Starec in njegove hruške

 V svojih 64 letih sem veliko doživel. Veliko zgodb vam imam za povedat. Če bi lahko izbral eno, bi vam verjetno najprej brez premisleka takoj začel pripovedovat o tem, kako sem spoznal svojo ženo. Ampak, tako kot sem rekel, to bi bilo, če ne bi dobro premislil. Dobro sem premislil, temeljito. In povedal vam bom o starem pijancu in njegovih hruškah.

Ko sem bil še mlad, močan in še ne tako vsega naveličan, sem pogosto obiskoval soseda Mahirja.

Pogosto sem zahajal k njemu na pijačo. Živel je kake pol kilometra stan, v stari zidanici, ki niti ni spominjala na neko bivalno poslopje. V pritličju sta bila vinska klet in dnevni prostor brez okna z malo pečko na drva, kamnitimi tlemi, kuhinji podobnim pohištvom in leseno mizo, polno vinskih madežev. Nad temi prostori, je starec spal v prašni spalnici. Imela je dve okni, prvo je gledalo nekam v gozd, drugo v starčev nasad dreves. Ob posteljnem okvirju je bilo nekaj knjig, napisanih v enem od jugoslovanskih jezikov. Nobenih slik ni imel, nobenih zaves. Samo še staro, na pol prazno vitrino.

Pa saj ni pomembno. Njegovo življenje je bilo verjetno kot ta njegova zidanica. Pusto, dolgočasno, zanemarjeno. Redko sva se zares pogovarjala, z leti čedalje manj. Proti koncu sem govoril samo še jaz, on pa je zraven pil in včasih malo pokimal.

Sem in tja je izustil kak nesmisel, pa še takrat je govoril bolj svojemu nasadu dreves, kot meni. Na neki točki je zelo shujšal, pa sem mu začel nosit ženina kosila. Sprva občasno, nato skoraj vsak dan. Zdel se mi je hvaležen, vsakič se je med jedjo smehljal proti nasadu dreves.

Skrbelo me je zanj, prav zares. V nekem poletju se je njegovo zdravje hudo poslabšalo. Smrdel je, shujšal, postal najbolj pozabljen in zmeden starec. Prvič, ko sem spoznal, da mu verjetno ne more zares nihče več pomagati, je bil trenutek, ko sem ga prvič ujel govoriti z eno od starih hrušk. Pogovor z lubjem je pri njem postala stalnica. Pogosto je hruškam govoril o svojem vinogradu in delu, ki ga v njem čaka.

Toda že dolgo ni imel več vinograda. Skupaj sva ga pred leti sesekala in na kup zmetala posušene trte, ki so dolgo grele njegovo zidanico. Teden po sečnji sva skupaj požgala breg in tako sva storila še nekajkrat, vsakič pred začetkom pomladi, vsakič v čisti tišini. Z leti mu ni bilo nič manj hudo, ko sva lazila po zemlji, na kateri si je nekoč v zameno za svoje vino prislužil toliko žuljev in bolečin v križu.

Mislil sem si, večkrat, tako je sam! Nori starec, ki se pogovarja z drevjem. Že zdavnaj zrel za kako ustanovo. Poskušal sem ga prepričat, da bi mi razkril karkoli o svoji družini, pa je vprašanjem vedno sledilo le brundanje v brado, včasih solze.

Tri hruške je imel nasajene pred zidanico. Pa grme leske, nekaj češpelj. Suhe so bile videti, slabo so obrodile, nikoli jih ni obiral. Sadje je na jesen gnilo po tleh in bilo hrana mrčesu. Osam. Ni se zmenil zanje, kadar je taval med hruškami in jih ogovarjal. Včasih je govoril Emini, včasih Azri, včasih se je prepiral z Ifeto. Ne vem, kako je bilo ime kateri izmed njih. Njegovim pogovorom nisem posvečal preveč pozornosti.

Si pa danes želim, da bi.

Samo enkrat sem srečal njegovega nečaka. Samo enkrat, ko sem se še zadnjič s kosilom v košari odpravil v njegov konec z namenom, da ga obiščem.

Bil je maj, naredilo se je sonce. Že od daleč sem zagledal, kako čez sprednje okno starčeve zidanice nekdo spušča lesene deske. Možakarji so si podajali razbit posteljni okvir, vitrina je bila že razstavljena in zložena na tleh. Leske so požagali, eno od starih hrušk prav tako. Grd, star, gnil les.

Mahir je šel v oskrbo, tako mi je rekel eden izmed delavnih možakarjev. Čokat gospod, ki se je kasneje predstavil kot njegov nečak. Končno, sem pomislil. Res sem bil zelo hvaležen, olajšan, ko sem to slišal! »Malo pospravljamo, preden se bajta proda.«

Zelo malo svojih stvari je imel, skromni starec. Nametali ali zložili so jih v gajbe za krompir, na tleh je ležalo nekaj njegovih knjig. Spomnil sem se jih. Zasmilile so se mi.

»A jih češ?« mi je rekel ne vem kdo, ko sem jih tako gledal. »Drugače grejo stran. Bral jih ne bo več.«

Nisem prav nič razmišljal. Nisem si prav veliko mislil o brezsrčnem vedenju njegovih sorodnikov. Pogledal sem hruško na tleh. Pogledal sem razstavljen okvir v lesene zaboje nametana oblačila. Smilile so se mi stvari, kot bi se mi smililo zapuščeno mlado mače, odvrženo za cesto. No, ko jih je nekdo le pobral in mi jih ponudil v roke, sem jih vzel. Nekaj besed sem še spregovoril z nečakom, potem pa sem se odmajal domov.

Bistvo do te točke povedane zgodbe nastopi šele nekaj let po tem, ko sem tiste stare knjige prinesel domov in jih pospravil v enega izmed predalov v dnevni sobi. Nikoli nisem zares pomislil, da bi jih prebral, bile so samo v spomin. Verjetno je bilo to do danes vse, kar je ostalo od pozabljenega, zgubljenega starca. Pozabljeni spomini v predalu pivskega prijatelja.

Nekoč jih je žena po naključju le prelistala. 

»Marjan lej, kaj sem našla!«

V roke mi je položila fotografijo. Štiri osebe, pred lepo hišo s špičasto streho. Resni, ostri pogledi dveh deklet, starih nekje dvajset let, ženske in možakarja, najverjetneje njuna starša. V možakarju sem v nekaj trenutkih prepoznal preminulega soseda. Fotografijo sem zasukal in na hrbtni strani prebral:

Emina, Azra, Ifeta, Mahir

Lukavica, 1990

V svojih 64 letih sem veliko doživel. Veliko zgodb vam imam za povedat. Če bi lahko izbral eno, bi vam verjetno najprej brez premisleka takoj začel pripovedovat o tem, kako sem spoznal svojo ženo. Ampak, tako kot sem rekel, to bi bilo, če ne bi dobro premislil. Če bi znal, bi vam torej povedal o starcu, njegovi, naši vojni, revščini, osamljenosti, smrti, ki starcu potuhnjeno sledi.

Če bi jo le zares slišal.