Sprijazni se z drugačnostjo

     Nora sem na sneg, konec. In lučke in sneg in kamin, konec. In če te okrog ramen objema še ena topla roka, si srečnica. Ali srečnež, I don't judge. Danes sem izjemno dobre volje in napisala bom zgodbico. Pocukrano, kot moj že tako presladek kakav.

     V devetdesetih je na balkanu bíla vojna. In v svoji srditosti je uspela razbiti takrat uspešno in številčno družino. Pet otrok je štela. Starejši otroci so študirali v tujini in v času vojne s seboj odpeljali bratce in sestrice, da bi jih zavarovali pred grozotami vojne.

     Doštudirali so, brez težav, kljub tegotam v domovini. V tujih državah so si osnovali družine. Uspešne, tople in pravtako številčne družine.

     In nekega božiča, nekaj let po vojni, so se sklicali, spet našli. Se nekaj časa dogovarjali in končno našli čas, da se zopet srečajo, vsi skupaj, po skoraj desetih letih. Otroci so se dogovorili, da se po vsem tem času s svojimi družinami spet srečajo na domačem pragu.

     Vrnili so se v rojstno hišo in s seboj pripeljali svoje otroke, takrat stare od 3 do 7 let. Šest jih je bilo. In govorili so tri jezike. Asja in Edna iz Švice, Kevin in Leon iz Nemčije ter Maja in Domen iz Slovenije. Sprva je bilo zaradi narodnih razlik vse nerodno, ni bilo videti, da bi se med seboj  že tako prestrašeni in sramežljivi otroci kakorkoli razumeli. 

   Starejši, njihovi starši, so po večerji druženje nadaljevali ob kaminu v dnevni sobi, otroke pa namestili v sobe za goste, vsaka družina v svojo sobo. Strinjali so se, da je zanje ura pozna, da je zanje čas za spanec.

    Sami so ob toplini ognja kramljali še dolgo v noč, obujali spomine, se spoznavali in med seboj delili zgodbe iz življenja, ki je poteklo v času, ko se niso videli. Večkrat so obljubili, da bodo srečanje še ponovili, da se jim zdi škoda, da je družina tako raztresena.

     Nekaj po polnoči so si bili enotni, da je zdaj čas za njihov spanec in so se tudi sami namenili proti posteljam. A ko so družinice odprle vrata svojih spalnic jih je pretreslo dejstvo, da njihovih otrok v le-teh ni bilo videti.

     V nobeni izmed spalnic, nikjer. Čudili so se, morda jih je sprva izginotje otrok preplašilo, a jasno je bilo, da niso daleč. Klicali so jih, dolgo, nekaj časa niso dobili odgovora.

     Nakar se je v francoščini iz drugega nadstropja na klic staršev odzvala Asja, deklica iz Švice. "Tu smo," je zavpila. 

     Štiri družine so pohitele po hodniku navzdol, vse do stopnic, po njih v drugo nadstropje, naravnost v pisarno, od koder je prihajal glas... In osuplo obstali pri vratih, nad prizorom, ki jih je tam čakal. 

     "Če to ni neverjetno," je z nasmehom rekel njihov dedek, ko je razumel prizor.

    Šest malih glavic je malo čez polnoč s kemičnimi svinčniki in flomastri, ki jih je njihova babica hranila v predalu pisalne mize, risalo risbice na tiskarski papir. Te skice so si podajali med seboj in se tako pogovarjali. Z besedami niso govorili drugega kot imena in osnovne besedice, sporazumevali so se z navadnim kemičnim svinčnikom ter belim listom. Risali so hiše, svoje igrače, osebe, šolo, vreme...

     In zdelo se je, da njihov sistem deluje, razumeli so se.

     Razumeli so se.

     Šest otrok iz treh držav, ki so kljub razlikam postali prijatelji in sodelovali...

     Je bilo živ dokaz, da nima blage veze o tem kakšne narodnosti si in kateri jezik govoriš.
     Zakaj to razume šest od šestih še niti deset let starih otrok.
     Množice odraslih državljanov, samostojne, napredne, razvite, poduhovljene, na papirju raznolikosti naklonjene, tujcem odprte države... pa ne.
     Kje med otrokom in odraslim nastopi trenutek, ko iskanje mostu s tujim narodom postane napaka in prirojena razlika vodi v posmeh.