četrtek, 05. junij 2014

Bodimo originalni.

Ne živim po pravilih. Kajti verjamem, da pravila niso nič drugega, kot program, vzorec ki na začetku, že v otroštvu, postavi meje za drugače vse možnosti odprte ljudi. Modelirajo jih v organe družbe, nek večji sistem. Če malo poenostavim; Ljudje s pravili niso več unikati, nepopisani listi papirja (ta primerjava razsvetljenskih učenjačkov se mi je vedno zdela simpatična). S pravili se ljudje oblikujemo v večje dele ogromne sestavljanke. Slika, ki na koncu nastane je sicer zanimiva, vsak košček posebaj pa niti ne. Na pogled so vsi koščki enaki, pravila pa poskrbijo, da sovpadajo skupaj.
   Razčistimo najprej, da ne govorim o pravilih vedenja na avtobusu, bontonu ali šolskih pravilih. Ta podpiram, se jih večinoma držim. Tokrat govorim o pravilih, ki naročajo, kako morajo biti usmerjeni interesi posameznika.
   Recimo, primer iz vsakdanjega življenja, marsikomu znan.
   Majhen fantek bo našel igračke svoje sestrice. Barbike, plastične skodelice za čajček, plišaste igračke v dekliških barvah. Ker še ne bo vedel, da se fantje s tem (po logiki njegovih staršev) nikakor ne smejo igrati,  bo te igračke prav z veseljem uporabil za igro.
   Dokler tega njegovega "grozno napačnega početja" ne bo opazil oče in mu igrače izpulil iz rok ter ga poslal v šolo nogometa, čeprav sine ni nikdar izrazil želje, da bi se ukvarjal z brcanjem žoge. Očka, njegov idol, pa ga bo vseeno poslal tja,  med njemu enake, "tam, kamor pravi moški spada!"
   Tam bo spoznal vrstnike. Si zapomnil, da "pravi dedci" ne smejo imeti opravka z ženskimi stvarmi.
   S takimi potezami bo oče otroka naučil pravil, o tem kakšno početje je za majhne fantke, kot je on, sporno in kakšno ne.
   Ko bo nekega dne ta isti deček nekega dne v šoli zagledal fantka, vrstnika, ki se bo igral z dekleti, ga bo zbadal, se mu posmehoval, saj so njega naučili, da to ni primerno, da je narobe in smešno. Če se on ne sme igrati s stvarmi, ki so mu bile zanimive, se tudi ta smrkelj ne bo!
   Tako sošolke, kot sošolca bo na tak krut, žaljiv, morda celo nasilen način izobrazil o "moških in ženskih zadevah".

   Predstavljajmo si, da ljudje zapisujemo svoje življenje v dnevnik, še nepopisan zvezek. A preden vanj začnemo vpisovati svoje početje in obnašanje, moramo prebrati navodila, ki so nam že vnaprej postavljena. Vsakega izmed nas v naših zvezkih čakajo enaka pravila. Posledično, ko se jih poskušamo držati, so vsa naša dela so samo originalne kopije, ki se razlikujejo šele na koncu (življenja), ko imamo pregled nad tem, kako dobro smo izpolnili naše že vnaprej zastavljene naloge.
    Naše knjige se razlikujejo le v bolj ali manj podobnih podrobnostih, začetku knjige in njenemu koncu.
    Zakaj se začetek razlikuje? Kako? Kot otrok ne poznaš teh pravil. Ne vidiš jih, ne veš, da obstajajo. Ne znaš jih "prebrati" iz zvezka, knjige (življenja okoli sebe). Kot fantek v našem primeru zgoraj, ki do očetovega ukrepa ni vedel za katero "vrsto otrok" so narejene barbike. Šele ko te starši naučijo tovrstnega "branja" tvoje knjige, ko prepoznaš "črke" in znaš "prebrati", in upoštevati, kar ti je začrtano, spoznaš, kaj je v življenju od tebe zahteva večina. Spoznaš kaj je v resnici zate, kot za moškega, žensko, odraslega, otroka, izobraženo, neizobraženo osebo, "normalno". Kaj je zate nujno. Obnašanje in slog življenja.

   Če že otroke naučimo brati ta pravila, bi jim morali pustiti možnost, da majhen del le-teh "kršijo". Naj se sami odločajo ali se bodo igrali s punčkami ali žogo. Ali se bodo družili s fanti ali dekleti. Ali bodo inženirji ali profesorji baleta. Razložimo jim, da je dobro, da so drugačni in da se ne smejo sramovati svojih interesov, če le ne škodujejo drugim.
 

    Naj jih šola nauči, kako ločiti med smiselnimi in nesmiselnimi pravili. Če jih že starši ne znajo. Naj jih nauči, da se postavijo zase in za svoja zanimanja, za svoje sanje. Naj jih nauči, kako napisati svojo, posebno, originalno, mavrično knjigo, popisano s svetlimi, srečnimi barvami, na katero bodo lahko nekoč ponosni.



 

Ni komentarjev:

Objavite komentar