Sploh ne vem, kje sem naletela na sliko, smejala sem se, kot že dolgo ne in verjamem, da ne rabim razlagat zakaj. Sprva se niti nisem ukvarjala z vprašanji o dekletovi inteligenci ali okolju v katerem trenutno odrašča. To je v rokah njenih staršev ter njihove presoje.
Naslednje tri ali štiri vrstice so ključnega pomena za pravilno razumevanje mojega (skromnega?) mnenja.
Če upoštevamo tiste pravice o svobodi izražanja, tale punca (in tisoče drugih vrstnic, ki vsak dan veselo objavljajo neumnosti) ni naredila nobene napake. Po drugi strani pa je objava za marsikoga skrajno neprimerna. Težko vprašanje je, kako veliko napako je (ali ni) naredila. Pretežko zame.
Zato se s njo, kot s posameznico, ne ukvarjam.
Tisto, kar je zares pritegnilo mojo pozornost, in zato čutim potrebo po jamranju, so bili komentarji ljudi, ki so bili še nedavno najstniki, srednješolci, se pravi ne čisto taki ljudje, ki bi na časovnici stali blizu otroškim plenicam, svoji prvi šolski torbi.
Vendar tudi ne ljudje, ki bi bili dovolj blizu sivim lasem, revmi ali življenski modrosti starostnika ter s tem pravici, da brez kakršne koli ovire pljuvajo po novem svetu in generacijah, ki prihajajo, pa jim ne bo nihče preveč zameril. Ker to je pač to, tretje življenjsko obdobje.
Komentarji kot so: "Hjojojoj takile bodo nekoč vodili našo državo.", "To je naša prihodnost?!" and so on, so po mojem mnenju še bolj neumni, kot situacija, ki jo je povzročila objava te potrebne najstnice. Prihodnost naroda se ne skriva v betici enega samega človeka (razen v redkih primerih, ko se zadeve končajo z malimi brki pod nosom in vojno). Sploh pa ne v beticah ene, treh, štirih, sedemdesetih pubertetnic. Ne še, morda nekoč, ko jih bodo neumnosti, kot je ta (ali stroge kazni staršev, če je to sploh še legalno) naučile, da vseh svojih misli vendarle ne delimo s svetom. Razen, če morda pišeš nesmiselne bloge in s tem že pri sedemnajstih letih zveniš kot kmečka babica. Toda... To so samo redkosti.
Dejstvo je, da smo neumnosti različnih vrednosti (stopenj? intenzivnosti?) počeli vsi (in nekateri jih še vedno). Nekatere pizdarije so sicer starši uspeli preprečiti z dobro vzgojo. Morda bi bilo fino, da se tudi v zgornjem primeru čimprej zbudijo in zaprejo laptop, ki so ji ga podarili tri, morda štiri leta prezgodaj. Motiti se je človeško, je enkrat rekla Enja. Mlajši pa imajo čedalje več možnosti, da svoje pubertetniške napake delijo z nami, ki se jim iz naslanjača nasmihamo in zmajemo z glavo.
Toda kljub vsem tem pizdarijam ni prav, da svojo in njihovo prihodnost opredelimo kot "propadlo" in "u k****". Pa tudi, če se dekletce nikoli ne spametuje. Kljub tej pikantni objavi neke pupe, se tam zunaj v protiutež najbrž skriva njen vrstnik (vrstnica, ali nekaj vmes) s knjigo Gospodar prstanov v eni, ter zbirko križank v drugi roki.
Posploševanje zaradi ene objave je stereotip? Ja. Da so vsi mladi potrebni ob gledanju Ameriške pite in bo zato svet šel rakom žvižgat. Še huje, to so nekateri celo pripravljeni priznati. To bodo nekoč zdravniki!
Pa ja.
To ja, posploševanje me moti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar