A poem #2

your hands were shaking

when we first met

and you felt the urge

to light up that cigarette

but you never did

even though you should

all because you knew 

I could hate smoking too

and there we were one night 

with some good old friends along

you were listening

I was singing a song

your eyes seemed sad

but you said nothing's wrong

I'm sure as 'ell

back then nothing was well

when we met again

you sat beneath the tree

your sad hand held mine

your eyes were looking at me

and that's when I knew

and sisters stars did too

the only sad things I've ever loved

were summer rain and you

"Cuker"

   Kadar govorimo o glasbenem okusu, naj bi vedno pred podajanjem svojega mnenja vzeli v račun, da ima vsak izmed nas svoje mnenje, pa čeprav se ta mnenja nekako ne skladajo eno z drugimi. Nekako si moramo zapomniti, da je naša dolžnost da v želji, da se med seboj razumemo in uspešno podajamo mnenja med seboj, zavedamo, da je nekaj, kar v prvi osebi nekdo nespametno poimenuje drek od glasbe za sogovornika zvrst, ki jo ima za najkvalitetnejšo.

   Uvod zveni kot nek monoton govor staršev. Napisala sem ga, da se izognem poznejši jezi naključne bralke tega poskusa zapisa, katere fanbazo bom v naslednjih vrsticah označila za meni osebno, sfaljeno.
   Namreč podala bom svoje mnenje o glasbi, ki ima zame morda malo manjšo vrednost od neokusne besedne zveze, ki sem jo uporabila zgoraj.

   Ob spremljanju socialnih omrežij, za katere sem čedalje bolj prepričana, da niso nič drugega kot (ne)nujno zlo, nenamenoma naletim na ničkoliko komentarjev, novičk ali celo temu podobnih zapisov, kritik na račun pop glasbe (nekaj na sem tudi sama napisala na to temo). Ne toliko drugih novičk, kot fotografij in tračev o preslavnih članov boybanda.
   Če vprašate mene, zapakiram vse boybande ali samostojne teenage pevce z na eno ali drugo stran polizano frizuro v en predal in jih označim za samostojno zvrst, katere ciljna publika so najmlajše pubertetnice. Vsa njihova glasba na trenutke itak zveni enaka.
   Priljubljenost njihovih komadov, glasbe sicer raste s svetlobno hitrostjo, vendar ne zaradi svoje kvalitete (spet opominjam, da je moje dojemanje kvalitete morda drugačno od tvojega) ali (ne)originalnosti. Trik je v besedilih, ki jih redko napišejo izvajalci sami. Ta niso nič drugega, kot pihanje na dušice trinajstletnic, ki jih vzamejo skoraj preveč osebno. Sanjajo, da taki lepi in kul fantje njim samim pojejo. Sanjajo, da bi jim ti handsome izvajalci govorili in počeli stvari, o katerih pojejo. Zgražam se (na to nisem ponosna, vsak ima pravico sanjati) nad prepričanostjo nekaterih deklic, ki celo trdijo, da bodo tega ali onega "ujagale" ali se z njim celo poročile. Zaradi besedil, še bolj pocukranih od najslabših romantičnih filmov in zaradi postavnih fantov, ki jim pojejo točno tisto, kar želijo slišati - pravljico, dekleta posledično sanjajo o "pravih moških" in "sanjski poroki" z njimi. Poguglajte. Tumblr je poln norih fanfiction zapisov. Naj mi potem kdo reče, da ni številka pretiravanj prevelika. Milijončki najstnic sanjajo o tem, kako bodo razvajene riti v dvajsetih letih, ki se stiskajo ob viktorijine angelčke s kričanjem prepričale, da za njih niso premlade in da se bodo z njimi kar tako poročili.
   Vse bi naredile za pravljico. Za cuker, ki ga opevajo. Skakale po balkonih hotela, rezale gume, ali se na zvezdnike prilepile kar sredi ulice, potem pa se jim v naročje izjokale, kako so za njih edini življenski cilj.
   Ste že videli kakšen dokumentarec o tej ali oni boyband skupini?! In prepričana sem, da je marsikateri uporabnik tumblrja že slišal za kakšno noro posameznico, ki je o fantih skupine (primer) One Direction govorila kot o edinih osebkih vrednih njene, kako bi rekla, nedotaknjenosti. Tu ne govorimo več o glasbi ali o oboževalcih le-te. Govorimo o osebah obsedenih z drugo osebo.
 
 
   In v času pisanja te objave sem ugotovila, da me glasba, ki jo izvajajo ti "sanjski moški" pravzaprav sploh ne moti. Ni slaba. Tudi povsem nekvalitetna ni. Vedno je bila, vedno najbrž bo. Niso je napisale roke izvajalcev, pa tudi če bi jo, me ne bi motilo. Tudi ti fantje najbrž razen razvajenosti in neumne frizure nimajo nekih slabih lastnosti. Verjetno se jim ob takih izgredih, kot jih dožiljajo vsak dan, odgovornosti in zapolnjenih urnikih ne godi ravno najbolje.
   Pa tudi vse njihove oboževalke bi bilo narobe označevati za nore. Mnogo jih je, ki poslušajo to vrsto glasbe, pa vseeno živijo normalna življenja.
   Brez izgredov in kričanja, ko se na radiu zavrti You and I.
   Marsikatera bi lahko celo potrdila moje besede.

   Če pravzaprav s prstom pokažem na krivca za iluzije in stiske deklet, ki med fanti iščejo nadomestke in kopije Justina Biebra... Za pretiravanja in skrajnosti... So to najverjetneje agencije, ki z naivnostjo fanbaze samo mastno služijo.
 

Zaostalost "sodobnega" šolskega sistema

     Ko v zraku ravno zadiši po prvih opozorilih, da se bo že čez dva tedna pričelo novo šolsko leto in ko med vrstniki sem in tja že slišiš pritoževanje nad vračanjem med šolske stene, ne morem, da ne bi v vsem tem vrvežu in verbalnih pripravah na čim bolj zanimiv začetek leta tudi sama povezala nekaj povedi na to temo.

     Kadar slišim, kako se nek vrstnik glasno pritožuje nad pravico, da se izobrežuje, nad učitelji, ki s tem, da mu dajejo material za čim bolj uspešno življenje služijo za svojo družino... Takrat se samo brez besed nasmehnem, ker vem, da bo ta vrstnik v kratkem najverjetneje kar sam prišel do spoznanja, da šola nenazadnje ni tak teror, kot misli da je. Tu ni potrebe, da bi pametovala, sčasoma vsi pridemo ali smo prišli do podobnih zaključkov.

     Prej me do tega, da odprem usta in povedanemu oporekam, pripravijo besede, kot so: 

     "Kaj se pritožuješ! Tvoji starši so se lahko, danes pa je šola že tako moderna, da te res nima kaj žulit!"

     "Ko sem bil jaz star toliko, kot ti in smo hodili v šolo... Nismo imeli vseh teh računalnikov in interneta!"

     "Danes vam je lažje!"

     Kajti resnica je, da je opevanje napredka šolskega sistema vse od časa razsvetljenstva zgolj nakladanje. 

     Ne govorim o napredku razmer, v kateri se mladina izobražuje (smešno mi je govoriti o mladini, ko sem tudi sama del nje), torej o večjih šolskih prostorih, enakopravnosti ali tehnologiji. Vse te stvari so občutno izboljšale še premnoge smeri šolstva in smo lahko zanje samo hvaležni.

     Če vržemo karte na mizo, in v nekaj besedah opišemo naš izobraževalni sistem danes, vidimo, da je že vse od razsvetljenstva zadeva enaka. Sam sistem preverjanja znanja, ocenjevanja uči, da so napake v resnici napake. Uči nas, nasprotno od znanega, da napake niso človeško dejanje. Znanje in odličnost osebe ocenjujemo po trenutni pripravljenosti in po napakah, ki so nezaželjene.

