Jebi se.

    Sedim danes na vrhu Marofa, povsem v tišini, morda se mimo mene sprehodita dva sprehajalca psa, drugače pa sem v majhni družbi in zdi se, da vsi napol spimo. Tako sedim in rečem tiho: "Jebi se".
     Nihče se ne ozre, z vprašanjem ali sem te besede namenila komu izmed njih, vedo točno, kaj me teži in ena izmed prijateljic me celo potreplja po rami in mi vzpodbudno reče: "Točno veš."
     Prikimam ji in jo nerodno potrepljam nazaj, kar je ne zmoti, saj so nerodne geste in rdečica pri meni stalnica. Gib razume kot sorazmerno eleganten hvala, nadalje me pusti, da počivam v svoji glavi.

     Razmišljam o osnovnih stvareh, dejstvih, ki jih predelamo že v osnovnih šolah. Razmišljam in pozabim, da sedim na vrhu drevoreda.

    Toliko je nekih pravil, ki se jih nezavedno držimo, o tem kaj lahko komu povemo po resnici, kako iskreni smo lahko sami do sebe glede tega, kaj radi oblečemo, kako previdni moramo biti pri izbiri besed, ko izražamo svoje mnenje in kaj vse moramo odpustiti ljudem, ki si tega ne zaslužijo.

    Vsi smo taki, eni se teh pravil držimo preveč, drugi premalo. 

    Danes se trudiš, da bi se plavolasa dama v tvoji družbi počutila prijetno, jutri jo boš slišal, kako te na vsa od tečkanja že hripava usta opravlja, ker imaš na vratu dolgo brazgotino, ali kako nosiš preveč črnih oblačil. Medtem, ko se sama očitno ni počesala že od krsta, pa sam tega nisi nikoli zares izpostavil.
   

    Resnica, ti povem. Bolj se trudiš za ljudi, bolj te take stvari prizadenejo. Trudiš se, ker si želiš, da bi oni enako ravnali s teboj... Pa ne bodo, oprosti. Nikoli, ne zares. Mogoče, če boš vse skupaj ignoriral.

    Namesto, da takim ljudem oprostiš in jim pustiš, da dalje hodijo po tebi, primi v roko, kar ti je najdražje, sprehodi se na vrh tistega prelepega drevoreda in jim reci

    "Jebi se."