Bosanec.

    Deček po imenu Omer je obiskoval 3. razred osnovne šole. Rad je hodil v šolo, rad je imel svoje sošolce.

  Ni poznal skrbi. Živel je otroštvo, kakršno bi moralo biti otroštvo vsakega otroka. Mirno, igrivo, brezskrbno.

    Bil je precej živ otrok. Njegova glavica je bila polna idej in njegove noge polne energije. Težko si ga ustavil. Bil je zelo priljubljen. Dobro je igral nogomet, dobro je risal in vseh je bil prijazen, pomagal jim je kolikor jim je lahko.

   S časoma je med vrstniki zaradi njegove priljubljenosti narasla zavist. Starši njegovega sošolca so sinu večkrat pripovedovali o narodnosti Omerjeve mame. In ko je bil nekega dne Omer deležen za Denisove pojme prevelike pozornosti, je za Omerjem zaklical z edino besedo, ki jo je lahko uporabil za "žaljivko". Edino besedo, ki je Omerja skelela še leta po tistem dogodku:

    "Bosanec!"

    In sprva Omer ni razumel. Mislil je, da se Denis šali, ni vedel, zakaj bi bila to žaljivka. Toda nekaj v Denisovem zaničljivem pogledu in načinu, kako je poudaril to besedo, je očitno nakazovalo, da je šlo za neko hudo žalitev, slab namen.

    Omer pa ni vedel, kakšen.

    Denis je tudi druge naučil to besedo. Prepričal jih je, da je Omer zaradi svoje mame slabši od njih. In ker ni bil edini, ki mu je zavidal, se je beseda kmalu razširila.

  

   Omerja ni nikoli motilo, da njegovo mamo ni rodila Slovenka. Nikoli ni mogel očitati svoji družini, za žaljivko, ki jo je počasi uporabljala večja skupina nevoščljivih otrok. 

    Besede sam niti ni jemal kot žaljivko. Sprva. V njej ni našel žaljivega pomena. Žaljiv je bil le ton.

   Ko se je izraz spremenil v poziv iz sovraštva, ko je razumel, da ga vrstniki s tem vzdevkom kličejo z zaničevanjem, da bi ga prizadeli, užalili... In je žaljivki sledila številka prezirljivih pogledov, zavihanih nosov in zaničevalnih nasmeškov... Je beseda prislužila svoj grenak prizvok.

    Sčasoma je ni več mogel slišati. Ali še težje, izreči. Zanj je bila tiho prepovedana in izogibal se ji je, kolikor se ji je mogel.

    Ko je počasi odraščal s to besedo za hrbtom, je dogradila svojo moč. Njegova narodnost je postala njegova edina "slaba" lastnost in z vsako opazko se je bolj sramoval svoje matere. Sramoval se je sam sebe. Med tem ko se je nekdo sramoval svoje teže, velikega nosu ali uničenih las... Je on za uničenje svojoega"popolnega" življenjenja krivil Denisa in njegovo žaljivko.

    Prišlo je tako daleč, da ga je že ob omembi Bosne zvilo v želdodcu. Tudi, če se je govorilo o nogometu, celo, kadar je bil kontekst za Bosno pozitiven. Njemu ni bilo nikoli prijetno. 

    In vprašanje je, ali mu zaradi Denisa in njegove nepremišljenosti sploh še kdaj bo.

    Poznam preveč "Denisov".