Pač, zakaj.
Ni treba. Razumem raketo. Barve, wohoo, malo poči, saj so zanimive. Nekaj sekund. Še ti barvni čudeži kemije postanejo dolgočasna potrata denarja po nekaj desetih sekundah. Čudovite so, ampak se jih kljub temu hitro naveličaš.
Ampak kaj je s petardami. Pok, samo pok. Nasilen in vsaka asociacija ob njem je slaba. Ob reakciji ni neke lučke, ki bi služila kot opravičilo za hrup, ali morda je, ni pa ravno impresivna in še vedno ne opravičilo.
"Uživam, ko nekam v bližino mene vržeš petardo, poki so my thing." Nisem še slišala človeka, ki bi izrekel temu podobne besede. Vsi se pritožujejo z menoj. Če pa je kdo tam zunaj, nekdo, ki ga opazovanje in poslušanje tovrstnega početja notranje zadovoljuje... Ja potem pa ups, oprosti, je pa res, da ste redki.
Kako jaz, kot tretja oseba razumem človeka ki vrže petardo, tako, iz dolgčasa?
Idiota, ki mu na glavi, čelu piše
"Dovolj sem star, da lahko kupim petarde, poglejte me, prave petarde, da so prave bom dokazal s tem, ko jih bom vrgel, glej. Dovolj sem odgovoren, da lahko tvegam resno poškodbo roke, saj je vendar moja, zakaj bi jo potreboval, druga mi bo zrasla.
Oh, in dovolj sem kul, da mi ni mar za vse živali in ljudi, ki se bodo petarde prestrašili. Sami so krivi, kaj se pa ne pospravijo v hiše."
"Tako sem kul, sam sebi ne verjamem. Zdaj pa glej, kako bo počilo."
Glej, ker moraš biti pozoren, da imaš kaj za videti. Slišal boš bolj malo, vsaj po tem, ko boš zaradi vsega tega hrupa, ki ga bom povzročil, oglušel.
Ne resno. Pospravi to.
In oprosti, če sem te užalila, ampak posveti mi z enim samim, tehtnim plusom, ki ga prinašajo petarde, plusom, ki nima veze s tvojim egom in umaknem to objavo, vzamem nazaj vsako žalo besedo, izrečeno proti pirotehniki.
Pač, zakaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar