Kadar slišim, kako se nek vrstnik glasno pritožuje nad pravico, da se izobrežuje, nad učitelji, ki s tem, da mu dajejo material za čim bolj uspešno življenje služijo za svojo družino... Takrat se samo brez besed nasmehnem, ker vem, da bo ta vrstnik v kratkem najverjetneje kar sam prišel do spoznanja, da šola nenazadnje ni tak teror, kot misli da je. Tu ni potrebe, da bi pametovala, sčasoma vsi pridemo ali smo prišli do podobnih zaključkov.
Prej me do tega, da odprem usta in povedanemu oporekam, pripravijo besede, kot so:
"Kaj se pritožuješ! Tvoji starši so se lahko, danes pa je šola že tako moderna, da te res nima kaj žulit!"
"Ko sem bil jaz star toliko, kot ti in smo hodili v šolo... Nismo imeli vseh teh računalnikov in interneta!"
"Danes vam je lažje!"
Kajti resnica je, da je opevanje napredka šolskega sistema vse od časa razsvetljenstva zgolj nakladanje.
Ne govorim o napredku razmer, v kateri se mladina izobražuje (smešno mi je govoriti o mladini, ko sem tudi sama del nje), torej o večjih šolskih prostorih, enakopravnosti ali tehnologiji. Vse te stvari so občutno izboljšale še premnoge smeri šolstva in smo lahko zanje samo hvaležni.
Če vržemo karte na mizo, in v nekaj besedah opišemo naš izobraževalni sistem danes, vidimo, da je že vse od razsvetljenstva zadeva enaka. Sam sistem preverjanja znanja, ocenjevanja uči, da so napake v resnici napake. Uči nas, nasprotno od znanega, da napake niso človeško dejanje. Znanje in odličnost osebe ocenjujemo po trenutni pripravljenosti in po napakah, ki so nezaželjene.
"Pamet" posameznika ocenjujemo po sposobnosti reševanja problemov v danem času. Po pripravljenosti na probleme in ne po iznajdljivosti, ki kljub vsemu v našem življenju igra eno največjih vlog, v šoli pa je skorajda nezaželjena.
Iznajdljivost je tista, ki najbolj sili k razmišljanju, tega pa danes v šolah manjka. Vedno je manjkalo.
Zahteva se samo čista piflarija in pripravljenost.
Še ena večja napaka, ki se najbolj čuti predvsem na razredni stopnji osnovne šole, je napačno predalčkanje otrok po njihovih sposobnostih. Prepogoste so šole, na katerih opazijo zgolj površinske talente, tiste, ki se štejejo za "bolj kvalitetne". Hitro prepoznamo talent za računanje, branje, določeno fizično sposobnost s katero malček prekaša vrstnike.
Prepozno in včasih skorajda nikoli, pa ne opazimo otrokovega talenta za iznajdljivost. Ustvarjalnost. Ne za likovno nadarjenost, vsakdo opazi otroka, ki lepo riše, temveč tistega z drugačno domišljijo. Morda je sama sposobnost, da otrok razvije razmišljanje v drugačni smeri, talent. To so stvari, ki za razvoj potrebujejo drugačne pristope in načine, ki se zdijo prezakomplicirani in jim nihče ne posveča prevelike pozornosti, ker prevladuje mišljenje, da tega in takih pa ne potrebujemo.
Napaka.
Ravno taki otroci odrastejo v najbolj inovativne ljudi in če ne bomo razvili njihove vzgoje, bomo zaprli vrata napredku, ki bi ga prinesli. Pospravili jih bomo v škatlico in jih postavili nekam med njim enake vrstnike.
Tudi pristop, ki ga ima šola in način dela, ki v otrocih budi odpor do šole, je napaka. Velik del množice učencev in dijakov v šoli ne najde svojega mesta. Svoje vloge. Počuti se povprečne ali celo podpovprečne in vse, kar je povezano s šolo, mu daje občutek odpora do nje. Poznam primer, ko je fantek, ki je sicer od majhnega rad bral, zavračal branje sicer zanimive knjige, samo zato, ker je bila obvezno domače branje.
Torej, ker mu je učiteljica določila knjigo kot obvezno.
Vzrok pritoževanja nad vračanjem v šolo sta slabo počutje in pritisk. Ko počneš nekaj, v čemer si dober, nekaj, kar te veseli ali v tebi vsaj ne vzbuja nekega negativnega počutja, te le redko doleti stres. In če te, ga lažje premagaš. Že samo nekaj majhnih sprememb v načinu dela z majhnimi otroci bi lahko izkoreninilo drugače prehitro vsajen strah pred šolskim pragom.
Največji umi današnjega in preteklega časa, imena, ki so spremenila naš način življenja, ga izboljšali... Vsi imajo eno skupno lastnost, razmišljajo izven okvirov, drugače, iznajdljivo.
Skrajni čas je, da se nekdo dvigne iz svojega udobnega naslanjača in svojo nadvlado nad nami uporabi za dejanski napredek družbe. Napredek in spremembo šolstva. Da otroke nauči razmišljati po svoje. Ključ za napredek je šola. Šolski sistem. Ta je ogledalo razmer v družbi. Način vzgoje naroda. In dokler se ne bo spremenil sistem, bomo tako mi, kot naši otroci, ostali na mestu, točno tu, kjer smo zdaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar