torek, 02. september 2014

Odlomki iz dnevnika fanta s hodnika (1.)


 17. 6. 2014

...
Dvignila je glavo, zrla je nekam predse. V rokah je stiskala ključe omarice, tako močno, da sem lahko na daleč videl njene obarvane členke. Nosila je nek bež pulover. Morda majico. Bež. Kratki lasje so ji zakrivali čelo in mislim, da je nosila uhane. Bližala se mi je, ni me pogledala. Hodila je, kot da bi sledila neki nevidni ravni črti, ki je bila zarisana pred njo, še se spomnim zvena ključev. Zakaj bi kdo imel toliko obeskov za ključe?
Ko je šla mimo mene, je po nesreči butnila ob mojo ramo. Ne premočno. Zdrznila se je, na pol živčno obrnila, ni pa upočasnila koraka ali se mi opravičila. Ne zamerim ji. V tistem trenutku me najbrž sploh ni videla. Spregledala me je, kot že tisočkrat poprej. Z mislimi je bila nekje drugje. Na nekem neprijetnem kraju. Ni me registrirala, ali pa si ni zapomnila mojega obraza. Malo pred vogalom je pospešila korak, da je že skoraj tekla. Obstal sem, ko sem videl, da je nekaj narobe. Že sem ji počasi sledil. Mojo glava je bila polna idej o tem, kaj naj bi ji rekel. Mislil sem, da je to to in da je čas, da jo spet ogovorim.
Spomnil sem se, kako sem to storil prvič. Na avtobusni postaji.

Ko sem zaslišal pridušeno hlipanje, ji nisem več sledil. Obstal sem in v trenutku sem vedel, kaj ji je. In vse kar sem ji želel sporočiti je bilo, da jo razumem. Želel sem ji zakričati, da ni sama. Želel sem steči za njo, jo stisniti in objeti. Ji povedati, kar vem že dolgo. Pa me je ustavila misel, da tega pač ne smem. Ne ji bilo prijetno, če bi vedela, da vem. Ne bi mi verjela, če bi ji rekel, da jo razumem. Kaj naj bi moški sploh lahko vedel o srčnih težavah ženske. Priznam. Sploh pa. Ne pozna me.
 Nič nisem storil. Prekleta reva.

Kaj pa naj bi? Kaj naj bi pričakoval? 
Da bo po tem, ko bom pristopil k njej in ji povedal, da vem, da sta s fantom končala, veseljem priznala, kako naivno mu je verjela? Ko ji bom kot nek čudak povedal, da vem za Katjo? Kakšen idiot bi lahko izpadel! Kako naj pričakujem, da se bo odzvala? Brez cmoka v grlu, občutka krivde in obžalovanja? Ne bom še jaz tisti, ki jo bo spravljal v slabo voljo, to so dovolj dolgo počeli drugi. Predvsem Domen. Predolgo.

Vrnila se je, naenkrat. Izza vogala. Brisala si je od črnega ličila umazane veke. Ni hlipala, gledala je v tla. Medtem ko sem jaz razmišljal, se je ona že vrnila. Zagledala me je, si z roko še enkrat na hitro obrisala lica in mi z izrazom na obrazu, s pogledom, še preden sem ji uspel karkoli reči, povedala, da bo vse v redu. Kar tako, z očmi. 
Hjoj, kako lepe oči ima.
V pol sekunde mi je sporočila vse, kar sem moral vedeti. 
Morda bi ji moral reči vsaj, da bo kmalu bolje. Da bo prišel drugi. Morda celo, da jo imam rad. Ne vem. Jo potrepljal po rami. Lahko da bi ji pa pomagalo. 
Pa ji nisem rekel nič. Obrnil sem se. Si močno zaželel, da bi ji bilo kmalu bolje in odšel. Kmalu jo bom spet srečal v jedilnici. Nasmejana mi bo, ko jo bom vprašal, kaj je narobe, ravnodušno povedala o tem, kar se ji je zgodilo. Vse bo olepšala. Potem pa bo s prijateljicami preklinjala in pisala pesmi o tem, kako neverjetno neumni smo moški.

Potem pa ji bom nekega dne povedal.


Ni komentarjev:

Objavite komentar