četrtek, 07. avgust 2014

Sara (2. del)

    Mama je zavila na dvorišče, skočila iz avtomobila in ob tresku z vrati priprla in skoraj raztrgala svoj plašč. V naglici, v nekaj potezah, ga je rešila iz trdnega kovinskega prijema in ogromen madež, ki je ostal na njem ni pritegnil njene pozornosti.
    Tekla je do hiše bivšega moža, njeni koraki so se zdeli težki in počasni. Pretežki. Nadležno počasni. Kot, da bi jo nekaj vleklo nazaj, nekaj nevidnega, skritega za skrbjo prestrašene matere.
    Pred vhodom v staro hišico je stal oče. Roki sta mu prepleteni počivali na prsih in strmel je v daljavo, odsotno se je oziral v vse smeri. Ko je zagledal žensko, katere speč obraz je pred leti ob nedeljskih jutrih ves srečen opazoval, se njegov izraz na obrazu ni spremenil. Ni odprl ust, da bi spregovoril. Niti pomežiknil ni. Izpod tedaj že skoraj plešastega čela sta pridrseli dve komaj opazni kapljici potu in videti sta bili prav tako, kot vse drobne kapljice, ki so drsele po maminem obupanem licu.
    "Kje je, ti zguba?!" je zakričala, zakrilila z rokami in se skoraj zavrtela na mestu.
    Med tem, ko je ona tekala po dvorišču in klicala Saro, ji je on mirno povedal, kaj se je zgodilo. Ob poslušanju, bi dobili vtis, da je s svojim obnašanjem poskušal pomiriti sogovornico. Poskušal jo je celo prijeti za zapestja, da bi ustavil njeno kriljenje. Mama pa se mu je vedno znova iztrgala in njena panika se je samo še stopnjevala.
 
    Iskala sta jo povsod. Mama je še vedno švigala sem ter tja. Skakala je od grma do grma. Prehodila je nekaj kilometrov železnice, ki se je vila nekaj sto metrov stran od hiše. Oče je opravil nekaj klicev, zbegano tacal ob potoku in klical Sarino ime v gozd.
   Ni dobil odgovora. In mama ni našla niti enega samega dokaza, ki bi jo pomiril, da je s Saro vse dobro. Niti ene same sledi, ki bi jo usmerila, kje mora iskati svojo hčerko. Tiho je pljuvala po imenu Sarinega očeta. Po imenu moškega, ki ga je še prepozno zapustila. Kako ji je bilo žal, da mu je zaupala svojega otroka! Takemu cepcu ni nikoli mogla zaupati niti kave, da bi jo skuhal do konca!
   "Prekleta zguba!" je skoraj jokala, ko je tekala preko velikega travnika. Kaplje vode, skrite med travami, so premočile njene hlače. Celo njeni čevlji so se uklonili lepi številki blatnih luž.
   "Mama je imela prav, nikoli ga ne bi smela vzeti!"
   Še nekajkrat je glasno zaklicala Sarino ime. Potem pa v obupu še sama posegla po telefonu, da bi čim hitreje poklicala pomoč.
   Ni bilo signala. Tekla je nazaj k hiši. Naravnost, ne po poti, ki je bila med trnjem in debelimi vejami poteptana, za varnejši prehod skozi gozd. Tekla je naravnost skozi grmovje in njen plašč ni več spominjal na elegantni kos oblačila, kot je nanj spominjal nekoč. Bil je kot nekakšno razcapano in umazano ogrinjalo, ki ga je trnje z vsakim korakom še bolj mrcvarilo. Trgalo na koščke.
   Kmalu je zaznala obris sedečega očeta na pragu njegove hiše.
   "Namesto da bi iskala, tvoja rit lepo počiva in čaka, da bom vse spet storila jaz!!" je razburjeno vpila, ko je besna hitela proti njemu. Pograbila je njegov telefon, ki je počival na vrtni mizici in vtipkala kratko telefonsko številko.
   "Klical sem že policijo," je rekel nenavadno mirno, z zelo majhnim prizvokom bolečine in obžalovanja. Njegove roke so počivale na kolenih. "In tvojo mater, da, sosede in prijatelje, iskali jo bomo."
    Ko je videl, da ga Sarina mama ne posluša, se je končno dvignil s stopnice pred vhodom in nepričakovano povzdignil glas.
    "Klical sem jih!" je zavpil.
    Mama se je zdrznila. Presenetil jo je njegov divji pogled.
 

