznikov.
     Ampak kako?

     Volitve so tu popolna rešitev. Ravnanje države, posameznikov in imena posameznikov sploh, naj bi bila določena na podlagi želje večine prebivalstva skupnosti. To odločitev se določi z anonimnim glasovanjem. Na koncu, ko so rezultati glasovanja predstavljeni, dobi skupnost občutek, da se bodo stvari odvijale po njihovi volji. Dobi občutek zadovoljstva. In svobode.
     Vrh dobi orožje, s katerim utiša "tečnarjenje" ljudstva, za slabo vodenje pa lahko čisto malo okrivi ravno večino tega ljudstva, saj je pa le vendar ta večina izbrala te voditelje. 
     S tem orožjem lahko ne samo rešuje težave, ampak jih tudi preprečuje.
     Reci otroku, da ima vedno prav, daj mu kar želi, nikoli se ne bo drl.

     Torej, kaj če je pravzaprav (v nekaterih primerih) v ozadju še pred glasovanjem določeno, kdo bo zasedel neko pozicijo, kateri zakon se bo sprejel in kateri ne, ali recimo, kam bo šel razred na izlet? In se glasove pravzaprav ne upošteva?
     Če upoštevamo to teorijo, če ji samo damo priložnost, ji pustimo malo možnost, da je resnična...
     Za koliko se zasuka naša predstava o svobodi, če obstaja opcija, da za temeljne zakone in imena, ki predstavljajo naš dom, ni bilo upoštevano naše mnenje.

     
 
  

torek, 15. julij 2014

Zgodba: Sara (1. del)

       Sara je bila petletna edinka sveže ločenih staršev. Če bi jo imeli priložnost spoznati, bi jo kmalu označili za nadobudno, bistro in znanja željno mlado damo, ki je komaj čakala, da odraste. Sorodniki so vedno govorili, da je prava mini kopija svoje mame, večkrat so jo primerjali z njenimi slikami iz otroštva in podobnost jih je tako zelo zabavala, da so to počeli skoraj čisto vsakič, kadar so jo obiskali. Njeno glavico so krasili kratki temni kodrčki, točno takšni, kot si jih je mama spenjala v čop. Nosek, usta in način hoje in govorjenja, vse je bilo mamino. Razen ene bolj ali manj očitne lastnosti. V očeh sta se ji svetili dve zeleni šarenici, ravno takega odtenka, kot v očeh njenega očeta.
       Spomnila se je, kako je očka, ko je še živel pri njej, vedno ždel v svoji sobici in se prikazal šele za večerjo. Spomnila se je, kolikokrat ga je klicala, naj ji pridruži pri igri, naj ji pomaga s sestavljanko ali s pobarvanko. Pa ga nikoli ni uspela prepričati, da bi zares zapustil sobico in se igral z njo.
       Ob takih priložnostih ji nikoli ni zares vrnil besede. Raje se ji je kasneje opravičil s sladkarijo ali igračo in s besedami, kot recimo: "Kako je bilo v vrtcu," ali "Si že kaj jedla?" Ni pa se zares pogovarjal z njo, redko jo je poslušal in Sara kljub gori igrač in sladkarij ni bila nikoli prepričana, da jo ima rad.
       Mama je bila nesrečna. Sara je vedela, da je krivo očkovo obnašanje. Da bi jo razvedrila, ji je ponujala svoje igrače, da bi se igrala z njo. Mamica pa je vedno samo žalostno zrla predse, ne glede na to, kaj je v resnici počela.
       Ob večerih pa se je potrudila in s svojo hčerkico preživela urico ali dve. Skupaj sta jedli sadne prigrizke, pogledali kakšno risanko ali kaj narisali.
       Sara je bila vesela.
       Včasih je slišala očka, kako je v svoji sobici godarnjal in takrat se je obraz mamice povesil, spet se je zazrla predse in navadno je ob takih priložnostih hčerkico na hitro brez besede pospremila do posteljice.
       In Sara je bila spet sama.

       Nekega dne pa očkovega godrnjanja ni bilo več slišati. To je bilo za Saro tako nenavadno, da jo je skoraj motilo. Iskala ga je in na koncu našla v mamini spalnici, kjer je hitro praznil svojo omaro in pakiral kovček. Videti je bil jezen, strašno nezadovoljen. Za Saro se ni zmenil, morda je ni niti opazil. Mama se za njegovo početje niti ni zmenila. Bilo je, kot da bi počel nekaj čisto običajnega, vsakdanjega. Očka pa se je naenkrat ustavil v svojem početju, se zazrl vanjo in ji z dobro mero razočaranja v glasu rekel:
       "Tega nama ne bi bilo treba storiti!"
       Mama je brez ene same besede dvignila Saro v naročje in zapustila prostor. Sara je začutila, da nekaj ni prav in stisnila se je k mamici.
       Čez nekaj časa, je Sara zaslišala motor avtomobila.
       In očka dolgo ni bilo nazaj.

