V tem zapisu ne bom pisala nič o tem, kaj bi morali storiti z migranti. Begunci. Kakorkoli imenujete velike skupine ljudi, ki zadnje čase polnijo novice. V zapisu ne ponujam rešitve, ne mnenja o že podanih predlogih, kako bi trenutno situacijo razrešili.
V petek sem čakala na prehodu za pešce, ob meni pa je stala mlada družinica. Mama, oče, mali sinček, 4 leta. Mama je sinčku nekaj razlagala. Nisem še slišala njihovega jezika. Bili so oblečeni v dražja oblačila, umazani, deček je komaj hodil ob mamici. Oblečen je bil v debele dekliške žabice, obut v športne sandale in oblečen v nike športno jopico.
Ozrl se je k meni.
Vedno se nasmiham otrokom. Mislim, da nas večina to počne. Mali se mi je nasmehnil nazaj in za menoj se je obračal še potem, ko je bilo treba čez cesto.
Žal mi je bilo fantka. Male družinice. Mlade mamice in misel, da bi to nekoč lahko doživela tudi sama, me je razžalostila. Kaj ko bi nekoč morala sama z možem in otrokom razcapana iskati nov dom.
Menda VEM, da je večina teh, ki prihajajo v Evropo ekonomskih migrantov. In menda VEM, da je takih malih družinic v primerjavi z njimi izjemno malo. Videla sem sto in sto videoposnetkov, na katerih črne zastave plapolajo v rokah "beguncev", ki se že zbirajo v večjih mestih evrope. Brala sem o posilstvih novinark. O nasilju nad policisti. O izkoriščanju malih otrok.
Berem o tem, kako bodo pripadniki druge vere med nas naselili kaos. Nas vsepovprek posilili, mučili, nam pobrali otroke, nas izgnali iz domov, postrelili v hrbet. Berem iz medijev, blogov in postane me strah. Strah me je, da bom jaz, da bo moja družina in vsi, ki jih imam rada samo še številka v učbeniku zgodovine.
Posledica še ene svetovne vojne.
Med tem in tem letom jih je umrlo toliko in toliko.
Nič drugega nimam povedati. Imam 17 let in končan drugi letnik gimnazije. Ne vem, kaj naj z begunci. Ne vem, kakšni so njihovi nameni. Ne vem, kaj je prav, kaj ni, naj se zapro meje, naj se ne. Kako bi izločili pomoči potrebne od potencialnih teroristov, o katerih pišejo. Jaz nisem dolžna odgovarjati na ta vprašanja, ko ne vem nič o tem, kaj se zares dogaja. Vem le tisto, o čemer ljudje pišejo, govorijo po televiziji. In temu ne verjamem. Nič ne vem.
Nekaj znanja zgodovine pa imam. In današnja situacija smrdi po mnogih svetovnih uvodih v vojne. Nemir, ki vlada med ljudmi, med begunci, ekonomskimi migranti, med "domačini". Prostovoljci.
Baje bo počilo, tudi to lahko preberem na raznih forumih. Zapisi domnevnih poznavalcev situacije.
Postane me strah, da imajo prav.
Vse, kar si želim je to, da še naprej, kljub kaosu, ki sledi v prihodnje, v mirnem okolju preživim. Da končam šolanje. Gimnazijo. Da si ustvarim miren dom. Da mojega kratkega življenja ne zmoti vojna.
Ne vem, koga naj nagovorim. Medije? Najraje politike. Za nič drugega jih ne prosim, kot da enkrat za spremembo v svoje izračune vključijo svoje ljudstvo. Mene, moje sosede, moje sošolce, moje ljubljene in moj dom. Ne denar, ne profit, ne plačo, ne zakone... Temveč ljudi, ki so jih izbrali, izvolili za njihov položaj. Na vodilnih je odgovornost, da nas zaščitijo v primeru vojne. Karkoli se nam zgodi, je na njihovih plečih.
Zato močno upam, da delajo na tem, da se bo kriza končala z rezultatom najboljšim za vse. Zame in za malega fantka, ki je v petek prečkal cesto.
Nič ne vem o tem, kaj se zares dogaja tam zunaj Novega mesta. Medijem ne verjamem. Toda, če bi samo za čas krize tako parlament kot televizijska hiša odmislila kapital in večjo pozornost posvetila reševanju zadeve, kot razpihovanju nemira... Morda je potem še čas, da se situacija razreši.
Nekaj velikega se dogaja. In nekaj še večjega se bo zgodilo.
Ni vse v sendvičih in šotorih, ki jih postavljate ob meji. Ti ne bodo ničesar rešili.
Ne drugega, vojne me je strah.
Da bom kot tisti mali fantek, nekoč prisiljena bežati.
Žal mi je za vse slovnične nepravilnosti.
