Rahlo pocukran zapis o ljubezni

       Naj me prosim nihče ne gleda postrani, ko bom tole spisala. Danes o največjem cukrčku, ko pride do ustvarjanja časopisov za najstnike - ljubezni. In lahko se samo trudim, da ne bom zvenela preveč posladkano in da zadeve ne bom razvlekla v tri strani dolgo zadevo.

       Če je že vsaka druga objava na mojem blogu težko pritoževanje nad neumnim življenjem, ki ga živimo, zakaj se ne bi enkrat za spremembo ustavila in spisala o eni najlepših in hkrati, žal, za mnogo oseb tam zunaj najtežji temi, s katero se vsi srečamo ali smo se srečali vsaj enkrat v življenju.

     

       Težko je govoriti o njej. Ravnotako je o njej težko pisati. Morda zaradi teže besed, morda zaradi razumevanja, ki ga zahteva. Pravzaprav o njej ne morem napisati veliko več, kot trapasta vprašanja, ki se ljudem porajajo ob tej besedi.

       Kaj je ljubezen? Kako in od kod pride?

       In...

       Ali sploh obstaja.

       Ali je morda to samo izmišljotina ustvarjalcev filmov in je vse to dobro počutje, s katerim se srečamo, kadar smo v bližini ljubljene osebe, le blamaža? Občutek, da smo del filma?

   

       Ali je ljubezen resnično samo kemičen proces, kot nas učijo članki znanstvenih revij? Morda pa fizikalen? Ali gre celo za višjo silo? Kako veš, kdaj si zaljubljen in kdaj ne, kako veš, da ne boš razočaran?

       Kako veš, da je oseba prava? Da se s teboj ne bo igrala in te potem zavrgla? Kako močne so te vezi? Česa so zmožne?

       Zvenelo bo pocukrano, kakor se za sestavek o tovrstnem čustvu in čustvih nasploh spodobi. Pa vendar.

       Vedno se sprašuješ. In naletiš na mnogo ljudi, ki ti poskušajo razložiti, a ne znajo. Zdi se, da oni vedo vse odgovore, ti pa ne. Videti jim je, na obrazu, da so se srečali s tem pojavom. In zdi se, da jim gre čisto dobro... (Ali, včasih, žal, malo slabše... )

       Zdi se, da so srečni. Zadovoljni. Ali pa je to filter, ki ljubezen po svoje pokaže meni.

       In danes jaz tudi vem, da v resnici... V trenutku ali obdobju, ko zares ljubiš... Ne čutiš več potrebe po odgovrjanju na zgornja vprašanja. Zdi se, da nekaj v tebi pozna vse odgovore. A jezik - ne.

       And that's the point.