     "Pamet" posameznika ocenjujemo po sposobnosti reševanja problemov v danem času. Po pripravljenosti na probleme in ne po iznajdljivosti, ki kljub vsemu v našem življenju igra eno največjih vlog, v šoli pa je skorajda nezaželjena. 

     Iznajdljivost je tista, ki najbolj sili k razmišljanju, tega pa danes v šolah manjka. Vedno je manjkalo. 

     Zahteva se samo čista piflarija in pripravljenost.

     Še ena večja napaka, ki se najbolj čuti predvsem na razredni stopnji osnovne šole, je napačno predalčkanje otrok po njihovih sposobnostih. Prepogoste so šole, na katerih opazijo zgolj površinske talente, tiste, ki se štejejo za "bolj kvalitetne". Hitro prepoznamo talent za računanje, branje, določeno fizično sposobnost s katero malček prekaša vrstnike.

    Prepozno in včasih skorajda nikoli, pa ne opazimo otrokovega talenta za iznajdljivost. Ustvarjalnost. Ne za likovno nadarjenost, vsakdo opazi otroka, ki lepo riše, temveč tistega z drugačno domišljijo. Morda je sama sposobnost, da otrok razvije razmišljanje v drugačni smeri, talent. To so stvari, ki za razvoj potrebujejo drugačne pristope in načine, ki se zdijo prezakomplicirani in jim nihče ne posveča prevelike pozornosti, ker prevladuje mišljenje, da tega in takih pa ne potrebujemo.

    Napaka.

    Ravno taki otroci odrastejo v najbolj inovativne ljudi in če ne bomo razvili njihove vzgoje, bomo zaprli vrata napredku, ki bi ga prinesli. Pospravili jih bomo v škatlico in jih postavili nekam med njim enake vrstnike. 

     

    Tudi pristop, ki ga ima šola in način dela, ki v otrocih budi odpor do šole, je napaka. Velik del množice učencev in dijakov v šoli ne najde svojega mesta. Svoje vloge. Počuti se povprečne ali celo podpovprečne in vse, kar je povezano s šolo, mu daje občutek odpora do nje. Poznam primer, ko je fantek, ki je sicer od majhnega rad bral, zavračal branje sicer zanimive knjige, samo zato, ker je bila obvezno domače branje. 

   
Torej, ker mu je učiteljica določila knjigo kot obvezno.

    Vzrok pritoževanja nad vračanjem v šolo sta slabo počutje in pritisk. Ko počneš nekaj, v čemer si dober, nekaj, kar te veseli ali v tebi vsaj ne vzbuja nekega negativnega počutja, te le redko doleti stres. In če te, ga lažje premagaš. Že samo nekaj majhnih sprememb v načinu dela z majhnimi otroci bi lahko izkoreninilo drugače prehitro vsajen strah pred šolskim pragom.

 

Največji umi današnjega in preteklega časa, imena, ki so spremenila naš način življenja, ga izboljšali... Vsi imajo eno skupno lastnost, razmišljajo izven okvirov, drugače, iznajdljivo. 

    Skrajni čas je, da se nekdo dvigne iz svojega udobnega naslanjača in svojo nadvlado nad nami uporabi za dejanski napredek družbe. Napredek in spremembo šolstva. Da otroke nauči razmišljati po svoje. Ključ za napredek je šola. Šolski sistem. Ta je ogledalo razmer v družbi. Način vzgoje naroda. In dokler se ne bo spremenil sistem, bomo tako mi, kot naši otroci, ostali na mestu, točno tu, kjer smo zdaj.

     

Sara (2. del)

    Mama je zavila na dvorišče, skočila iz avtomobila in ob tresku z vrati priprla in skoraj raztrgala svoj plašč. V naglici, v nekaj potezah, ga je rešila iz trdnega kovinskega prijema in ogromen madež, ki je ostal na njem ni pritegnil njene pozornosti.

