ne rabiš veliko

ne rabiš veliko
za srečno življenje
le veliko objemov
in potrpljenje

ne prijateljev tisoč
naj en sam, a pravi
besedi verjame
stoji ti ob strani

in niti kozarcev,
še tisoč in sto
že z enim bo rokah
ti v licih toplo

in kdor je pri pravi
in ve kar je treba
zna se odreči
kozarcu in gleda
s prijateljem v svet
skozi trezne oči
ne rabi veliko
objem in nekoga
da zasmehujeta skupaj
na otožne dni

normalne ljudi

Petarde so tako neumne

    Pač, zakaj.

    Ni treba. Razumem raketo. Barve, wohoo, malo poči, saj so zanimive. Nekaj sekund. Še ti barvni čudeži kemije postanejo dolgočasna potrata denarja po nekaj desetih sekundah. Čudovite so, ampak se  jih kljub temu hitro naveličaš.

   Ampak kaj je s petardami. Pok, samo pok. Nasilen in vsaka asociacija ob njem je slaba. Ob reakciji ni neke lučke, ki bi služila kot opravičilo za hrup, ali morda je, ni pa ravno impresivna in še vedno ne opravičilo.

   "Uživam, ko nekam v bližino mene vržeš petardo, poki so my thing." Nisem še slišala človeka, ki bi izrekel temu podobne besede. Vsi se pritožujejo z menoj. Če pa je kdo tam zunaj, nekdo, ki ga opazovanje in poslušanje tovrstnega početja notranje zadovoljuje... Ja potem pa ups, oprosti, je pa res, da ste redki.

    Kako jaz, kot tretja oseba razumem človeka ki vrže petardo, tako, iz dolgčasa?

    Idiota, ki mu na glavi, čelu piše

   "Dovolj sem star, da lahko kupim petarde, poglejte me, prave petarde, da so prave bom dokazal s tem, ko jih bom vrgel, glej. Dovolj sem odgovoren, da lahko tvegam resno poškodbo roke, saj je vendar moja, zakaj bi jo potreboval, druga mi bo zrasla.

    Oh, in dovolj sem kul, da mi ni mar za vse živali in ljudi, ki se bodo petarde prestrašili. Sami so krivi, kaj se pa ne pospravijo v hiše."

    "Tako sem kul, sam sebi ne verjamem. Zdaj pa glej, kako bo počilo."

    Glej, ker moraš biti pozoren, da imaš kaj za videti. Slišal boš bolj malo, vsaj po tem, ko boš zaradi vsega tega hrupa, ki ga bom povzročil, oglušel.

    Ne resno. Pospravi to.

   In oprosti, če sem te užalila, ampak posveti mi z enim samim, tehtnim plusom, ki ga prinašajo petarde, plusom, ki nima veze s tvojim egom in umaknem to objavo, vzamem nazaj vsako žalo besedo, izrečeno proti pirotehniki.

    Pač, zakaj.

Sprijazni se z drugačnostjo

     Nora sem na sneg, konec. In lučke in sneg in kamin, konec. In če te okrog ramen objema še ena topla roka, si srečnica. Ali srečnež, I don't judge. Danes sem izjemno dobre volje in napisala bom zgodbico. Pocukrano, kot moj že tako presladek kakav.

     V devetdesetih je na balkanu bíla vojna. In v svoji srditosti je uspela razbiti takrat uspešno in številčno družino. Pet otrok je štela. Starejši otroci so študirali v tujini in v času vojne s seboj odpeljali bratce in sestrice, da bi jih zavarovali pred grozotami vojne.

     Doštudirali so, brez težav, kljub tegotam v domovini. V tujih državah so si osnovali družine. Uspešne, tople in pravtako številčne družine.

     In nekega božiča, nekaj let po vojni, so se sklicali, spet našli. Se nekaj časa dogovarjali in končno našli čas, da se zopet srečajo, vsi skupaj, po skoraj desetih letih. Otroci so se dogovorili, da se po vsem tem času s svojimi družinami spet srečajo na domačem pragu.

     Vrnili so se v rojstno hišo in s seboj pripeljali svoje otroke, takrat stare od 3 do 7 let. Šest jih je bilo. In govorili so tri jezike. Asja in Edna iz Švice, Kevin in Leon iz Nemčije ter Maja in Domen iz Slovenije. Sprva je bilo zaradi narodnih razlik vse nerodno, ni bilo videti, da bi se med seboj  že tako prestrašeni in sramežljivi otroci kakorkoli razumeli. 

   Starejši, njihovi starši, so po večerji druženje nadaljevali ob kaminu v dnevni sobi, otroke pa namestili v sobe za goste, vsaka družina v svojo sobo. Strinjali so se, da je zanje ura pozna, da je zanje čas za spanec.

    Sami so ob toplini ognja kramljali še dolgo v noč, obujali spomine, se spoznavali in med seboj delili zgodbe iz življenja, ki je poteklo v času, ko se niso videli. Večkrat so obljubili, da bodo srečanje še ponovili, da se jim zdi škoda, da je družina tako raztresena.

     Nekaj po polnoči so si bili enotni, da je zdaj čas za njihov spanec in so se tudi sami namenili proti posteljam. A ko so družinice odprle vrata svojih spalnic jih je pretreslo dejstvo, da njihovih otrok v le-teh ni bilo videti.

