Emina zima

    Nikoli ni zares imela razloga, da bi se česarkoli bala. V vsem njenem kratkem življenju ni pomnila stvari, ki bi jo prizadela, ali dogodka, v katerem bi se poškodovala. Nikoli nič tragičnega, nikoli je ni bilo ničesar strah. Ne pošasti pod posteljo, ali zobozdravnika, niti ocen. Medtem, ko so se njeni vrstniki tresli za mizami, razglabljali o grozljivki ali preprosto o nogometni tekmi... Je ona sproščena sedela v kotu. Sama. Nezainteresirana za to ali ono, vse je jemala z lahkoto, brez strahu in brez zanosa.
    Ni se učila, ni pisala v šoli. Ni se premikala, kljub temu, da je vedela, da bi se morala. Da bi morala delati za svojo prihodnost, a kaj ko ji ni bilo mar.
    Iskala je stvari, ki bi jo premaknile. Ki bi jo osrečile, zadale zadoščanje. Počutila se je ujeto v svoji praznini, v praznini ni moč najti vrat. V množici potencialnih ciljev, ki bi si jih lahko zadala, ni našla niti enega, ki bi jo vznemeril. Čeprav je poskušala. Vse je bilo suho in prazno in po vsakem iskanju je ostala praznih rok.
    A bila je neustrašna in nepremična.
    Pogumna, a utrujena.
 
    Sedela je ob oknu. Zadnji listi so zapuščali drevje, rahlo legli na mrzla tla in živali že davno ni bilo več videti. Nekaj ptic je še zbegano letalo mimo njenega okna in zdelo se je, da vedo, da je Ema tam. Da jih gleda. Pa se niso ozrle proti njej. Pustile so jo za sabo, kot da je ni, kot je ona pustila vse naloge in vse prijatelje in vse cilje in znance. Nič jim ni pomenila. In to ni nič pomenilo njej.
    Ni bila užaljena ali žalostna.
    Prazna.
    Prislonila je svoj nosek na hladno okensko steklo. Dahnila je vanj, bolj iz obupa, dolgčasa kot namerno in pred njenimi očmi se je zameglilo. Nekako prijetno se ji je zazdelo, ko na drugi strani stekla ni ničesar več videla. Tako prijetno, da je na hladnem, zarošenem steklu slonela še nekaj minut. Lahko se je posvetila teži svojih misli in pomislila je, da bi ji bilo lažje, če bi potočila kako solzo. Morda bi njene misli izgubile gram ali dva.
    Pa ni mogla. Ni našla razloga, da bi jokala. In ni našla razloga da bi se dvignila stran od okna. Ali da bi ostala pri oknu.
    Zaspala je v tem položaju.

   Ste kdaj lovili snežinke? Kot to počnejo v filmih. Tudi če vam je kakšno uspelo ujeti, se je le-ta stopila še preden si lahko začutil, da je tam, v ustih.
   Tako je bilo z Eminimi željami. Lovila jih je. Mučila se je z vsakim korakom, a še vedno počasi plesala med padajočimi snežinkami. Utrujena je bila.

   Na koncu bo obupala in sedla v sneg. Da jo bo zeblo, ji premočilo obleko.
   Prehladila se bo.
   A zdelo se ji je lažje sesti v sneg, kot loviti neulovljivo.
   In lažje se ji je zdelo najti stvari, ki ji bodo zadale strah in bolečino, mraz... Kot srečo in veselje.
   Ki ga ona tako ali drugače ob zarošenem, depresivnem oknu, napol v spanju...
   Ne more začutiti.