    Tekla je do hiše bivšega moža, njeni koraki so se zdeli težki in počasni. Pretežki. Nadležno počasni. Kot, da bi jo nekaj vleklo nazaj, nekaj nevidnega, skritega za skrbjo prestrašene matere.

    Pred vhodom v staro hišico je stal oče. Roki sta mu prepleteni počivali na prsih in strmel je v daljavo, odsotno se je oziral v vse smeri. Ko je zagledal žensko, katere speč obraz je pred leti ob nedeljskih jutrih ves srečen opazoval, se njegov izraz na obrazu ni spremenil. Ni odprl ust, da bi spregovoril. Niti pomežiknil ni. Izpod tedaj že skoraj plešastega čela sta pridrseli dve komaj opazni kapljici potu in videti sta bili prav tako, kot vse drobne kapljice, ki so drsele po maminem obupanem licu.
    "Kje je, ti zguba?!" je zakričala, zakrilila z rokami in se skoraj zavrtela na mestu.
    Med tem, ko je ona tekala po dvorišču in klicala Saro, ji je on mirno povedal, kaj se je zgodilo. Ob poslušanju, bi dobili vtis, da je s svojim obnašanjem poskušal pomiriti sogovornico. Poskušal jo je celo prijeti za zapestja, da bi ustavil njeno kriljenje. Mama pa se mu je vedno znova iztrgala in njena panika se je samo še stopnjevala.
 
    Iskala sta jo povsod. Mama je še vedno švigala sem ter tja. Skakala je od grma do grma. Prehodila je nekaj kilometrov železnice, ki se je vila nekaj sto metrov stran od hiše. Oče je opravil nekaj klicev, zbegano tacal ob potoku in klical Sarino ime v gozd.
   Ni dobil odgovora. In mama ni našla niti enega samega dokaza, ki bi jo pomiril, da je s Saro vse dobro. Niti ene same sledi, ki bi jo usmerila, kje mora iskati svojo hčerko. Tiho je pljuvala po imenu Sarinega očeta. Po imenu moškega, ki ga je še prepozno zapustila. Kako ji je bilo žal, da mu je zaupala svojega otroka! Takemu cepcu ni nikoli mogla zaupati niti kave, da bi jo skuhal do konca!
   "Prekleta zguba!" je skoraj jokala, ko je tekala preko velikega travnika. Kaplje vode, skrite med travami, so premočile njene hlače. Celo njeni čevlji so se uklonili lepi številki blatnih luž.
   "Mama je imela prav, nikoli ga ne bi smela vzeti!"
   Še nekajkrat je glasno zaklicala Sarino ime. Potem pa v obupu še sama posegla po telefonu, da bi čim hitreje poklicala pomoč.
   Ni bilo signala. Tekla je nazaj k hiši. Naravnost, ne po poti, ki je bila med trnjem in debelimi vejami poteptana, za varnejši prehod skozi gozd. Tekla je naravnost skozi grmovje in njen plašč ni več spominjal na elegantni kos oblačila, kot je nanj spominjal nekoč. Bil je kot nekakšno razcapano in umazano ogrinjalo, ki ga je trnje z vsakim korakom še bolj mrcvarilo. Trgalo na koščke.
   Kmalu je zaznala obris sedečega očeta na pragu njegove hiše.
   "Namesto da bi iskala, tvoja rit lepo počiva in čaka, da bom vse spet storila jaz!!" je razburjeno vpila, ko je besna hitela proti njemu. Pograbila je njegov telefon, ki je počival na vrtni mizici in vtipkala kratko telefonsko številko.
   "Klical sem že policijo," je rekel nenavadno mirno, z zelo majhnim prizvokom bolečine in obžalovanja. Njegove roke so počivale na kolenih. "In tvojo mater, da, sosede in prijatelje, iskali jo bomo."
    Ko je videl, da ga Sarina mama ne posluša, se je končno dvignil s stopnice pred vhodom in nepričakovano povzdignil glas.
    "Klical sem jih!" je zavpil.
    Mama se je zdrznila. Presenetil jo je njegov divji pogled.
 

