Zasvojena sem s kavo.

Ni jih lepših trenutkov ob tistih, ko pred mano stoji skodelica dobrega, kaj dobrega, odličnega čaja v neki osamljeni kavarni na Starem trgu, ob meni pa sedi vir moje energije. Mešanica vonjev njegove kave, njegovega puloverja ter mojega čaja mi zapolnijo nosnice in sem srečna.
    Taka jutra te zbudijo. In taki večeri uspavajo, pomirijo. Klepet ob poživilnih pijačkah, takrat lahko kar čutiš, kako se tvoja energija stopnjuje z vsakim požirkom. Zaljubljena sem v ta srečanja, Stari trg in kavo. Čeprav je sama ne pijem rada. Grenka je, pomešana s sladkorjem pa ima še slabši okus. Izogibam se je, če le nisem na pol (ali celo povsem) crknjena.
    Ampak. Kadar je skodelica kavice na mizici, pred menoj, pa je nisem naročila jaz, pomeni, da ob meni sedi on. Takrat ne bi mogla biti na boljšem kraju. Takrat imam vse.
    Tako sem se ga nadihala, da ga zavoham kamorkoli  že grem. Vedno me spremlja, ta presneto prepoznavni vonj kave. In kot ima stara glasba, ki si jo nekoč davno poslušal, sposobnost obujanja spominov in občutkov, tako zbudi spomine v meni ta mešanica kofeina, mleka in sladkorja. Povsod in vedno, kadar grem mimo avtomata, kadar grem mimo gostiln, kavarn, lokalov...
    In da bi naenkrat izgubila ta vonj po kavi, in vsa ta lepa doživetja, ki jih ta rjava brozga sproža... Da nekega jutra ne bi mogla več sedeti ob njegovi kavi... Ne bi se počutila najbolje. Verjetno bi bila kot otrok, ki mu vzamejo najljubšo igračo, mu rečejo, da Božiček ne obstaja... Ali kot od hormonov zmešan najstnik, kateremu starši zvečer odklopijo wifi. Odvisen od socialnih omrežij. Ki se potem dere in loputa z vrati in preklinja, kot zelo star in življenja naužit Šved.
    Preprosto ne bi šlo.
    Zasvojena sem s kavo. Specifično njegovo.