sreda, 17. september 2014

Poljub na ramo

     Kamorkoli boš v življenju šel, kamor te bodo okoliščine in dane možnosti v tvojem kratkem, danem času obrnile, vedno se boš ob koncu dneva moral nekam vrniti. Prestopiti nek prag, leči v neko posteljo. Če boš imel srečo, boš legel ob nekoga in noči ne boš prebijal sam. Vsak dan, večer, jutro ali petek, se boš vračal nazaj, v svoj dom.
     Ampak, ogromna opečnata streha, lesena ograja na balkonu, okno sobe v bloku, zastrto z brisačami, preproga pred vhodom v garsonjero in kamin poln toplega ognja niso definicije doma. Pravo predalčkanje pomena doma ne bi dom poimenovalo, kot nek objekt, stavbo ali kraj. Prej kot zono, kjer se počutiš najbolj varnega. Najbolj udoben kraj v tvojem svetu.
   
      In če vprašate mene,
      pravi dom so roke, ki ti z objemom povedo, da si na varnem. Poljub na ramo, ki ti prišepne, da nisi in nikoli ne boš sam. Da je tam vedno nekdo, ki bo skrbel zate, ne glede na to kako pozno se boš vrnil, po koliko dneh ali tednih in ne glede na to, kaj boš prinesel domov. Denar, žalost ali slabo voljo.
      Tvoj ali moj dom lahko ta trenutek hodi po dveh nogah, taca mimo gostiln in si poskuša ublažiti glavobole. Lahko že davno spi. Če imate srečo, spi ob vas. Morda pa so nosilci vašega doma lastniki večih parov nog. Družina.
       Če vprašate mene in dovolite, da nadaljujem,
       dom so ljudje, ki jih imaš rad. Ki imajo radi tebe. In ne štedilnik. Ta trenutek lahko zapustiš svojo hišo, se preseliš skupaj s svojo družino, pa boš jedro doma odnesel s seboj. In kjerkoli se boš ustalil, četudi pod drevesom, tam bo tvoj dom. Dokler boš tam ti, z otroci ter ženo ali možem, z brati, sestrami. Starši.
       In spet, dom je, kjer boš ti čakal druge. Pa če jih boš čakal v vili, stanovanju, ali pod mostom.
       Ni nujno, da nekdo z več denarja spi v boljšem, bolj luksuznem in bolj mirnem domu. In če te mora v življenju že karkoli skrbeti, naj te skrbi, da boš imel streho nad glavo.
       Poljub na ramo.
 
     

torek, 09. september 2014

Hodila po sivi sem cesti sanjavo (a poem)

hodila po sivi sem cesti sanjavo
in tema se zgrinjala je nad menoj
v noči prekratki in stokrat prehladni
želela sem si, da bi hodil z menoj

hodila po sivi sem cesti sanjavo
v upu na njej da nekoč srečam te spet
morda kar na cesti mi prideš naproti
morda pa vsak up je življenje v zmoti

in hodim še danes po cesti tej sivi
morda je najbolje, da ti hodiš sam
in zame najbolje da lučko prižgem si
ter na prvem križišču zavijem drugam.


petek, 05. september 2014

"Ljubim te."

     Veste, če bi kdo imel moč, da na papir ali v kakršnokoli pisno obliko izlije pomen prave ljubezni, če bi kdorkoli znal z besedami v človeku vzbuditi take občutke, kot jih vzbudi en sam pogled, srečanje ali samo omemba nekega imena, bi bilo to mogoče samo v primeru, da bi to osebo imeli radi. Potem ne bi niti bilo važno, kako bi se te besede glasile, važno, da so prišle iz ust tega fanta ali dekleta.
     Kajti ni je, kombinacije črk in besed, ki bi nadomestila kompozicijo potez ljubljenega obraza. Ki bi lahko namesto para oči v nas zažgale srčne rane, večje od srca samega.
     Razen dveh besed. Prekleto nerodnih in iz nekega čudnega razloga težkih, preprostih besed, postavljenih ena za drugo. Predstavljenih kot dokaz za posebno naklonjenost. Zagotovilo.
   
     In veste, grdo je in žalostno hkrati, ko se kombinacija teh dveh, bolj ali manj čarobnih besed, uporablja iz neumnosti. Iz želje po zaupanju. Iz nevednosti. Nedojemanja teh besed na pravi način. Vzemimo za primer dvanajstletnike, ki se grejo film.
   
     Kaj napihuješ vse skupaj, ženska, boste rekli. Preveč resno da jemljem. Da je vedno bilo tako. Da to se pač dogaja, sem ter tja kdo izmed nas izusti kakšno neumnost. Včasih zlomi kakšno srce, ampak to se pač dogaja.

     Toda za božjo voljo, kaj nam resničnega ostane, če niti tega, kar je iskrenega še ostalo, ne dojemamo več resno. Z zaupanjem. Brez iskre v očeh ali tresočih dlani. Če je še "ljubim te" samoumevna zveza dveh besed, ki jih izrečeš po dveh tednih blazno "resne" zveze.
     Ki se bo po še nekaj blazno "resnih" tednih ali celo dneh blazno resno končala.
     Torej če jo jemljemo samo še kot neko stalno besedno zvezo, jo uporabljamo v istem stavku kot miška ali pikica. Z dvajsetimi pripisanimi srčki.


     Naj mi tega nihče ne reče. Vzela bom resno. In z največjo mero resnosti te besede morda uporabila tudi sama, nič drugače. Imeti zanimanje. Biti všeč. Ni isto.


     "Ljubim te."
     In danes lije kot iz škafa.
   


torek, 02. september 2014

A poem #3

we were out there one fun night
you asked if I want to dance
I left my jacket at the table
then dancig was all I was able

forgot the jacket at that table
it was late, I had to leave
before we realized it was gone
it was taken by some filthy thieve

then one day
damn, I still remember it
I was sitting next to you
and some friend that you brought with
drinking coffee and some tea
then you gave me the car key

told me to go look inside
I did just as you told me to do
why was that then I did't knew
I now have a jacket, black, brand new

Odlomki iz dnevnika fanta s hodnika (1.)


 17. 6. 2014

...
Dvignila je glavo, zrla je nekam predse. V rokah je stiskala ključe omarice, tako močno, da sem lahko na daleč videl njene obarvane členke. Nosila je nek bež pulover. Morda majico. Bež. Kratki lasje so ji zakrivali čelo in mislim, da je nosila uhane. Bližala se mi je, ni me pogledala. Hodila je, kot da bi sledila neki nevidni ravni črti, ki je bila zarisana pred njo, še se spomnim zvena ključev. Zakaj bi kdo imel toliko obeskov za ključe?
Ko je šla mimo mene, je po nesreči butnila ob mojo ramo. Ne premočno. Zdrznila se je, na pol živčno obrnila, ni pa upočasnila koraka ali se mi opravičila. Ne zamerim ji. V tistem trenutku me najbrž sploh ni videla. Spregledala me je, kot že tisočkrat poprej. Z mislimi je bila nekje drugje. Na nekem neprijetnem kraju. Ni me registrirala, ali pa si ni zapomnila mojega obraza. Malo pred vogalom je pospešila korak, da je že skoraj tekla. Obstal sem, ko sem videl, da je nekaj narobe. Že sem ji počasi sledil. Mojo glava je bila polna idej o tem, kaj naj bi ji rekel. Mislil sem, da je to to in da je čas, da jo spet ogovorim.
Spomnil sem se, kako sem to storil prvič. Na avtobusni postaji.

Ko sem zaslišal pridušeno hlipanje, ji nisem več sledil. Obstal sem in v trenutku sem vedel, kaj ji je. In vse kar sem ji želel sporočiti je bilo, da jo razumem. Želel sem ji zakričati, da ni sama. Želel sem steči za njo, jo stisniti in objeti. Ji povedati, kar vem že dolgo. Pa me je ustavila misel, da tega pač ne smem. Ne ji bilo prijetno, če bi vedela, da vem. Ne bi mi verjela, če bi ji rekel, da jo razumem. Kaj naj bi moški sploh lahko vedel o srčnih težavah ženske. Priznam. Sploh pa. Ne pozna me.
 Nič nisem storil. Prekleta reva.

Kaj pa naj bi? Kaj naj bi pričakoval? 
Da bo po tem, ko bom pristopil k njej in ji povedal, da vem, da sta s fantom končala, veseljem priznala, kako naivno mu je verjela? Ko ji bom kot nek čudak povedal, da vem za Katjo? Kakšen idiot bi lahko izpadel! Kako naj pričakujem, da se bo odzvala? Brez cmoka v grlu, občutka krivde in obžalovanja? Ne bom še jaz tisti, ki jo bo spravljal v slabo voljo, to so dovolj dolgo počeli drugi. Predvsem Domen. Predolgo.

Vrnila se je, naenkrat. Izza vogala. Brisala si je od črnega ličila umazane veke. Ni hlipala, gledala je v tla. Medtem ko sem jaz razmišljal, se je ona že vrnila. Zagledala me je, si z roko še enkrat na hitro obrisala lica in mi z izrazom na obrazu, s pogledom, še preden sem ji uspel karkoli reči, povedala, da bo vse v redu. Kar tako, z očmi. 
Hjoj, kako lepe oči ima.
V pol sekunde mi je sporočila vse, kar sem moral vedeti. 
Morda bi ji moral reči vsaj, da bo kmalu bolje. Da bo prišel drugi. Morda celo, da jo imam rad. Ne vem. Jo potrepljal po rami. Lahko da bi ji pa pomagalo. 
Pa ji nisem rekel nič. Obrnil sem se. Si močno zaželel, da bi ji bilo kmalu bolje in odšel. Kmalu jo bom spet srečal v jedilnici. Nasmejana mi bo, ko jo bom vprašal, kaj je narobe, ravnodušno povedala o tem, kar se ji je zgodilo. Vse bo olepšala. Potem pa bo s prijateljicami preklinjala in pisala pesmi o tem, kako neverjetno neumni smo moški.

Potem pa ji bom nekega dne povedal.