    Pred hišo so bili zdaj parkirani še trije avtomobili. Na dvorišču je stal ducat policistov. Oče je govoril z enim izmed njih, mama s policistko. Njen pogovor je bil občutno krajši od očetovega. Bilo ji je neprijetno in kljub tolažbam kratkolase sogovornice nizke rasti, med dajanjem izjave ni mogla nehati jokati in preklinjati svojega bivšega moža.
    "Vsega je on kriv!" je vsake toliko zaklicala in s tresočo roko kazala vanj. "Ni pazil nanjo!"
    "Zakaj je taka?" je oče s tišjim glasom vprašal policista. Obrnil je hrbet, da Sarina mama ne bi mogla razbrati, o čem govori. Policist, ki si je v beležko zapisoval njegove izjave, ga je izpod čepice pogledal s kančkom sočutja v očeh. "To je pri ženskah povsem normalno. Še nekaj časa vas bo krivila za nastalo situacijo."
     Oče je spet prekrižal roke na prsih. "Pa saj nekako sem kriv," je rekel v barvi občutka krivde.
     Policist ga je potrepljal po rami in se mu napol nasmehnil. "Ne krivite se za vse, našli jo bomo."

     "Sta končala?!" je čez nekaj minut svetlolasa policistka zaklicala svojemu sodelavcu, ki je ravno zaprl beležko.
     Ta ji je prikimal. Nato pa še očetu. Odkorakal je proti njej. "Najbolje bo, da kar nadaljujemo z iskanjem."
     Vsi prisotni so se strinjali. Povedano je bilo samoumevno.
     Mama se je tresla in iz njenega plašča je curljala voda. Strmela je predse, nato pa se na trenutke, ko je zališala kak šum, na veliko ozirala okoli sebe, kot da bi šume povzročali koraki, ki bi lahko bili Sarini.
      Policist je nekaj zašepetal policistki in ta mu je prikimala. "Res je," mu je še pritrdila, preden je stopila do mame in jo ogrnila v dodatno odejo.
      "Najbolje bo, da greste z mano domov," ji je rekla z žametnim, skoraj materinskim glasom.
      Mama je glasno protestirala. Spet je krilila z rokami in vmes glasno zaklicala Sarino ime.
      "Izmučeni ji ne boste morali prav veliko pomagati. Glejte koliko nas je, ki jo iščemo in še prihajajo okrepitve. Potrebujemo vas spočito. Vas in vašo glavo."
      "Spočita sem! Naj najdem svojega otroka!"
      Tako sta se še nekaj časa bolj in manj glasno pregovarjali.
      Dokler ni mama v vsej utrujenosti uklonila besedam izkušene policiske in z njo sedla v avto.

      Policistka je avto spretno obrnila pred hišo.
      "Našli jo bomo," je spet poudarila s svojim za službo na radiu primernim glasom.
      Mama se je še zadnjič ozrla proti hiši. Gledala je bivšega moža, kako zbegan stoji pred hišo, gledala je vrt in gugalnico na njem... Gledala je okna hiše... Tik pod streho je bilo še eno malo manjše okno... Podstrešno okno.
      Zakaj bi imel ta čudak na podstrešju medvedka?
      In poleg medvedka je v obrisu za steklom okna prepoznala še nekaj.

     "On je bil!!!" je zakričala, tako nenadoma, tako nepričakovano, da je policisko skoraj vrglo iz avtomobila. "ON JE KRIV!" je vpila. Ponavljala se je, glasno vpila nad policistko.
     Policistka je pograbila mobilni telefon in misleč, da je mama doživela živčni zlom, poklicala medicinsko pomoč.