     V nobeni izmed spalnic, nikjer. Čudili so se, morda jih je sprva izginotje otrok preplašilo, a jasno je bilo, da niso daleč. Klicali so jih, dolgo, nekaj časa niso dobili odgovora.

     Nakar se je v francoščini iz drugega nadstropja na klic staršev odzvala Asja, deklica iz Švice. "Tu smo," je zavpila. 

     Štiri družine so pohitele po hodniku navzdol, vse do stopnic, po njih v drugo nadstropje, naravnost v pisarno, od koder je prihajal glas... In osuplo obstali pri vratih, nad prizorom, ki jih je tam čakal. 

     "Če to ni neverjetno," je z nasmehom rekel njihov dedek, ko je razumel prizor.

    Šest malih glavic je malo čez polnoč s kemičnimi svinčniki in flomastri, ki jih je njihova babica hranila v predalu pisalne mize, risalo risbice na tiskarski papir. Te skice so si podajali med seboj in se tako pogovarjali. Z besedami niso govorili drugega kot imena in osnovne besedice, sporazumevali so se z navadnim kemičnim svinčnikom ter belim listom. Risali so hiše, svoje igrače, osebe, šolo, vreme...

     In zdelo se je, da njihov sistem deluje, razumeli so se.

     Razumeli so se.

     Šest otrok iz treh držav, ki so kljub razlikam postali prijatelji in sodelovali...

     Je bilo živ dokaz, da nima blage veze o tem kakšne narodnosti si in kateri jezik govoriš.
     Zakaj to razume šest od šestih še niti deset let starih otrok.
     Množice odraslih državljanov, samostojne, napredne, razvite, poduhovljene, na papirju raznolikosti naklonjene, tujcem odprte države... pa ne.
     Kje med otrokom in odraslim nastopi trenutek, ko iskanje mostu s tujim narodom postane napaka in prirojena razlika vodi v posmeh.

   

Vesel božič vsem.

    Res je fino, kako nas prazniki opomnijo na to, kako pomembna je bližina domačih, toplina dnevne sobe. Kako krasno je, ko se spomniš, da so najpomembnejši ljudje na svetu ti, ki ti ob strani brezpogojno stojijo celo leto. Družina, pa če šteje deset bratov in sester ali samo očeta, ženo. 

    Poleg tega, da je največje, je najbrž tudi edino bogastvo, ki se ne šteje v številu in količini. Ali se sploh šteje, se vprašam. Kar je zagotovo pomembno, je tvoj, moj odnos do nje. Tvoja, moja pozornost, ki se da sama od sebe.

    Božič je zame tako verski praznik, kot praznik družine. Ves namen tega dne je, da se ljudje zberejo, si vzamejo čas drug za drugega, sodelujejo v pripravi in dan v prazničnem vzdušju preživijo skupaj. Uživajo v povezanosti. Ni važno kako in kje. Ni važno, če je hiša polna okraskov iz kitajske trgovine, ali je videti kot vsak drugi dan. 

    

    Lepo je, če za božič nisi sam.

    

    Vesel božič vsem in upam, da je tudi vaš dom ne le danes, temveč celo leto poln topline in povezanosti.
    Pa če praznujete ali ne.

Slika

morda življenje

ni drugega, kot slika

s čopiči preorana

sladkih barv oblika

ali morda brez barve nežne 

moderna je umetnina

ki poživi se in razume

le ob kozarcu vina

ali včasih polna sreče

pa še nerazumljiva

čisti odraz lepote

in čista mojstrovina

ki ko se bo končala

s potezo zaključila

povedala bo zgodbo

pa tiho si odpočila

Ni mrtvo mesto

   "Mesto ni mrtvo," sem zadnjič slišala trditi nekega odločnega mladeniča. Ne vem, kdo je, ne vem imena in lahko se podpiše, če nekoč naleti na to objavo. Bistvo so besede, ki jih je izrekel. Dovolj je povedal, da sem se zamislila in morda bi bila že ta kratka kombinacija besed dovolj za močno objavo. Za razmislek o kraju, v katerem živimo.

   

    "Mesto ni mrtvo," in vse kar je mrtvega v njem so ljudje, ki vsak dan v njegovih zidovih vidijo dolgočasen dom. Pasivni del je ta, ki je slep in živega ne vidi, ali ne prepozna. Mala množica, ki v svojem domačem kraju ni zadovoljna s stvarmi, za katere se trudi aktivni, "živi" del prebivalstva. Ta se trudi za vsak literarni večer. Vsako predstavo, prireditev, zabavo, koncert. Vlaga neko delo, trud, željo po uspehu, po zgraditvi nekega objekta.

     In uspe mu do dela, ko odri stojijo, pripravljeni, da bodo podpirali korake programa pripravljenega za ljudi, ki se na koncu raje posedejo okoli mizice v bifeju. Nakar eden izmed njih pripomni, kako mrtvo je mesto, kako se nič ne dogaja in ducat pasivnih glav počasi, z odobravanjem prikima, medtem, ko na trgu igra skupina, ki jim ni po godu.

     

    Ni mesto mrtvo. Bolj živo je tega, ki pravi, da je.