Morda smisel ni v iskanju večjih ciljev. In uresničevanju le-teh. Morda bistvo niso samo dosežki, zaslužek, veliki premiki, prehojeni kilometri skozi puščave dela. Morda ne živimo zato, da se bomo nekega jutra dvignili iz postelje in se spomnili na to, kako smo pred 26 leti osvojili zlato priznanje iz kemije in kako pomembni bomo nekoč zaradi tega.
Morda živimo za male stvari. Za tiste male iskrene nasmehe, ki ti jih privošči stara prijateljica vsakič, ko greš mimo njene hiše. Za tista jabolka, ki jih babica naloži v naročje, ko se odpravljaš od nje. Ali za tisti trenutek, ko ti sošolec pobere svinčnik, po tem, ko si ga ti štorasto potisnil z roba mize. Za tistikrat, ko te je na vlaku možakar z vozovnicami z nasmehom namenoma spregledal, ker se je spomnil, da si mu zadnjič pustil dvajset centov drobiža.
Za drobiž. Za mandarino, ki ti jo je dala sošolka, ko ji je ostala samo še ena. Ne za trenutek, ko bo tvoj uspeh na testu matematike višji od njenega.
Ne za nesramne opazke, ki ti dajo občutek, da si pametnejši od ostalih. In ne za vsak čigumi, ki ga izsiliš od sestre.
Morda ti v življenju sreče ne da nič drugega, kot majhne podrobnosti, ki slikajo lepoto celote. Malenkosti delajo celoto, celota pa ni malenkost, je rekel Leonardo Da Vinci.
In vsi so mislili, da govori o slikah.
Ni komentarjev:
Objavite komentar