Vedno zopet poslušam.
Še vedno, po nekaj mesecih obstoja, ob vsakem tretjem komentarju, ki mi ga nameni nek bralec tega "bloga", stoji opazka, da bi z večjim številom postov v angleščini dosegla večjo številko ogledov. To bi bil hit, je rekel prijatelj. Pa ne bom, ponovim vedno znova. Naj bo slovensko. In ravno tem opazkam v čast, posvečam še en post o narodnozavednih načelih, ki jih je, očitno, med Slovenci vse manj.
Toliko mladih odhaja. Toliko, skoraj več, kot jih Slovenija sploh premore. Širi se beseda, misel, že skoraj stereotip, da za domačim pragom ne bomo imeli kje delati. Otroci v osnovnih šolah v svojo izbiro srednje šole vključujejo vprašanje o tem, kateri poklici so zaželjeni v svetu, ne doma, pri nas. Vsi sanjarijo o Londonu. Ameriki. A o Ljubljani? Ne poznam ga, falota.
Ker je samoumevna. Je največ kar naj bi naša Slovenija premogla, lahko pokazala svetu. Kaj imamo več od kremšnit in Tromostovja? Po merilih večjih držav ima Slovenija (govorimo o številu prebivalcev) eno samo mesto. Prebivalcev premore toliko, kolikor jih ima mesto prestolnice povprečno velike evropske države. Pa sploh ne govorijo vsi slovensko. Slovenščina ni materni jezik dveh milijonov ljudi. Ta številka je veliko manjša.
In vendar imamo toliko naših knjig! Filmov. Revij. Glejte, celo blogov. Spletnih strani. Koliko velikih mest ima tako bogato zgodovino, toliko materiala, na katerega se lahko oprime, ko pride do zagovarjanja samostojnosti? Mar je res vse v velikosti? Številčnosti? Mar moramo res zato, ker nismo za dvajset tisoč kvadratnih kilometrov večji, prodati vsa podjetja, ki so nekaj let uspešno rasla na naših tleh? Ne verjamem.
Tako pa, bolj ali manj zadovoljni Kranjci, krademo sami sebi.
Ozek je naš pogled na vse skupaj, a vendar dovolj dolg, da seže preko meje naše državice. Da vidi blišč in odprtost tujih mest in prijazne nasmehe tujih ljudi. Tujih simbolov, pop ikone nas vabijo drugam. Posameznik čuti pripadnost do britanske zastave, ker je pač moderna. V Sloveniji jo vidim pogosteje, kot vidim naše slovenske barve. Nobenega Triglava. Samo united jack, man. Na šalih, čevljih in šolskih torbah dijakov. Pa saj.
Da smo Slovenci izražamo k večjemu takrat, ko pridemo v stik z nekom, ki to ni. Z Bosanci. Hrvati. Srbi, ki živijo med nami, ki so se preselili med nas, v upanju za svetlejšo prihodnost. Kar je izjemno žalostno. Sami ne želimo biti Slovenci, hkrati pa ne pustimo tujcem, da bi to bili.
Sami sanjamo o domu v državah severno od nas. In od njihovih prebivalcev pričakujemo, da nas bodo sprejeli z odprtimi rokami.
Marsikaj moramo razjasniti. O marsičem premisliti. In ko končno pridemo do ugotovitev, te deliti z ostalimi. Sem ter tja napisati kakšen zapis.
Vse imamo. Vse slovensko nas prepričuje, da smo uspešni. Povsod po svetu so naše stopinje. Naši dosežki. Toliko umetnosti, poezije in pesmi.
Potencialni smo, Slovenci. Pa čakamo, da nas bodo pojedle angleške zastave.
Nič slabši ali boljši od ostalih. Namen zapisa ni disanje britanske zastave. Sploh ne, lepa je :). Je samo še eno dramilo, opozorilo, Slovenci imamo ime in imamo dom.
Prav tu, kjer smo zdaj in ne na drugi strani velike vode.