    Pred hišo so bili zdaj parkirani še trije avtomobili. Na dvorišču je stal ducat policistov. Oče je govoril z enim izmed njih, mama s policistko. Njen pogovor je bil občutno krajši od očetovega. Bilo ji je neprijetno in kljub tolažbam kratkolase sogovornice nizke rasti, med dajanjem izjave ni mogla nehati jokati in preklinjati svojega bivšega moža.
    "Vsega je on kriv!" je vsake toliko zaklicala in s tresočo roko kazala vanj. "Ni pazil nanjo!"
    "Zakaj je taka?" je oče s tišjim glasom vprašal policista. Obrnil je hrbet, da Sarina mama ne bi mogla razbrati, o čem govori. Policist, ki si je v beležko zapisoval njegove izjave, ga je izpod čepice pogledal s kančkom sočutja v očeh. "To je pri ženskah povsem normalno. Še nekaj časa vas bo krivila za nastalo situacijo."
     Oče je spet prekrižal roke na prsih. "Pa saj nekako sem kriv," je rekel v barvi občutka krivde.
     Policist ga je potrepljal po rami in se mu napol nasmehnil. "Ne krivite se za vse, našli jo bomo."

     "Sta končala?!" je čez nekaj minut svetlolasa policistka zaklicala svojemu sodelavcu, ki je ravno zaprl beležko.
     Ta ji je prikimal. Nato pa še očetu. Odkorakal je proti njej. "Najbolje bo, da kar nadaljujemo z iskanjem."
     Vsi prisotni so se strinjali. Povedano je bilo samoumevno.
     Mama se je tresla in iz njenega plašča je curljala voda. Strmela je predse, nato pa se na trenutke, ko je zališala kak šum, na veliko ozirala okoli sebe, kot da bi šume povzročali koraki, ki bi lahko bili Sarini.
      Policist je nekaj zašepetal policistki in ta mu je prikimala. "Res je," mu je še pritrdila, preden je stopila do mame in jo ogrnila v dodatno odejo.
      "Najbolje bo, da greste z mano domov," ji je rekla z žametnim, skoraj materinskim glasom.
      Mama je glasno protestirala. Spet je krilila z rokami in vmes glasno zaklicala Sarino ime.
      "Izmučeni ji ne boste morali prav veliko pomagati. Glejte koliko nas je, ki jo iščemo in še prihajajo okrepitve. Potrebujemo vas spočito. Vas in vašo glavo."
      "Spočita sem! Naj najdem svojega otroka!"
      Tako sta se še nekaj časa bolj in manj glasno pregovarjali.
      Dokler ni mama v vsej utrujenosti uklonila besedam izkušene policiske in z njo sedla v avto.

      Policistka je avto spretno obrnila pred hišo.
      "Našli jo bomo," je spet poudarila s svojim za službo na radiu primernim glasom.
      Mama se je še zadnjič ozrla proti hiši. Gledala je bivšega moža, kako zbegan stoji pred hišo, gledala je vrt in gugalnico na njem... Gledala je okna hiše... Tik pod streho je bilo še eno malo manjše okno... Podstrešno okno.
      Zakaj bi imel ta čudak na podstrešju medvedka?
      In poleg medvedka je v obrisu za steklom okna prepoznala še nekaj.

     "On je bil!!!" je zakričala, tako nenadoma, tako nepričakovano, da je policisko skoraj vrglo iz avtomobila. "ON JE KRIV!" je vpila. Ponavljala se je, glasno vpila nad policistko.
     Policistka je pograbila mobilni telefon in misleč, da je mama doživela živčni zlom, poklicala medicinsko pomoč.



Ni komentarjev:

Objavite komentar