       Zdelo se je, da je minila cela večnost, odkar je bila očkova omara prazna. Odkar je bilo iz očkove sobe slišati karkoli. In nekega dne je mama prebudila svojo hčerko malo prej, kot običajno.
       "Danes boš obiskala očka!" ji je prijazno rekla. Trudila se je, da bi v tem stavku bilo čutiti čim manj prezira, ki ga je čutila ob misli na bivšega moža.
       Sara kljub prijaznemu oznanilu ni bila vesela. Želela je spati. Bilo je zgodaj. Sonce ni še niti posijalo na njeno posteljo, torej je bilo zelo zgodaj. Potem pa se je spomnila očkovega jeznega obraza. Imela je občutek, da je to edini obraz, ki ga je imel. Grd, jezen. Da bo jezen nanjo, če jo spet vidi.
       Malo se je upirala. Mama jo je oblekla in jo do očkovega avta, ki je prihrumel na dvorišče, pospremila s svojo roko v njeni.
       "Pridna bodi, kmalu boš nazaj," ji je zašepetala, preden jo je očka dvignil s tal in jo brez besed nesel v avtomobil.
     
       "Kako je kaj v vrtcu?" jo je vprašal? Njuna pogleda sta se srečala v vzvratnem ogledalu.
      In Sara mu je povedala vse o svoji vzgojiteljici Eriki, prijateljici Evi in o vseh svojih najljubših igračah. Potem pa še o vlakcu, ki ga imajo v vrtcu, o veliki žogi, na kateri lahko skačeš in o papagaju Pikiju, ki ne govori ampak se samo dere.
        "Si bil ti kdaj v vrtcu?" je sramežljivo vprašala Sara, ko je zaključila. Želela se je pogovarjati.
        Očka ji ni odgovoril. Bilo je, kot da je ne bi slišal.
        "V vrečki zadaj je nekaj zate," je malo kasneje rekel. Sara je začutila, da ga nekaj skrbi. Prestrašila se je, da bi bil očka spet jezen, tokrat nanjo, če bi preveč govorila, zato je hitro pograbila vrečko ter v njej našla novo barbiko ter vrečko bombonov.
       Očka ji že dolgo ni kupil nobene barbike in bila je vesela.
     
      Ko sta prispela je Sara najprej potrebovala nekaj trenutkov, da so se njene oči naužile lepote zelene narave, ki se je bohotila okoli nje. Kamor se je ozrla, na vseh straneh je lahko videla drevesa, travnike. Bilo je drugače, kot doma. Bilo je kot v eni izmed tistih slikanic v vrtcu.
       Očka ji je pomignil, naj mu sledi v majhno hišico, ob kateri je rasel velik košat oreh. Pokazal ji je njeno novo sobico (bila je povsem bela, s temnim pohištvom in nekaj igračami na policah), novo kuhinjo in nov vrt, ki je bil prazen. Le nekaj dreves, in cvetočih grmov je raslo med visokimi travami. Sara ni mogla najti niti en sam cvet, do koder je segala ograja.
       "Mamica ima na vrtu nageljne!" je veselo rekla, ko se je spomnila na vrtiče, za katerega je skrbela mamica. Pogrešala jo je. Vedela je, da bi se ob pogledu na tako zanemarjen vrt jezila. In v nekaj minutah bi kosila travo in iskala semena različnih rožic.
       Očka se je skremžil. Bil je videti skoraj jezen in Sara se je prestrašila.
       "Lahko se igraš z medvedkom, tu zunaj," je zagodrnjal. "Ko te bom pa poklical, se vrni v hišo, da bova jedla."
       Sara je prikimala. K sebi je stisnila medvedka in stala pri miru, dokler očka ni izginil skozi vrata, ki so vodila z vrta v hišo.
     
     
     "Ne deri se, pomiri se! Ženska zoprna!" se je oče drl v telefonsko slušalko. "Gotovo je samo kam odtavala, v tej samoti tako ali drugače ne more daleč!"
        Iz slušalke se je slišal razburjen ženski glas, bila je mama, katere petletna hči je izginila med igranjem na vrtu moškega, ki je bil še pred meseci njen mož.
        "Kam bi lahko pobegnila?!"
        "Morda je šla v gozd! Ni mogla daleč! Tu ni ničesar!"
        V glavi je zagledal sliko avtoceste. Sliko potoka ob gozdu. In sliko železnice.
        "Prekleti tepec!" je zakričala v telefon, hitro prekinila in v nekaj sekundah je bila v avtomobilu.
   
