Začelo se je z izrezovanjem buč, nadaljevalo s filmi, igricami in samo nekaj let je potreboval haloween, da se danes že slovenski otroci po zgledu ameriških vrstnikov našemljeni namesto februarja že oktobra sprehajajo po ulicah.
Moja mama ne pomni halouina. Kaj šele moj oče. Ja noč čarovnic, haloweena pa ne. Težko razložim, kako zmedena, morda malo nezadovoljna sta bila, ko sta se nekega oktobrskega večera vrnila domov iz nakupovalnega centra, ki je bil poln pajkov, pustnih mask in strašljivih igrač. Zakaj bi se kdo šemil za noč čarovnic? Čemu? Za kam? Poznala sta koncept izrezanih buč in njihovo umestitev v zgodovino. Ampak čemu toliko plastičnih replik buče, toliko lučk, toliko okraskov za hišo? Zakaj bi kdo krasil hišo za dan mrtvih?
Dobesedni prevod "Haloween-a" bi bil večer vseh svetih oziroma Večer pred vsemi svetimi.
Zakaj torej ogromne plastične kače. In od kod sladkarije?
Praznik, ki ustreza našemu prazniku vseh svetih, je pod težo barvitih okraskov in sladkarij videti kot nek mutant, hibrid božiča in pusta.
Nek ameriški bratranec božiča.
Nič ni narobe s tem, da se navdušujemo nad navadami drugih ljudstev. Toda, če si haloween pogledaš od blizu, analiziraš izvor in namen... Z malo mero razuma kmalu zaključiš, da gre za samo še eno marketniško potezo, način, s katerim prodajo čim več odpadne plastike in poceni in neuporabne krame. Izgovor za poceni filme in novo embalažo sladkorja in konzervansov.
Dobili so nas z božičem. S filmi in risankami so nas naučili božičnega razpoloženja, v otroke vsadili izjemno pričakovanje, navdušenje in nas prepričali, da je najboljši način praznovanja ravno razobešanje lučk, čimvečje plastično božično drevce, čimveč daril.
Čimveč kupljene pisane, svetleče plastike.
In dobili nas bodo, če nas niso že, s haloweenom. S filmi in spletno promocijo, s ponudbo v trgovinah so nas naučili, kaj ta praznik je, kaj se to noč počne in kaj vse za primerno izvedbo potrebujemo. Plastične pajke, seveda. Ki jih pri zdravi pameti zagotovo ne bi kupili kakšen drug dan v letu.
Ali pač.
Mamljiva je izbira na policah tujih trgovin posajenih v slovenska mesta, izjemna izbira filmov, grozljivk in sladkarij. Dobili nas bodo, otroke sploh, oni so že njihovi, vsi dovzetni za novosti, če le te prinašajo "dobro za njih", oziroma vrečo gumastih bombonov. Še en dan v letu, ko se lahko našemijo v princeske in spidermane ter zmedene starejše sosede fehtarijo za sladkarije.
Starši pa, po zgledu ameriških roditeljev, upoštevajo in sledijo vsem novim trendom in otročku kupijo in omogočijo tisto, za kar menijo, da bo njihove srčke osrečilo. Četudi jim bo pokvarilo zobe, morda preobremenilo pankreas...
Ali razvadilo, kakor želite.
Slovenskih navad in običajev se spomnijo le še redki. Nanje nihče in nič ne opozarja, razen morda naši starši, dedki in babice. Mediji nam ponujajo sladke novosti. Boljše. Edini "stranski učinek" je morda, da Slovenija s svojim obnašanjem čedalje bolj spominja na ameriški film.
Nič ni narobe s prevzemom kakšne navade ali morda izkoriščanje tujega praznika za zabavo. Haloween party, kdo izpustil kaj takega?!
Narobe je, da Slovenija in vse kar je slovenskega bledi v senci bleščečega ameriškega marketinga.
Trick or treat.
Ni komentarjev:
Objavite komentar