Začeti sem želela z opravičilom za nekatere poglede predolgo napisano razmišljanje, pa sem se ustavila, ko sem se spomnila, da je blog navsezadnje moj in je razmišljanje tretje osebe za nekatere bralce ravno to, kar na mojem blogu iščejo.
Ne le generacije današnjega časa, vse, ki so se imele v zgodovini priložnost odločati o svoji izobrazbi, če ne drugega, smeri izobrazbe, vse generacije naših let dajejo in so dajale vtis, da svojo prihodnost gradijo z ogromno mero previdnosti. Da se nam zdi tako presneto pomembna, ko za nas predstavlja prostor, kjer je pospravljen večji del naših sanj in upov, dosežkov in pričakovanj. Prihodnost bi si, še preden jo izkusimo, radi pripravili kot čim varnejše mesto.
Kot otroci v prihodnost pospravljamo barvite slike veterinark z muckami v naročju, pop pevk. Nogometaših in zdravnikih. Vse življenje preživimo ob misli, kako bomo prišli do slike, ki je vsaj blizu tisti sanjski. Pa nas sem in tja potrejo prenizke ocene ali pomanjkanje talenta.
Kakorkoli, trenutno je najbrž zelo aktualno razmišljanje o prihodnosti, o izbiri šole. Računanje o izbiri srednjih šol, faksov. Morda o delu. Kaj in kako, kje bom najbolj srečna, kje bo največ dela, kje in s kakšno izobrazbo bom zaslužila dovolj, če ne več kot dovolj za svojo bodočo družino?
Mimogrede, smešno je, da o družini razmišljamo bolj malo. Vsekakor manj, kot o faksu, ko je le-ta na življenjskem traku predviden pred osnovanjem družine, vendar je v večini namenjen uspehu in posledično udobnemu družinskemu življenju.
Danes in jutri skačemo po informativnih dnevih, predstavitvah, prebiramo brošure in glavo polnimo z informacijami, statistikami, računamo in se vdajamo stresu in teži odločitev, ne opazimo pa, da se naši brezskrbni dnevi zaključujejo. Zavijemo v smeri, ki nas ne zanimajo, a nas računanje o stanju v državi čez nekaj let prisili, da izberemo bolj zanesljivo pot, radi bi se izognili težavam. Poslušamo, kako super je izbira naravoslovno orientirane šole, kar je sicer za take, ki jih to bolj zanima, super. In kar je prav, ker je to navsezadnje odraz resničnega stanja v državi in svetu, nikakršna laž.
In najbolj zastrašujoča misel je prav to, da je tako ravnanje, izbira uspešne smeri, najverjetneje pravilno.
Da so izračuni pravilni in če nam je prioriteta zaposlitev... Jo bomo našli. Položili na stranski tir svoje interese, umetnost, vsaj delno, vsaj za čas izobrazbe, v katerem bomo najverjetneje nanje celo pozabili. Na hobije, ki niso večni. Kako nepomembni so v resnici. Morda pa je njihovo pomembnost nujno pozabiti, da lahko preživimo v tem svetu.
Današnje stanje v državi me plaši s propagando o brezizhodnosti z izbiro umetnosti za poklic. Stanje se na tisoče načinov kar namesto mene odloči, da z vlečenjem čopičev po platnu ne bom nikoli dosegla tolikšno mero uspeha, kot bi si jo želela. Razkol med dvema nasprotnima vrstama sanj. Tehtanje, katere sanje bodo prinesle več sreče. Uspeh in področje za katerega v tej državi ni mesta privedeta do vprašanja, kako, da je drugje, v drugih državah drugače. Danes se samo s pisanjem v Sloveniji težko preživiš. Samo s slikanjem, samo z glasbo.
Nesrečni so ti, ki želijo živeti od umetnosti.
In če obstaja točka, ko otrok postane odrasel je to ta, ko težnja po uspehu odtehta ostale interese. Ko človek bolj ceni denar, s katerim si bo kupil igrače, kot igro samo. Ali je to prav ali narobe je povsem vseeno, stvar je taka, situacija ima za posameznika samega le en izhod.
Tolažimo se z mislijo, da bomo s časom, ki ga bomo posvetili grajenju kariere lahko kombinirali z interesi, umetnostjo. Velik, prevelik je del, ki te kombinacije nikoli ne ustvari.
Če bi bile okoliščine ugodne, bi bil sposoben ustvariti kariero na področju umetnosti in z interesom bi lahko dosegel nepredstavljive uspehe. Dobitna kombinacija.
Preganjalo me bo vprašanje, zakaj je pri nas zaposlitev umetniško usmerjenih poklicev tako nizka, medtem, ko druge države obljubljajo drugačno stanje. Vprašanje, kaj bi lahko naši politiki, naši vodje ali mi sami naredili, da bi stanje izboljšali. Ljudje odhajajo, ker v tako mali državi ni prostora zanje. In če razmišljajo, da bi država potrebovala spremembo, dobijo občutek, da so v tem razmišljanju sami.
Država si želi prodreti med naprednejše, ključ za napredek, za turizem, uspeh pa podi iz države. Z zadnjimi besedami ne govorim samo le o umetnikih, ki tako ali drugače nikoli niso imeli mesta v naši sebični in denarja lačni družbi in katerih funkcija ni bila tako ali drugače nikoli dovolj cenjena.
Spet govorim o splošnem begu slovenskih možganov.
In preganjalo me bo tisoč odgovorov na ta vprašanja, ki jih bodo najbolje oblečene glave vedno ovrgla in označile za neuresničljive.
Seveda je prostor za dejavnosti, posluh za glasbenike, galerije za slikarje.
Ampak redki bodo od tega živeli.
Zakaj vendar sama kompliciram.