   

ponedeljek, 14. julij 2014

Samo da omenim,

      zadnji teden se malo manj posvečam osveževanju bloga z novimi zapisi in vse samo zato, ker se še vedno lepo izobražujem o mnenjih bralcev o blogih in kakšne objave so bolj ali manj priljubljene. In vse bližje sem zaključku, katerega obris je že berljiv; bolj se oziraš na mnenja drugih, na izgled drugih blogov in zapisov, več navideznih težav imaš, ko pride do nastajanja tvojih skrapucal.
        Pravzaprav je stvar čisto enaka vsaki življenski situaciji; bolj skrbiš za mnenje okolice, večje težave imaš s svojo samopodobo.

          Zato sem se odločila, da je zame najbolje, da si v prihodnje še vedno zatiskam oči, ko pride do kritik in še vedno nadaljujem s takim načinom pisanja, kot sem ga uporabljala sedaj. Quick with reckless abandon. :)
         

Pesmica.

ni razloga
da bi se sekiral
morda je par oči preklet
in misel da bi se upiral
kako čustva trapasta zatret

ni razloga
da bi v prazno tepel
zakaj bi kaj se tu trudilo
če že prej moj um bi vedel
ne bi zdaj srce z njim se borilo 

in ni razloga
da bi zdaj pisala
kaj bi trudila se ta glava
povem srce ti bo prebilo
z mislijo da te vesolje je ljubilo

sobota, 12. julij 2014

Bosanec.

    Deček po imenu Omer je obiskoval 3. razred osnovne šole. Rad je hodil v šolo, rad je imel svoje sošolce.
  Ni poznal skrbi. Živel je otroštvo, kakršno bi moralo biti otroštvo vsakega otroka. Mirno, igrivo, brezskrbno.
    Bil je precej živ otrok. Njegova glavica je bila polna idej in njegove noge polne energije. Težko si ga ustavil. Bil je zelo priljubljen. Dobro je igral nogomet, dobro je risal in vseh je bil prijazen, pomagal jim je kolikor jim je lahko.
   S časoma je med vrstniki zaradi njegove priljubljenosti narasla zavist. Starši njegovega sošolca so sinu večkrat pripovedovali o narodnosti Omerjeve mame. In ko je bil nekega dne Omer deležen za Denisove pojme prevelike pozornosti, je za Omerjem zaklical z edino besedo, ki jo je lahko uporabil za "žaljivko". Edino besedo, ki je Omerja skelela še leta po tistem dogodku:

    "Bosanec!"

    In sprva Omer ni razumel. Mislil je, da se Denis šali, ni vedel, zakaj bi bila to žaljivka. Toda nekaj v Denisovem zaničljivem pogledu in načinu, kako je poudaril to besedo, je očitno nakazovalo, da je šlo za neko hudo žalitev, slab namen.
    Omer pa ni vedel, kakšen.
    Denis je tudi druge naučil to besedo. Prepričal jih je, da je Omer zaradi svoje mame slabši od njih. In ker ni bil edini, ki mu je zavidal, se je beseda kmalu razširila.
  
   Omerja ni nikoli motilo, da njegovo mamo ni rodila Slovenka. Nikoli ni mogel očitati svoji družini, za žaljivko, ki jo je počasi uporabljala večja skupina nevoščljivih otrok. 
    Besede sam niti ni jemal kot žaljivko. Sprva. V njej ni našel žaljivega pomena. Žaljiv je bil le ton.
   Ko se je izraz spremenil v poziv iz sovraštva, ko je razumel, da ga vrstniki s tem vzdevkom kličejo z zaničevanjem, da bi ga prizadeli, užalili... In je žaljivki sledila številka prezirljivih pogledov, zavihanih nosov in zaničevalnih nasmeškov... Je beseda prislužila svoj grenak prizvok.

    Sčasoma je ni več mogel slišati. Ali še težje, izreči. Zanj je bila tiho prepovedana in izogibal se ji je, kolikor se ji je mogel.

    Ko je počasi odraščal s to besedo za hrbtom, je dogradila svojo moč. Njegova narodnost je postala njegova edina "slaba" lastnost in z vsako opazko se je bolj sramoval svoje matere. Sramoval se je sam sebe. Med tem ko se je nekdo sramoval svoje teže, velikega nosu ali uničenih las... Je on za uničenje svojoega"popolnega" življenjenja krivil Denisa in njegovo žaljivko.
    Prišlo je tako daleč, da ga je že ob omembi Bosne zvilo v želdodcu. Tudi, če se je govorilo o nogometu, celo, kadar je bil kontekst za Bosno pozitiven. Njemu ni bilo nikoli prijetno. 
    In vprašanje je, ali mu zaradi Denisa in njegove nepremišljenosti sploh še kdaj bo.

    Poznam preveč "Denisov".